Za na videz precej »tehnično suhoparnim« naslovom raziskave se skriva podatkovni zaklad, ki ga je poslancem razkril vodja projekta dr. Dejan Valentinčič. Prosili smo ga, da v pogovoru to naredi tudi za bralce Družine. Dr. Dejan Valentinčič je poleg raziskovalnega ukvarjanja s Slovenci po svetu na tem področju aktiven tudi v civilnodružbeni sferi – je predsednik Slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa, kot prvi Slovenec pa je bil izvoljen tudi v vodstvo Europeans Throughout the World, mednarodne zveze izseljenskih organizacij iz vse Evrope s sedežem v Bruslju.

Namen vaše raziskave je bil ugotoviti, kakšen »digitalni odtis« imajo severnoameriške slovenske organizacije. A preden ste to preverili, ste najprej naredili celovit seznam teh organizacij. Kakšen je bil rezultat?

Rezultat je impresiven. Našteli smo 497 pretežno še delujočih organizacij. Izjemna številka. Upam si trditi, da je to zagotovo najbolj celovit seznam, ki obstaja. 46 organizacij je v Kanadi, 451 pa v ZDA. 252 je samostojnih organizacij, 245 pa je podružnic nacionalnih bratskih organizacij: Slovenske narodne podporne jednote, Kranjske slovenske katoliške jednote in Slovenske (ženske) zveze. Menim, da ima takšen pristop celovitega popisa organizacij veliko večjo in trajnejšo vrednost, kot če bi zgolj na spletu objavili vprašalnik o »pop« temi, koliko so v organizacijah digitalni, in čakali na odziv. Izbrali smo težjo pot, a rezultati so tega vredni.

Naši bralci vas poznajo kot nekdanjega sodelavca Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Gotovo vam je torej znan podatek, s koliko organizacijami v Severni Ameriki ima ta urad bolj ali manj redne stike ...

Številka se giblje okoli 25. Stiki torej obstajajo s približno 5 % organizacij. Ključno težavo vidim v tem, da so politike Slovenije že od začetka osredotočene na finančne podpore. Torej, če želite denar od nas, vas imamo v evidencah, drugače pa ne. Sicer je to povezano še z dediščino prejšnje države, kjer je oblast z denarjem kupovala naklonjenost in razdirala skupnosti. Slovenija je po osamosvojitvi to pluralizirala in začela podporo namenjati vsem, nismo pa znali iti preko tega.

Sploh za ZDA je zelo značilno, da so organizacije ponosne na to, da se same preživljajo (z donacijami, članarinami, dajanjem prostorov v najem, gostinsko dejavnostjo) in ne želijo črpati denarja iz Slovenije.

Ali torej razlika med številkama 497 in 25 pomeni, da ima slovenska država pri vzpostavljanju mostov do mlajših izseljenskih generacij še veliko prostora in s tem tudi dela?

Mislim, da bi bilo treba pristopati ravno obrnjeno: gojiti stike z vsemi, financirati pa le strateške projekte, ki so za državo pomembni. Sploh za ZDA je zelo značilno, da so organizacije ponosne na to, da se same preživljajo (z donacijami, članarinami, dajanjem prostorov v najem, gostinsko dejavnostjo) in ne želijo črpati denarja iz Slovenije. S tem pa jih mi sedaj kar odmislimo kot partnerje.

FOTO: Tatjana Splichal

Ker se pogovarjava za katoliški medij, je prav, da med evidentiranimi organizacijami posebno pozornost nameniva župnijam. Kakšen »portret« katoliškega slovenstva se izrisuje na podlagi zbranih podatkov?

497 organizacij, ki smo jih našli, smo razdelili v tri kategorije: župnije, narodne domove in ostale organizacije. Pri prvih dveh smo vključili tudi že zaprte (ker so imeli fizične prostore, je bilo to sploh mogoče ugotoviti, poleg tega so zagotovo imeli arhive, katerih usoda nas posebej zanima).

S kombinacijo različnih virov smo uspeli najti podatke o 53 (nekdanjih) slovenskih župnijah v ZDA.

