Prvo berilo: Apostoli so vztrajno in enodušno molili, Apd 1,12–14;
Ps 27;
drugo berilo: Blagor njim, ki trpijo zaradi Kristusovega imena, 1 Pt 4,13–16

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 17,1–11a)

Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter začeli verovati, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.«

Video razlaga za otroke

Razbitje zaprtosti

Piše: Jure Sojč

Danes Jezus izreče besede, ki bi jih najraje popravil, kakor da bi šlo za tipkarsko napako: »Ne prosim za svet, ampak za tiste, ki si mi jih dal.« Sliši se neprijetno, skoraj nevljudno. Vendar je prav tu ena tistih evangeljskih misli, ki so tako ostre, da nas prebudijo iz otopelosti.

Kaj je torej »svet«, za katerega Jezus ne prosi? Če bi šlo za naravo, za gore, reke in drevesa, bi bila izjava nesmiselna; če bi šlo za ljudi kot take, bi bila strašljiva. A svet v tem pomenu ni stvarstvo, ampak je drža. Je tisti nenavadni poskus človeka, da bi stal na svojih ramenih. Svet je človek, ki se zapre vase in potem to razglasi za svobodo.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Zato Jezus sveta ne zavrača, ampak ga razkriva. Svet ni nekaj, kar bi Bog sovražil; je nekaj, kar človek ustvari, ko skuša živeti brez Boga. Prav tu evangelij postane zelo jasen: človeku, ki si ne pusti pomagati, ni mogoče pomagati, tako kot ni mogoče napolniti pokritega kozarca. Za razumevanje uporabimo sv. Avguština, ki govori o dveh mestih: o Božjem in o zemeljskem. Ne kot o dveh krajih, ampak kot o dveh držah srca. Eno mesto raste iz ljubezni do Boga, drugo iz ljubezni do sebe. Zanimivo je, da imata obe mesti iste prebivalce.

Učenci so torej kakor seme. Seme je najbolj paradoksalna stvar na svetu: izgine, da bi zraslo; pade, da bi se dvignilo, in je majhno, da bi postalo veliko. Če bi svet razumel to logiko, bi nehal biti »svet« v slabem pomenu. A prav zato Jezus moli za učence, da ostanejo živi, da ostanejo odprti, da ne postanejo še ena zaprta struktura med mnogimi.

Ko se spremeni srce, se začne spreminjati tudi svet.

Razrezan zemljevid

Tukaj pridemo do pomembnega spoznanja: svet ni samo tam zunaj, kjer ga lahko kritiziramo. Svet je tam, kjer zapremo srce. Svet je trenutek, ko damo prednost sebi pred resnico, udobju pred ljubeznijo, varnosti pred Bogom. Zato spreobrnjenje ni le moralni popravek, ampak razbitje te zaprtosti v nas. Jezus torej ne moli za svet, da bi po učencih svet dosegel. To je pot upanja. Kajti ko se spremeni srce, se začne spreminjati tudi svet.

Prav to ponazori zgodba, v kateri je oče sinu razrezal zemljevid sveta na veliko koščkov in mu rekel: »Tukaj imaš svet. Sestavi ga nazaj skupaj.« Mislil je, da bo imel vsaj eno uro časa zase. A sin se je vrnil že po nekaj minutah in rekel: »Oče, končal sem.« Oče je bil presenečen: »Kako ti je to uspelo tako hitro?« Deček je odgovoril: »Na drugi strani je bila slika človeka. Sestavil sem človeka in svet se je na drugi strani sestavil sam od sebe.« Tudi mi spreminjamo svet tako, da najprej dovolimo, da Bog preoblikuje naše srce.