Gospod Gril, kako je prva roška slovesnost zapisana v vašem spominu?

Roška maša 8. julija 1990 je bila prelomni dogodek v novejši zgodovini slovenskega naroda, države in Cerkve. Pobudniki smo sprva imeli v mislih samo pogrebno mašo in blagoslov brezna, kjer ležijo posmrtni ostanki pobitih žrtev. Kasneje smo se s predstavniki države in kulture dogovorili za širšo slovesnost, pri pripravi katere so poleg predstavnikov Cerkve in preživelih domobrancev sodelovali tudi predstavniki kulture in politike. Država je takrat prvič uradno priznala, da so poboji bili. Do takrat zamolčane, že po končani vojni brez sojenja pobite žrtve so postale javne: očetje, bratje, sorodniki, znanci, sošolci, Slovenci in pripadniki drugih narodov. Več kot 30.000 roških romarjev je takrat s petjem in molitvijo sodelovalo pri maši in po njej ob Jami pod Krenom prvič lahko prižgalo svečo za svoje drage. To je bil simbolni začetek slovenskega spravnega procesa, ki se kljub različnim oviram in interpretacijam nadaljuje v duhu gesla, napisanega na prvem spomeniku sprave, postavljenem na Zaplazu: Resnica in sočutje. Resnica prihaja na dan, vsi jo moramo sprejeti in skrbeti za sočuten odnos med potomci enih in drugih, žrtev in krvnikov. Za to je potreben čas.

Vsem tistim, ki tožijo, da še nismo prišli do sprave, bi rad rekel, naj ne spregledajo, kaj vse smo v tem času že dosegli.

Kaj Kočevski rog 35 let pozneje sporoča celotni slovenski naciji?

Ravno to, ker sem rekel. Sprava je proces, ki se ne zgodi naenkrat. Vsem tistim, ki tožijo, da še nismo prišli do sprave, bi rad rekel, naj ne spregledajo, kaj vse smo v tem času že dosegli. Pobiti domobranci in druge žrtve so postali del javnega spomina, del naše žalostne polpretekle zgodovine. Od več kot 700 ugotovljenih morišč so nekatera že raziskana, iz nekaterih so že izkopali posmrtne ostanke žrtev in jih na primernih mestih pokopali. Nekatere izkopane žrtve pa na pokop še čakajo, tudi tiste iz Jame pod Macesnovo gorico. Kapela Božjega usmiljenja pri Jami pod Krenom bo še naprej oznanjala Božjo usmiljeno ljubezen, ki objema vse: žrtve in njihove krvnike ter potomce enih in drugih. V prihodnosti bodo sem prihajali romarji kot eni od osrednjih postaj slovenskega križevega pota iz 20. stoletja.

Dr. Janez Gril med roškimi maševalci leta 2019. FOTO: Bogomir Štefanič

Tudi predsednica države je vstopila v proces sprave.

Letos je bilo v javnosti nekaj napetosti zaradi dveh roških slovesnosti: državne za ožji krog povabljenih 29. maja in tradicionalne za najširši romarski krog prvo junijsko soboto. Kako presojate to dogajanje?

Nič novega. Iz dveh različnih slovesnosti običajno nastane ena sama. Tudi predsednica države je vstopila v proces sprave. S tem da je prišla v Rog in prisluhnila nagovoru škofa Andreja Sajeta, je naredila velik korak na poti sprave, saj je počastila pobite žrtve in sprejela bolečine njihovih svojcev. Nekateri njeni kritiki menijo, da je to premalo, sam menim nasprotno. Začetek je dober. Morda pa bo kdaj drugič prišla tudi na skupno slovesnost in nanjo povabila tudi potomce partizanov in drugih, ki so krivi za po vojne poboje. Takrat bo sprava veliko bližje.

Rog bo postal ena od novih romarskih poti z več postajami.

Kako vidite prihodnost roških spominskih slovesnosti?

Spominske slovesnosti v Rogu, na Teharjah in še kje drugod bodo ostale tudi v prihodnje, a bodo drugačne, manj množične, toda bolj poglobljene in prežete s prošnjo Bogu, naj na priprošnjo slovenskih mučencev obvaruje prihodnje rodove takšnih in podobnih preizkušenj. Rog bo postal ena od novih romarskih poti z več postajami. V Kočevju se bodo spomnili Kočevarjev in njihovega trpljenja, ko so jih okupatorji s prevaro izselili iz njihovih domov; ob roških jamah se bomo spomnili pobitih domobrancev, hrvaških, srbskih in drugih ujetnikov; če bodo romarji nadaljevali pot še do Baze 20, bodo molili tudi za partizane, katerih boj za svobodo je komunistična partija zlorabila za revolucijo.

Gajbice in vreče izkopanih kosti, ki čakajo na dostojen pogreb, obtožujejo tiste, ki njihov pokop preprečujejo. Zelo nazorno kažejo, kaj so v resnici – barbari.

V roški kapeli Božjega usmiljenja ob Antonu Drobniču in tedanjem nunciju Juliuszu Januszu leta 2012. FOTO: Tatjana Splichal

Poltretje leto je že mimo, odkar so bili izkopani posmrtni ostanki žrtev iz Jame pod Macesnovo gorico, še vedno pa nimajo, kot ste že omenili, kraja večnega počitka. Svojci si želijo, da bi bil v prestolnici osamosvojene in demokratične slovenske države. Jih podpirate?

Gajbice in vreče izkopanih kosti, ki čakajo na dostojen pogreb, obtožujejo tiste, ki njihov pokop preprečujejo. Zelo nazorno kažejo, kaj so v resnici – barbari. Svojci imajo pravico predlagati, kje naj bodo pokopani njihovi sorodniki. Ne samo oni, imamo jo tudi vsi drugi, ki nam je mar, da se zastarane krivice poravnajo. Ljubljanski župan bi s soglasjem za njihov pokop na Žalah lahko šel v zgodovino kot velik človek, podobno tudi vsi drugi politiki, ki imajo pri tem kaj besede. Dokler soglasja ne bodo dali, so zame navadni barbari. Kosti čakajo, a ne bodo več dolgo. Molimo v ta namen. Pa tudi kakšno pismo napišimo predsednici države, predsedniku vlade, ljubljanskemu županu in še komu drugemu, na primer papežu Leonu XIV. Naši politiki ga zelo cenijo, morda pa ga bodo poslušali. Našim škofom pa predlagam, naj papeža povabijo na blagoslovitev grobnice na ljubljanskih Žalah.

Pogovor je bil najprej objavljen v 25. številki Družine.