S kombinacijo različnih virov smo uspeli najti podatke o 53 (nekdanjih) slovenskih župnijah v ZDA. Sedem župnij smo še lahko uvrstili med slovenske etnične župnije, torej da so namenjene predvsem slovenskim vernikom, velik pomen pa župnija daje tudi slovenski kulturi in tradiciji. 13 župnij je takšnih, da so bile združene z drugimi župnijami v eno skupno in danes delujejo kot teritorialne župnije. 14 župnij pa je takšnih, da so sicer še vedno samostojne, a danes delujejo kot teritorialne župnije. Nekatere izmed teh župnij so danes tipične ameriške župnije, v drugih pa prevladuje kakšna druga nova etnična skupnost (najpogosteje špansko govoreča). 19 župnij pa je bilo zaprtih in danes ne obstajajo več.

Vemo, kako je v anglosaškem svetu: jezik se je naprej izgubil, ostali pa so drugi atributi identitete in ljudje se kljub angleščini še čutijo Slovence.

Kako pa je z uporabo slovenščine kot jezika bogoslužja?

Takšnih župnij je osem. A vemo, kako je v anglosaškem svetu: jezik se je naprej izgubil, ostali pa so drugi atributi identitete in ljudje se kljub angleščini še čutijo Slovence. Zato ne preseneča, da je več župnij, kjer še ohranjajo slovensko tradicijo oz. se v cerkvi še ohranja slovenski značaj. Takšnih župnij je 17. Gre predvsem za ohranjanje tradicij cvetne nedelje z narodnimi nošami in butarami, praznovanje sv. Miklavža itd. Kot posebnost omenimo Lemont pri Chicagu in New York, kjer sta cerkvi v upravi frančiškanov iz Slovenije, tako je tam slovenščine več, a tudi usoda župnij najbolj negotova. Ostale so ameriške škofijske župnije.

FOTO: Tatjana Splichal

Kako pa je v Kanadi?

Tam je situacija drugačna. Obstaja pet slovenskih cerkva. Winnipeg v Alberti je izjema, tam so že pred leti izgubili slovenskega duhovnika, a so naučili zdajšnjega župnika iz Filipinov maševati po slovensko. Zelo simpatično. Ostale župnije (Hamilton, Montreal ter dve cerkvi v Torontu) so v upravi lazaristov ali salezijancev iz Slovenije.

Omenili ste že, da so številne od izseljenskih organizacij, seveda tudi župnije, v desetletjih delovanja za seboj pustile precej arhivskega in knjižnega gradiva, ki je izredno zanimivo za raziskovalce. Kako lahko k ohranjanju tega gradiva pomagajo ustanove slovenske države, kot sta predvsem Narodna in univerzitetna knjižnica ter Arhiv Republike Slovenije?

Oboji že nudijo dobre programe pomoči pri urejanju gradiva, po želji tudi pri prenosu v Slovenijo. Kot glavno težavo smo videli to, da večina organizacij za te programe ne ve. Preko naše raziskave smo jih želeli tudi o tem informirati. Pri tem nam je polovica organizacij odgovorila, da bi želeli in potrebovali takšno pomoč, niso pa vedeli, da obstaja. Če Slovenija tukaj proaktivno pristopi, to seveda hkrati pomeni dostop do tega gradiva, preden bo izgubljeno.

Če se dotakneva »digitalne preobrazbe slovenske izseljenske skupnosti v ZDA in Kanadi«, kot je naslov vašega raziskovalnega projekta: katera digitalna orodja oz. okolja največkrat uporabljajo slovenske skupnosti?

Zelo se poslužujejo Facebooka, kjer objavljajo dnevne novice in vabila. Spletne strani pa uporabljajo predvsem za osnovne informacije. Ostale digitalne platforme so precej manj v uporabi. Zanima ugotovitev je, da v Kanadi precej višji delež slovenskih organizacij uporablja Instagram kot v ZDA, čeprav po javno dostopnih podatkih pri splošni populaciji obeh držav te razlike ni.

Mesto Aspen v Koloradu je danes najbolj mondeno ameriško smučarsko središče. Pred desetletji pa je bilo to slovensko (rudarsko) mesto.

Ob tem se morda komu zastavlja vprašanje: zakaj moramo biti v matici pozorni na te majhne izseljenske skupnosti? Ali njihove zgodbe in zapuščine prinašajo kakšen nauk za celotno narodno občestvo?

Tudi njihova kulturna dediščina je del kulturne dediščine slovenskega naroda in Republike Slovenije kot slovenske nacionalne države. S tem ohranjamo svojo zgodovino, markiramo prostor, kjer smo ali smo bili prisotni, hkrati pa večamo našo prepoznavnost v svetu. Naj začinim s primerom: mesto Aspen v Koloradu je danes najbolj mondeno ameriško smučarsko središče. Pred desetletji pa je bilo to slovensko (rudarsko) mesto. Žal so bila vsa pročelja zgradb s slovenskimi napisi (»trgovina«, »mesar«, »gostilna«) obnovljena, preden bi se to celovito dokumentiralo. Dajmo vsaj v prihodnje preprečiti takšne izgube!

