V desetletju, ko ste bili rojeni, se je v Sloveniji rodilo največ Tilnov. Kako ste vi dobili ime, kdo vam ga je izbral?

Rodil sem se 8. marca 1996 v Kopru. Za izbiro mojega imena je v največji meri zaslužen moj oče. Izbral ga je preprosto zato, ker mu je bilo ime všeč in je tako nekaj let pred mojim rojstvom njegov znanec poimenoval svojega sina. Mami je bilo sprva ime nenavadno, zato je najprej pregledala koledar in iskala, če se to ime sploh kje pojavlja, ali ima vsaj kakšno povezavo s krščanskimi imeni … Nihče od njiju pa se tedaj ni spraševal kaj dosti o pomenu imena.

Po slovesni velikonočni maši v župnijski cerkvi v Trnovem. FOTO: osebni arhiv

Vaše ime verjetno prek imena Ilj izhaja iz imena Egidij, ki izvira iz grškega Aigidios. To se povezuje s pomenom »usnjen ščit« ali »kozja koža«, v prenesenem pomenu »zaščita, varstvo«. Kako razumete pomen svojega imena? Se lahko poistovetite z njim?

Ime Tilen je izrazito slovensko ime, ni pa slovenskega izvora. Kot ste že omenili, izhaja iz grščine (Αἰγίδιος) in gre v prvi vrsti za slovensko podomačeno obliko starega krščanskega imena Aegidius (Egidij). Ime je povezano z grško besedo αἰγίς (aigís), ki pomeni »kozjo kožo« oziroma »ščit«, ki so ga izdelovali iz kozje kože. Tudi grška beseda za kozo, αἴξ (aíx), je s to besedo sorodna. Tilna bi lahko potemtakem razumeli kot »ščitodržca« ali »ščitonosca«, ustrezna in primerna pa je tudi razlaga, da ime v prenesenem pomenu pomeni »zaščitnik« oz. »varuh«.

Tudi sam razumem pomen svojega imena v tem smislu, da bi znal braniti tisto, kar je v življenju sveto in najdragocenejše ter da bi bil drugim v oporo in zaščito. Ali kakor pravi psalmist: »Gospod je moja moč in moj ščit, vanj je zaupalo moje srce.« (Ps 28,7).

Naj dodam še eno zanimivost, ki sem jo odkril šele pozneje. Grška različica mojega imena je tesno povezana z imenom mojega rojstnega kraja.

Koper je v antiki nosil ime Aegida, pozneje pa latinsko ime Insula Caprea (Kozji otok) oz. Capris, ki je povezano z isto staro grško besedno osnovo kot moje ime. Rimljani so namreč na njem pasli koze. Ker sem se rodil v nekdanji porodnišnici prav v starem mestnem jedru – na otoku, ki ima celo obliko ščita – me ta sorodnost nedvomno nagovarja. Moje ime in moj rojstni kraj sta tako na poseben način prepletena. Človek svojega imena ne izbere sam in prav tako si ne izbere kraja, kjer se rodi. Oboje preprosto prejme oz. mu je podarjeno.

Veselo oratorijsko vzdušje pri sveti maši z najmlajšimi in animatorji. FOTO: osebni arhiv

Kaj mislite, da je mladega Egidija spodbudilo k puščavništvu in še prej k razdajanju vsega imetja, ki ga je podedoval od staršev?

O življenju sv. Egidija je zgodovinsko zanesljivih podatkov razmeroma malo in skozi stoletja se je okoli njega spletlo precej legend. Zato je težko z gotovostjo reči, kaj se je dogajalo v njegovi notranjosti. Vendar me pri njegovi zgodbi najbolj nagovarja njegova odločitev, da je po smrti staršev razdal podedovano premoženje in se odpovedal življenju, ki bi mu lahko ponujalo varnost in udobje. Verjamem, da ga je k temu gnala predvsem želja po Bogu in osvoboditvi od vsega, kar bi ga lahko oviralo na poti k njemu. Njegova zgodba se mi zdi aktualna tudi danes: mlad človek ima pred seboj ogromno možnosti in ponudb, vendar potrebuje nekaj, za kar je pripravljen živeti in tudi kaj žrtvovati. Egidijeva odločitev me spominja, da krščanska svoboda ni v tem, da si lahko privoščimo vse, ampak da smo dovolj svobodni, da se lahko nečemu odpovemo zaradi nečesa večjega.

Mlad človek ima pred seboj ogromno možnosti in ponudb, vendar potrebuje nekaj, za kar je pripravljen živeti in tudi kaj žrtvovati.

