Bil je gojenec sv. Janeza Boska. Ta véliki svetniki je bil tudi tisti, ki je zapisal Dominikov življenjepis. 

Posebno rad je Dominik častil Marijino brezmadežno Srce. Junija 1856 (le leto dni pred svojo smrtjo) je ustanovil posebno Družbo Brezmadežne, za katero je sestavil pravila, ki razodevajo neverjetno duhovno zrelost tako mladega dečka. 

Hiša v kateri je umrl Dominik Savio. FOTO: Wikipedija

Da si je Dominik nadvse želel priti v nebesa, priča tudi naslednje pismo, ki ga je pisal svojemu prijatelju Massagliu. Odlomek iz pisma je bil v prevodu objavljen v reviji Magnificat (maj 2016).

Jaz sem skušal vsak dan obiskati Najsvetejši zakrament; s seboj sem skušal peljati tovariše, kolikor sem jih mogel. Poleg Kempčana sem bral Skriti zaklad v sveti maši bl. Leonarda. Če se ti zdi dobro, tudi ti tako stori. Moje telo je vse obrabljeno in vse mi daje misliti, da se z velikimi koraki bližam koncu svojega šolanja in svojega življenja. Vsekakor napraviva takole: moliva drug za drugega, kajti skupaj se lahko lepo pripraviva na smrt. Tisti, ki bo odšel prvi v nebesa, naj pripravi prostor za prijatelja, in ko ga bo prišel iskat, naj mu da roko, da ga bo popeljal v nebeško bivališče. Bog naj naju vedno ohrani v svoji milosti in naj nama pomaga, da postaneva sveta, in to hitro, kajti bojim se, da bi nama zmanjkalo časa. 

Dominik Savio je umrl 9. marca 1857. Leta 1950 ga je za blaženega razglasil papež Pij XII., štiri leta zatem pa že za svetnika in zavetnika mladih. Njegov god je na željo salezijancev papež Pavel VI. prestavil na 6. maj, da se lahko obhaja bolj slovesno kot v postnem času.