Po družbenih omrežjih vidim primere rojakov, ki so politično na nasprotnih bregovih, a prisrčno prijateljujejo na podlagi ohranjanja slovenskih običajev.

Srečanje s senatorko Amy Klobuchar. FOTO: osebni arhiv D. V.

Ker se s tem pogovorom ozirava v ZDA, ne moreva mimo aktualnih političnih dogajanj. Ta čas namreč celotna »globalna vas« na lastni koži doživlja posledice ameriških volilnih izbir, ki so za oblastno krmilo novembra lani v drugo postavile Donalda Trumpa. Ali je iz vaših raziskav in tudi drugih stikov mogoče sklepati, koliko so k temu pripomogli slovenski rojaki?

Slovenska skupnost v ZDA je politično pluralna, najdemo podpornike obeh taborov. Mislim, da se ljudje odločajo predvsem na podlagi svojih vrednot in ne igra bistvene vloge dejstvo, da je Melania Slovenka. Za nas so mogoče nekoliko presenetljive določene kombinacije, ki za Slovenijo niso tako značilne. Npr. tudi kdo, ki je zelo aktiven v verskem življenju, hkrati zelo podpira Demokratsko stranko, celo njena najbolj progresivna stališča in kandidate. Po drugi strani pa imamo tudi npr. zelo aktivne člane Slovenske narodne podporne jednote, ki je nekoč veljala za slovensko socialistično bratsko organizacijo, ki so veliki podporniki republikancev, prolife aktivisti itd. A po družbenih omrežjih vidim primere rojakov, ki so politično na nasprotnih bregovih, a prisrčno prijateljujejo na podlagi ohranjanja slovenskih običajev.

Zelo prijetno pri srcu mi je bilo, ko sem na lastni koži doživel, da Amy Klobuchar vsako sredo v senatu streže potico obiskovalcem in tudi obrazloži, da je to slovenska jed, da je ona slovenskega rodu.

Tudi v ameriški politični eliti so ljudje, ki ne skrivajo svojih slovenskih korenin. Omenimo na republikanski strani kongresnika Paula Gosarja in na demokratski strani senatorko Amy Klobuchar. Oba sta na lanskih novembrskih volitvah dobila trdno volilno podporo. Če prav vem, ste se pred leti tudi osebno srečali z obema. Kakšen je bil vaš vtis o njunem slovenstvu?

Amy Klobuchar je že večkrat govorila o slovenskem rodu in tudi bila v Sloveniji, tako me to ni presenetilo. Mi je pa bilo zelo prijetno pri srcu, ko sem na lastni koži doživel, da vsako sredo v senatu streže potico obiskovalcem in tudi obrazloži, da je to slovenska jed, da je ona slovenskega rodu itd. Priti do nje je bil sicer velik uspeh, kakšnemu slovenskemu dopisniku v ZDA tudi v več dopisniških mandatih to ni uspelo. Uporabil sem preprost trik: ameriške Slovence sem vprašal, kako naj se predstavim v prošnji za srečanje, kakšen način komunikacije pri Američanih deluje. Malo za šalo: torej ne le »pridigam«, da so izseljenci priložnost, ampak to tudi živim.

Paul Gosar naju z ženo kar ni želel spustiti s sestanka, in ko je govoril o slovenskih običajih, ki so jih ohranjali doma, so mu v oči stopile solze.

Za Paula Gosarja pa so mi vsi zagotavljali, da se je po naključju izvedelo za njegov slovenski rod in da ga to sploh ne zanima. A sem do njega prišel še veliko lažje kot do Amy Klobuchar. Z ženo naju kar ni želel spustiti s sestanka, in ko je govoril o slovenskih običajih, ki so jih ohranjali doma, so mu v oči stopile solze.

Ne smemo pa si delati utvar: to so ameriški politiki in njihova naloga je delati v dobro ZDA, ne Slovenije. Torej se ne morejo aktivno izpostaviti za nas. Največ, kar lahko naredijo, je, da odpirajo vrata. Na nas pa je, da znamo to na pravi način uporabiti.