Egidij je nameraval postati puščavnik v Egiptu, a je zaradi brodoloma pristal v južni Franciji in se naselil kar tam. Nam to kaže, da je za služenje Gospodu vsak kraj pravi?

Mislim, da nam Egidijeva zgodba res kaže, da za služenje Gospodu ni najpomembnejši kraj, ampak človekova razpoložljivost, da sprejme Božji načrt. Egidij je imel svojo predstavo o tem, kam naj bi šel, vendar ga je življenjska pot pripeljala drugam. In prav tam, kjer se je znašel, je začel živeti svoje poslanstvo. Tudi v našem življenju se pogosto zgodi, da imamo svoje načrte, želje in predstave, Bog pa nas vodi po poti, ki je nismo pričakovali. Pomembno je, da ga prepoznamo tam, kamor nas je postavil, in tam zvesto opravimo svoje poslanstvo.

Na svetoletnem romanju v Rimu z dekanom in zlatomašnikom Alojzem Milharčičem. FOTO: osebni arhiv

Puščavnika naj bi zvesto spremljala oz. celo hranila košuta. Gre za dejansko košuto ali je to morda kakšen simbol, alegorija?

Težko je reči, ali je šlo za dejansko košuto ali pa je pripoved predvsem simbolična, saj zanesljivih zgodovinskih podatkov o tem nimamo. V izročilu o sv. Egidiju pa ima košuta zelo lepo simboliko. Kaže na Božjo previdnost: človek, ki se je odpovedal vsemu in izbral življenje v samoti, vendarle ni ostal sam in brez sredstev za življenje. Bog je poskrbel zanj po nepričakovani poti. Morda je prav to najlepše sporočilo te legende – da človek, ki se izroči Bogu, ni nikoli zares prepuščen samemu sebi, ampak zanj poskrbi Bog sam.

Z bistrškim rojakom prof. Rafkom Valenčičem. FOTO: osebni arhiv

Legende o Egidijevem življenju so polne čudežev in se berejo kot pravljice. Kaj nam to vendarle pove o tem preprostem svetniku?

Čeprav so legende o sv. Egidiju prepletene s čudežnimi in danes skoraj pravljičnimi pripovedmi, nam vendarle lahko povedo nekaj bistvenega o njem in o tem, kako ga je skozi stoletja doživljalo krščansko ljudstvo. V teh pripovedih se vedno znova pojavljajo njegova preprostost, odpoved, bližina ubogim in popolno zaupanje v Boga. Morda ni najpomembneje, ali lahko vsak posamezen čudež zgodovinsko dokažemo, ampak kaj so ljudje v Egidiju prepoznali: človeka, ki je živel preprosto, se ni oklepal sebe in svojega imetja ter je vse svoje življenje izročil Bogu. Prav zato je lahko tudi danes tako blizu, ker nas spominja, da se svetost ne kaže v izrednih dejanjih, ampak se pogosto začne v preprostosti, zaupanju in pripravljenosti podariti svoje življenje drugemu.

 Dekanijski duhovniki na obisku v Pazinskem kolegiju – nekdanjem malem semenišču. FOTO: osebni arhiv

Sv. Egidij naj bi zaradi številnih posnemovalcev »po sili razmer« postal opat samostana, čeprav si je prej predstavljal, da bo vedno puščavnik. Se je tudi vam življenje že kdaj nepričakovano zasukalo?

Seveda. Tudi sam sem že doživel, da se je življenje obrnilo drugače, kot sem sprva pričakoval. Takrat človek tega ne razume vedno takoj in se morda celo sprašuje, zakaj se je moralo nekaj zgoditi drugače, kot je načrtoval. S časom pa lahko na določene stvari pogledamo drugače. Nekatere poti, ki jih sami ne bi izbrali, nas lahko pripeljejo do ljudi, krajev in izkušenj, s katerimi se sicer ne bi nikoli srečali. Zato sem čedalje bolj prepričan, da moramo imeti svoje načrte, vendar moramo biti hkrati dovolj svobodni, da jih znamo tudi izročiti Bogu. Morda ste že slišali lepo prispodobo: mi v danem trenutku zaradi svoje omejenosti vidimo le kamenček, Bog pa vidi celoten mozaik.

Tudi sam sem že doživel, da se je življenje obrnilo drugače, kot sem sprva pričakoval.

Sv. Egidij je zavetnik lovcev, pastirjev, brodolomcev, lokostrelcev in beračev, priporočali pa naj bi se mu še v dolgem seznamu različnih situacij. Kako to, od kod takšno zaupanje v njegovo priprošnjo? Zakaj mislite, da se je sv. Egidij »uvrstil« celo med 14 priprošnjikov v sili?

