Vsak narod na njemu lasten način vzgaja in nagovarja. Na vso moč nam je spregovoril pred 35 leti. Njegova govorica je bila razumljiva celo mnogim, ki niso verni, odzvali pa so se njegovemu klicu.

Če je načrt »dokončne rešitve«, kot bi rekel dr. Klemen Jaklič, v in po 2. sv. vojni na Slovenskem »prihajal od zla, ki si je za svoje orodje izposodilo z lažnim idealom zapeljane slovenske in druge komuniste«, je Bog poskrbel, da je za naš slovenski narod konec 80-ih in v začetku 90-ih »nastopila polnost časov«. Sprevrženi raj, zgrajen na »zasutih in zaprtih ustih«, je postajal »moja dežela«; dežela je postajala Dežela hrepenenja po svobodi, demokraciji in samostojnosti ter zdravega ponosa. »Moja dežela« je postala samostojna in demokratična država slovenskega naroda in njenih prebivalcev. Postala je Republika Slovenija, država Slovencev, ki so jo kot samostojno in demokratično mnogi želeli in se zanjo borili, in tudi država vseh tistih, ki je kot tako niso želeli, pa tudi država vseh tu živečih, ki so prišli k nam in so Slovenijo sprejeli za svojo domovino in državo.

Zakaj imamo radi to državo po 35 letih samostojnosti in demokracije? Ne zato, ker je v njej marsikaj narobe, ker je v njej korupcija, ker je v njej vzporedni sistem moči, sloneč na moči denarja in zgoljufane elite; ne zato, ker se v šoli več poučuje o s krvjo omadeževanih »narodnih herojih« kot o junakih naše osamosvojitve; ne zato, ker nas drugi gospodarsko prehitevajo in smo zadremali v ustvarjanju duhovne blaginje; ne, ne zato – zato bi se morali pošteno zamisliti. Ljubim jo, ker je moja, ker je naša, ker je samostojna, ker je slovenska; ker ima čudovit jezik dvojine in šestih sklonov; ker je svetovno razpoznavna v športu, v vesolju, v tehniki, v kulturi; ker je tu preživela vse preizkušnje in se utrdila; ker je duha za svoj polet črpala in še črpa v krščanskih vrednotah; ker je tu Cerkev živela z narodom in za narod in ima zato narod in njegovi posamezniki neugasljivega duha; ker je to narod, ki so mu uničili industrijo in pokončali elito ter prepovedali živeti narodno in versko istovetnost, pa je preživel in vstal. In naj na to ne bil ponosen?

Premislek pa je vseeno potreben (tako vplivnežem kot vsakemu). V Sloveniji naj bo prostor za vse: pomladne in jesenske, leve in desne, potomce partizanov, domobrancev in tistih vmes, pa tudi za priseljence. Tu ni naših in vaših, tu smo mi. Slovenke, Slovenci in ljudje dobre volje. Tu je treba narediti tako okolje, kjer bosta mati in oče bolj »cenjena« kakor psa doječa in v razrezano slovensko zastavo oblečena »performanka«; kjer bo novorojenčkov jok slišati kot pesem veselja in vrisk narodove prihodnosti; tu naj bo prostor, kjer se bodo tujci z veseljem učili slovenski jezik, spoštovali naše zakone, spoznavali naše običaje, sodelovali v skupnostnem življenju in jo s hvaležnostjo bogatili s svojimi darovi (kakor je dejal papež Leon XIV. v Španiji). Pri ustvarjanju takega okolja ne sme biti nobenega izgovora. Danes gradimo jutri!

»Domovina naša je in vsi smo njeni!« To je geslo letošnje 24-urne molitve za domovino. Vabim te k delu in molitvi za domovino. K delu in molitvi! Ne samo k molitvi, k obojemu: »Kaj me kličete: 'Gospod, Gospod' in ne delate tega, kar pravim?« (Lk 6,46)