Obisk pri kongresniku Paulu Gosarju. FOTO: osebni arhiv D. V.

Koliko vplivna in vidna sta pravzaprav v ameriški politiki?

Gosar je nekoliko ekstravaganten politik, zato med številnimi tudi precej osovražen. Npr. ko je pred leti pokojni papež Frančišek obiskal ZDA in nagovoril oba domova kongresa, je bil izmed 535 članov on edini, ki je bojkotiral papežev govor. Razlog: papež je napovedal, da bo govoril tudi o podnebnih spremembah, Gosar pa jih ne priznava. Ima pa znotraj bolj odločnih konservativnih krogov tudi precej podpore.

Če bi se lani Biden prej umaknil iz predsedniške tekme in bi Demokrati še uspeli izvesti strankarske volitve, mi je več ameriških kolegov, ki delujejo v Washingtonu, dejalo, da bi na njih zmagala prav Amy Klobuchar in bi se ona pomerila s Trumpom.

Povsem drugače je z Amy Klobuchar. Kot sedaj kaže, je prav ona najverjetnejša kandidatka Demokratske stranke na predsedniških volitvah leta 2028. Ni mi jasno, kako so lahko vsi v Sloveniji to povsem spregledali, noben medij o tem ni nič povedal. Še več, če bi se lani Biden prej umaknil iz predsedniške tekme in bi Demokrati še uspeli izvesti strankarske volitve, mi je več ameriških kolegov, ki delujejo v Washingtonu, dejalo, da bi na njih zmagala prav Amy Klobuchar in bi se ona pomerila s Trumpom. »In bila bi precej boljša kandidatka kot Kamala Harris,« so ob tem dodajali.

Problem Demokratske stranke je, da je »stara garda« predolgo ostala na položajih in sedaj obstaja generacijska vrzel.

Glede volitev 2028: tudi ona se na to v polnosti pripravlja. Odkar je Trump nastopil funkcijo, se je veliko bolj angažirala na družbenih omrežjih in se opredeljuje do aktualnih vprašanj. Problem Demokratske stranke je, da je »stara garda« predolgo ostala na položajih in sedaj obstaja generacijska vrzel. Tako je Klobucharjeva prišla še bolj v ospredje kot pripadnica vmesne generacije. Npr. ko so bile pred nekaj tedni v Wisconsinu volitve novega sodnika na vrhovnem sodišču te zvezne države, je bila prav ona v prvi bojni liniji podpore kandidatki, ki je po vrednotah bližje demokratom. Dejansko je ta kandidatka tudi zmagala, in to s precejšnjo prednostjo, kar je bilo presenečenje in se je štelo kot veliko zmago tudi za Amy Klobuchar, hkrati pa kot znak, da mogoče Trumpovi ukrepi prvih mesecev pri številnih volivcih vendarle niso tako priljubljeni.

Po drugi strani pa pri številnih volivcih niso bili priljubljeni demokratski »prebujenski« ukrepi …

Klobucharjeva velja za zmerno političarko – ni se izpostavljala s kakšnimi prebujenskimi tematikami ali ekonomskim socializmom – in osebo z uglajenim nastopom, zato je tudi širše sprejemljiva.

Trenutno se kot najverjetnejši duel na naslednjih volitvah kaže Amy Klobuchar proti JD Vanceu. A veliko se lahko še spremeni.

Ali se torej že izrisuje eden od možnih scenarijev prihodnjih ameriških volitev?

Trenutno se kot najverjetnejši duel na naslednjih volitvah kaže Amy Klobuchar proti JD Vanceu. A veliko se lahko še spremeni. Če bo Trump ob koncu mandata zelo nepriljubljen, bo verjetno namesto Vancea ali koga drugega iz administracije (npr. Kristi Noem ali Tulsi Gabbard, če ga bo Vance še naprej tako lomil in se ne bo izkazal kot »glas razuma« pri Trumpu, kar smo številni pričakovali, a mu doslej ne uspeva najbolje) prišel v ospredje kdo iz kongresa ali pa kakšen guverner zvezne države. Enako velja za Klobucharjevo: lahko jo opišemo kot prvo violino v kongresu (vsaj med temi, ki so še primerne starosti za kandidiranje), a prav zaradi tega bo gotovo svojo priložnost želel poskusiti še kakšen demokratski guverner. Kdo ve, mogoče pa nas čez štiri leta čaka vsako sredo potica v Beli hiši.

Pogovor je bil najprej objavljen v 20. številki Družine