Upokojeni profesor etnologije in kulturne antropologije dr. Janez Bogataj je veliko več časa kot predavalnicam in pisarnam namenil terenskemu raziskovanju etnološke in kulturne dediščine. FOTO: Tatjana Splichal



Trditi, da dr. Janeza Bogataja poznajo v vsaki slovenski vasi, bi bilo morda malček pretirano, zagotovo pa on pozna vsako vas, dediščino še tako malih zaselkov v slovenskem kulturnem prostoru. Upokojeni profesor etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je veliko več časa kot predavalnicam in pisarnam namenil terenskemu raziskovanju etnološke in kulturne dediščine, med temami je največ pozornosti namenil šegam in navadam ob praznikih, rokodelstvu in kulinariki. V bibliografiji ima prek 70 knjig in strokovnih člankov. Že leta 1996 je naredil načrt za okrasitev smreke na vatikanskem trgu, ob letošnji okrasitvi je njegova ideja repatica z značilno slovenskim šesterolistom.

Profesor Bogataj, ste v teh dneh s pogledom pogosto v Vatikanu?

Vsak dan, večkrat na dan! Spremljam prek kamer, video povezav, predvsem pa mojo misel in po­gled v Vatikan »pošiljate« novinarji, ko me po telefonu sprašujete, kakšna je simbolika okrasja na smreki sredi vatikanskega trga, ki jo v teh dneh že gleda ves svet.

Kaj torej pomeni šesterolist na repatici?

Gre za enega najstarejših slovenskih ornamentov, najdemo ga na starih skrinjah, zibelkah in nečkah, na vratnih krilih in portalih, morda še najpogosteje pa na večnamenskih kadunjah, v njih so na primer mesili kruh ali prinašali otroke k sv. krstu. Okrasje, izrezljano iz lepljenega lesa, v dveh velikostih, ima značilen rep repatice, namesto zvezde pa je značilno slovenski šesterolist. Okras prinaša simboliko cvetja in sonca, oboje, torej rastlinje in sonce, je povezano s simboliko božiča.

Kaj vas je poleg žlahtne tradicije, kot rečete, še vodilo pri izbiri okrasja?

Izbirali smo domače, naravno gradivo, seveda povezano z našo kulturno dediščino. In to, kar je moje vodilo nasploh: manj je več, vzdržnost, brez odvečnega balasta. Praznik je včasih simboliziral sobivanje človeka z naravo, o čemer danes ne moremo več govoriti. Poglejte samo sodobno decembrsko okraševanje: zimzeleno rastlinje in sadove, s katerimi naj bi v zahvalo za letino in v pričakovanju novega rojstva okrasili notranjost domov, je sodobni človek preselil v čezmerno okrašene hiše, pretiravanje, kot bi hotel pokazati bleščavost praznika tistim, ki hodijo mimo nas, rastlinje sta nadomestili sodobna elektronika in plastika. Zapadli smo v primež potrošniške družbe, božič doživljamo v materializirani obliki, simbole praznika čedalje bolj vsrkavamo v instant podobi.


Dr. Janez Bogataj: V zadnjih dneh pred božičem je vsakič, ko sem prišel iz šole, hiša drugače dišala, že na pragu sem zavohal vrste piškotov, ki jih je tisti dan pekla mama. FOTO: Tatjana Splichal


Morda pa se bo letos spričo epidemije božič spet vrnil v zavetje družinskega okolja?

Upam, da bo tako (govoriva po telefonu, nastane tišina …), čeprav si tega spričo vseh izkušenj ne upam napovedati. Če samo pogledamo, kakšna gonja se zganja v medijih, kdaj se bodo odprli trgovski centri! Novinarji in trgovci določajo roke. Živimo v času totalne nestrpnosti, ko smo prepričani, da se morajo stvari v skladu z našim življenjskim ritmom bliskovito odvijati. Izgubili smo občutek – ne letos, že zdavnaj –­ za pričakovanje, za stopnjevanje prijetne napetosti pred praznikom. Sam se spomnim adventnega časa v otroštvu, vsak večer smo otroci sedeli z očetom in mamo za mizo, zavijali bonbone v svetleč papir, pripravljali jaslične figure, oče je pregledal lučke … V zadnjih dneh pred božičem je vsakič, ko sem prišel iz šole, hiša drugače dišala, že na pragu sem zavohal vrste piškotov, ki jih je tisti dan pekla mama. Pričakovanje praznika se je stopnjevalo tudi skozi vonjave.

Če vse drugo kopiramo od zahodnega sveta, pa smo Slovenci izjemno ustvarjalni na področju jasličarstva. Čemu to pripisujete?

(premislek) O ustvarjalnosti ne moremo govoriti, če gremo pet minut pred božičnim večerom v trgovino, kupimo tako rekoč že okrašeno drevo in jaslice z že postavljenimi figurami … Kar sva že govorila na začetku: pričakovanje, duhovna priprava na praznike spodbujajo našo ustvarjalnost, naša ustvarjalnost dodaja praznikom žlahtnost. Tudi pri jaslicah, ki so aranžirano prizorišče Kristusovega rojstva. Slovenija je ena od značilnih jasličnih dežel, v alpskem svetu so jih naši predniki začeli množično postavljati v 19. stoletju. In res se je razvilo v ustvarjalno gibanje. Ko obiščem Muzej jaslic na Brezjah ali kakšno razstavo jaslic v božičnem času, se samo čudim izvirnim mojstrovinam. Jaslice so priložnost, da pri postavljanju sodelujejo vsi družinski člani – čeprav so leta in leta figure enake, je postavitev vsako leto lahko drugačna. V jaslice so vključeni znanje, spretnost, ustvarjalnost, na mnogih krajih, predvsem v cerkvah, jih pripravljajo ne le v adventu, ampak več mesecev. Jasličarstvo je, to lahko mirno rečemo, eno izmed pomembnih področij naše narodove ustvarjalnosti.
_ _ _

*Celoten pogovor preberite v tedniku Družina (50/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*
_ _ _

SORODNI PRISPEVKI:

Na slovenski smreki v Vatikanu zažarele božične luči

Slovenska etnološka dediščina v Vatikanu

Slovenske repatice za božični Vatikan

30-metrska lepotica že na poti v Vatikan (VIDEO)

Prižig lučk na slovenskem božičnem drevesu v Vatikanu

Venček, kot ga izdela vatikanska cvetličarka (VIDEO)

Smreka iz kočevskih gozdov že v Vatikanu