Štirinajst priprošnjikov v sili je skupina svetnikov, h katerim so se ljudje v srednjem veku posebej obračali v različnih težkih življenjskih preizkušnjah, zlasti v času velikih epidemij in drugih stisk; med njimi ima svoje mesto tudi moj zavetnik. Mislim, da je zaupanje vanj povezano predvsem z njegovo podobo preprostega človeka, ki je vse svoje življenje izročil Bogu in se ni opiral na svojo moč ali premoženje. Prav zato so se ljudje v svojih stiskah lahko prepoznali v njem in mu zaupali svojo prošnjo. Morda je tudi zato njegova priprošnja skozi stoletja ostala tako živa: ko človek ve, da sam ne zmore vsega, se obrne na Boga in prosi za pomoč tudi po priprošnji svetnikov.

 V cerkvici Marije Pomagaj na Sozah.
 FOTO: osebni arhiv 

Kdaj, v katerih situacijah, pa se vi najpogosteje priporočite svojemu krstnemu zavetniku?

Svojemu krstnemu zavetniku se priporočim predvsem v trenutkih, ko potrebujem pomoč, modrost pri kakšni odločitvi ali preprosto okrepitev zaupanja v Boga. Vendar se mi zdi že samo dejstvo, da smo po svojem krstnem imenu na poseben način povezani z nekim svetnikom, nekaj lepega in izpolnjujočega. Zavetnik tako ni samo tisti, po katerem se imenujemo, ampak nekdo, h kateremu se lahko v molitvi obračamo in čigar življenje nam je lahko zgled. Zelo mi je blizu misel sv. Janeza Henrika Newmana: »Moja duša naj bo s svetniki.« Tudi sam si želim, da bi bila moja duša vse življenje povezana s svetniki in da bi me tudi moj krstni zavetnik spremljal na poti k Bogu.

Želim si, da bi bila moja duša vse življenje povezana s svetniki in da bi me tudi moj krstni zavetnik spremljal na poti k Bogu.

V Sloveniji je sv. Egidiju posvečenih 18 cerkva (12 sv. Egidiju, 4 sv. Tilnu, 2 sv. Ilju). Kam najraje poromate k svojemu zavetniku?

Do sedaj sem bil morda le v kakšni njemu posvečeni cerkvi. Spomnim se, da sem bil enkrat v Višnji Gori, sicer pa imam zelo lep spomin na obisk cerkve v Žabnicah, pod Svetimi Višarjami, kjer sem opravljal krajše duhovne vaje. Nedvomno bi rad v prihodnosti obiskal še vse tri cerkve v naši koprski škofiji: v Vipolžah (Goriška brda), v Svetem (Kras) in na Preložah (Brkini). Rad pa bi nekoč poromal tudi na njegov grob v Saint-Gillesu v južni Franciji, ki je bil v srednjem veku eno največjih romarskih središč ob poteh v Santiago de Compostela.

Z najmlajšimi ob blagoslovu jedi v Tominjah. FOTO: osebni arhiv

God imate ravno na prvi šolski dan. Kakšni so vaši spomini v zvezi s tem?

Kot osnovnošolec in srednješolec se po dveh mesecih poletnih počitnic nisem prav nič kaj veselil prvega šolskega dne. Vsekakor pa sem vedel, da imam god, in rad sem šel k večerni sveti maši. V višjih razredih osnovne šole sem prve dni pouka pomagal v knjižnici pri razdeljevanju in izposoji učbenikov drugim učencem. Delo v knjižnici me je namreč veselilo in sem skozi vse leto po pouku rad pomagal pri knjižničarskih opravilih. Spominjam pa se tudi nenavadnega pripetljaja iz srednješolskih dni na Škofijski gimnaziji v Vipavi. Zgodilo se je na prvi šolski dan v prvem letniku. Imeli smo prvo uro zgodovine in profesor mi je, ko smo se predstavljali, voščil ob godu. To me je nekoliko presenetilo, saj moj zavetnik ni prav poznan svetnik. Morda profesor ne bi bil pozoren, da tisti dan goduje sv. Tilen, če tudi sam ne bi imel prav tisti dan rojstnega dne.

Praznovanje jurjevanja na podružnici v Harijah. FOTO: osebni arhiv 

Za konec pa seveda – vse najboljše, obilo blagoslova ob vašem godu! Kako ga najraje praznujete?

Hvala za voščilo in dobre želje! Najraje god praznujem s sv. mašo in kakšno dodatno molitvijo k zavetniku, če je le mogoče tudi ob praznični mizi. Ob prvi priložnosti pa ne izostane niti praznovanje v krogu domačih in prijateljev.