V knjigi razmišlja o pomenu katoliške vere, o dvomih, trpljenju in notranjih bojih sodobnega človeka. Poudarja, da človek ni popoln in da sta usmiljenje ter odpuščanje pomembnejša od popolnosti. Kritizira materialistični način življenja in opozarja, da brez duhovnosti človek izgublja smisel. Knjiga je napisana mirno in premišljeno ter bralca spodbuja k razmišljanju o veri, morali in človekovi duši.

O avtorju:

François Mauriac (1885–1970) je bil eden najpomembnejših francoskih pisateljev 20. stoletja. Leta 1952 je prejel Nobelovo nagrado za književnost zaradi globokega prikaza človekove notranjosti in moralnih vprašanj. V svojih delih je pogosto pisal o veri, krivdi, družinskih odnosih, grehu in iskanju smisla življenja. Bil je predan katoličan, hkrati pa kritičen opazovalec družbe in politike svojega časa. Njegov slog je miren, psihološko poglobljen in zelo oseben, zato njegove knjige še danes nagovarjajo bralce, ki jih zanimajo duhovna in življenjska vprašanja.

Odlomek iz knjige:

Tudi jaz verjamem v luč. Zanikam skrivnost, ki jo sprejema sodobni svet, zanikam nesmisel. Ni mi mar za čudeže tehnologije, če se dogajajo v materialistični ječi, četudi je velika kot vesolje. Ni mi mar za to, da dosežemo planete, če je to, kar nosi daljinsko vodena raketa, ubogo telo, obsojeno na gnitje, ubogo srce, ki bo zaman utripalo za ljudi, ki so sami prah in pepel. »Groza je tista, ki ustvarja vašo vero …« Da, res je: strah, kot ga je razumel stari Lukrecij, ne poraja bogov, temveč groza pred praznino oziroma pred nesmiselnostjo. Misleče bitje ne privoli v to, da ne bi imelo misli, in srce, ki ljubi, ne privoli v to, da ne bi bilo ljubljeno. Pa vendar si sami ne moremo ustvariti boga: Bog je Nekdo, Nekdo, ki si ga Nikodem ni izmislil ali namislil, ko se je nekega večera, v strogi tajnosti, sestal z njim, ker se je bal Judov.