V petek, 26. oktobra, na letošnji avstrijski nacionalni praznik je Cerkev v Marijini stolnici v Lincu ob Donavi oklicala Franca Jägerstätterja (20. 5 .1907-9. 8. 1943) za blaženega. To je bil za mnoge dolgo pričakovani dan in zaželeni dogodek, ko se je končno izreklo priznanje preprostemu kmetu iz Zgornje Avstrije, ki si je to zaslužil s svojim izrednim pogumom ter z neomajnim prepričanjem. Zaradi tega svojega trdnega prepričanja – za mnoge je bila in je še danes to zgolj butasta trma – je moral v smrt.

Jägerstätterjeva življenjska pot je bila pot človeka, globoko zakoreninjenega v življenje, z raznimi vijugami ter odcepi. Rodil se je kot nezakonski sin hlapcu in dekli. Oče Franc Bachmaier in mati Elizabeta Huber sta bila prerevna, da bi se poročila; tako je pač bilo pri poslih na deželi. Mama se je leta 1917 poročila s kmetom Heinrichom Jägerstätterjem; le-ta je dečka posvojil. Jägerstätter je v mladih letih med drugim delal v rudniku železa v Eisenerzu na Štajerskem. Zabredel je, kakor vsak, v osebne in verske težave. Leta 1933 je po očimovi smrti prevzel kmetijo v kraju St. Radegund. Isto leto se mu je rodila nezakonska hči Hildegard; njena mati je bila dekla Terezija Auer. Oče je za hčerko skrbel ves čas. Leta 1935 je spoznal Frančiško Schwaninger; poročila sta se leta 1936. V srečnem zakonu so se rodile tri hčerke: Rozalija (1937), Marija (1938) in Alojzija (1940). Z ženino pomočjo se je Jägerstätter spet utrdil v veri; skupno sta prebirala Sveto pismo in o njem premišljevala. Žena mu je ostala neupogljiva opora do zadnjega.

Pot na Kalvarijo se je začela marca 1938, ko je Adolf Hitler priključil domovino Avstrijo nacionalsocialističnemu Tretjemu rajhu. Jägerstätter je od vsega začetka zavračal sodelovanje zaradi nepremostljivega nasprotja med zločinskim nacizmom in krščanstvom. Odklonil je ponujeno mesto župana, tudi socialne ugodnosti in se umaknil iz javnega življenja. 10. aprila 1938 je kot edini v svoji občini glasoval proti anšlusu, priključitvi k Nemčiji. To pokončno ravnanje je slonelo tudi na sanjah iz januarja 1938. Na železniški postaji je vse več ljudi vstopalo na vlak; tedaj se začuje glas: »Ta vlak drvi v pekel!« Preprosti kmet je odklonil vojaško službo, bil pa je pripravljen služiti kot sanitetnik. Bil bi namreč hud greh, če bi se vojskoval in ubijal, »da bi Hitler mogel obvladati ves svet«.

Njegova pot se je nadaljevala v linškem zaporu, nato v zaporu v predelu Tegel v Berlinu. Tam je nacistično vojno sodišče 6. julija 1943 obsodilo Jägerstätterja na smrt. 9. avgusta 1943 so ga obglavili v Brandenburgu ob reki Havel. Truplo so zasmodili in žaro s pepelom zagrebli na bližnjem pokopališču. 9. avgusta 1946 so žaro pokopali v domači vasi. Škof Josef Fließer je preprečil, da bi cerkveni list o tem kaj poročal. Oblasti, tako cerkvene kakor državne, so o njem molčale, dokler se je dalo. Leta 1997 je berlinsko deželno sodišče razveljavilo sodbo nacistov. Letos, ob 100-letnici rojstva, je deželni glavar Josef Pühringer izročil vdovi v imenu zveznega predsednika Heinza Fischerja Zlati znak za zasluge za Republiko Avstrijo.

Franc Jägerstätter je bil človek vesele narave, poln muh, kakor se pravi. Od denarja, ki si ga je bil prislužil kot rudar, si je prvi v svojem kraju kupil motorno kolo. Kot nezakonski otrok dekle in hlapca je doživljal hude stiske pa trda poniževanja, zato je bil izredno socialno čuteč. Dolga leta je s kruhom podpiral vdovo s tremi otroki. Naročilo Svetega pisma mu je bilo življenjsko vodilo.

Cerkev je povišala Franca Jägerstätterja, mučenca zaradi vesti, med blažene. Slovesnost je pričakala tudi 94-letna vdova; ob njej so sedele vse štiri hčere z družinami. Ganljivo je bilo, ko je izročila škofu Ludwigu Schwarzu žaro z relikvijami svojega moža s prepisom sanj iz januarja 1938.

»Da pridemo srečno spet na drugi breg, nam ne preostane nič drugega, kakor da plavamo proti toku,« je pisal Franc Jägerstätter svoji ženi iz zapora. Žena mu je ostala zvesta zaveznica do konca, »kajti drugače ne bi bil imel nikogar«. Bolje, da so zvezane roke kakor volja, je zapisal po smrtni obsodbi.

Tem besedam rok veljave nikdar ne poteče.