Poročali smo o tiskovni konferenci ministrstva za obrambo, na kateri so pristojni predstavili dosedanje konkretne korake pri izvajanju novele novele zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki med drugim določa: Za posmrtne ostanke vseh še nepokopanih slovenskih in tujih žrtev vseh vojn in revolucije se določi poseben postopek pokopa, ki sledi načelu pietete in trajnega spomina na žrtve. Posmrtni ostanki se pietetno in trajno pokopljejo na pokopališče Žale v Mestni občini Ljubljana.

Da bi izpolnili to zakonsko obveznost, so predstavniki ministrstva za obrambo, ki je pristojno tudi za urejanje vojaških grobov in grobišč, v minulih tednih vzpostavili sodelovanje z vsemi deležniki, ki imajo svojo vlogo pri izbiri primernega pokopnega mesta za številne izkopane žrtve, ki so še vedno brez groba. Del teh prizadevanj je bil tudi sestanek v začetku septembra na Mestni občini Ljubljana (MOL), ki so se ga s strani MOL udeležili podžupana Dejan Crnek in Boštjan Koritnik ter arhitektka Mojca Gabrič. Ob tej priložnosti je zbrane nagovoril dr. Mitja Ferenc, predsednik Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Besede zgodovinarja, ki se že desetletja ukvarja z odkrivanjem in raziskovanjem prikritih morišč in grobišč, strnjeno povzamejo argumente, zakaj so Žale najprimernejši prostor za pietetni pokop in zakaj je edino prav, da v sodelovanju vseh deležnikov pride do izbire najprimernejše lokacije na tem pokopališču.

Nagovor dr. Mitja Ferenca v nadaljevanju objavljamo v celoti, seveda pa ga je treba brati tudi v luči dejstva, da so na MOL na njegovo izrazito dobronamerno sporočilnost odgovorili z blokado: z zahtevo za presojo ustavnosti novele zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev s predlogom za zadržanje njegovega izvajanja.

»Prosim, naj odgovor ne bo več: nikjer.«

Spoštovana gospoda podžupana, spoštovana gospa Mojca Gabrič

Zahvaljujem se vam, da ste se nas sprejeli na pogovor o vprašanju pokopa ljudi, ki so desetletja ostali brez groba. In pripravljenost na pogovor o vprašanju, ali smo kot država, kot mesto in kot družba po več kot osemdesetih letih sposobni opraviti nekaj, kar bi moralo biti samo po sebi umevno: mrtve dostojno pokopati v skladu z željami svojcev.

Leta 2018 smo podali konkretno vlogo za pokop 65 romskih žrtev, ki je bila zavrnjena, leta 2019 pa je sledila nova vloga in ponovna zavrnitev.

 Dosedanja prizadevanja za rešitev

O vprašanju pokopa žrtev iz prikritih grobišč se z Mestno občino Ljubljana (MOL) in javnim podjetjem Žale ne dogovarjamo prvič. Že avgusta 2017 smo Žale zaprosili za prostorsko rešitev za pokop. Ker so nas napotile na MOL, smo se jeseni istega leta obrnili tudi k vam in nato formalno zaprosili, da se pri prihodnji širitvi pokopališča upoštevajo potrebe za takšen pokop. Leta 2018 smo podali konkretno vlogo za pokop 65 romskih žrtev, ki je bila zavrnjena, leta 2019 pa je sledila nova vloga in ponovna zavrnitev. V vseh teh letih je bil bistveni odgovor enak: da na Žalah ni ustreznega prostora oziroma da je pokopališče namenjeno predvsem potrebam občanov Ljubljane. Od 2019 pa zavrnitev ni več zgolj prostorsko upravni razlog, ampak je najpozneje maja 2019 dopolnjen z izrecno ideološkim razlogom, ki ga je sam gospod župan nato javno ponavljal vse do danes.

Zavedamo se posebnosti Žal. Zavedamo se njihove arhitekturne, kulturne, zgodovinske in simbolne vrednosti. Prav zato si želimo iskati rešitev, ki bo spoštovala obstoječo ureditev pokopališča in hkrati omogočila izpolnitev naše obveznosti do mrtvih,.

Naš namen je bil vseskozi priti do rešitve v sodelovanju z mestom in stroko.

Zavedamo se posebnosti Žal. Zavedamo se njihove arhitekturne, kulturne, zgodovinske in simbolne vrednosti. Prav zato si želimo iskati rešitev, ki bo spoštovala obstoječo ureditev pokopališča in hkrati omogočila izpolnitev naše obveznosti do mrtvih, kar od junija letos Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev tudi izrecno določa. Določa, da se posmrtni ostanki še nepokopanih slovenskih in tujih žrtev vseh vojn in revolucije pietetno in trajno pokopljejo na pokopališču Žale v Mestni občini Ljubljana.

Določa tudi, da pristojno ministrstvo v sodelovanju s Komisijo /Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč/ določi območje pokopališča, namenjeno temu pokopu.

Verjetno se strinjamo, da pokopališče ni muzejski eksponat, zamrznjen v trenutku svojega nastanka. Da je živ prostor, ki mora odgovarjati na potrebe ljudi in družbe.

Žale so se skozi čas spreminjale

Pri iskanju rešitve smo se pogosto srečevali tudi z argumentom prvotne arhitekturne zasnove posameznih delov Žal. To spoštujemo.

Arhitekt akademik Marko Mušič je v začetku osemdesetih let zasnoval Nove Žale. Gre za izjemen arhitekturni prostor in pomemben del slovenske kulturne dediščine. Toda od takrat je minilo več kot štirideset let.

Verjetno se strinjamo, da pokopališče ni muzejski eksponat, zamrznjen v trenutku svojega nastanka. Da je živ prostor, ki mora odgovarjati na potrebe ljudi in družbe.

Dr. Mitja Ferenc kot govorec na prireditvi Ker smo ljudje na Trgu republike v Ljubljani 16. maja 2024. FOTO: Tatjana Splichal

Tudi Žale so se od prvotnih načrtov naprej razvijale in širile. Nastajali so novi načini pokopavanja, nova grobna polja, žarne oaze, prostori za raztros pepela in novi spominski prostori.

Zato se mi zdi pomembno, da razumemo tudi položaj arhitekta, ki je ta prostor zasnoval pred več kot štirimi desetletji. Leta 1982 oziroma 1984 razumljivo ni mogel predvideti razmer, v katerih se bo Slovenija znašla leta 2026.

Spoštovanje arhitekturne dediščine zato po našem mnenju naj ne bi pomenilo, da se prostor ne bi mogel prilagoditi novim civilizacijskim, humanitarnim in zakonskim potrebam. Nasprotno: dobra arhitekturna rešitev mora znati te nove potrebe vključiti tako, da osnovne vrednote prostora ohrani.

Ne želimo monumentalnosti. Ne želimo prostora političnega obračunavanja. Ne želimo spomenika eni strani proti drugi. Želimo grob, kar je civilizacijski minimum.

Zakaj Ljubljana in zakaj Žale

Ljubljana je glavno mesto Republike Slovenije. Žale pa niso samo ljubljansko pokopališče. So osrednji slovenski prostor spomina na mrtve. Tu so pokopani ljudje najrazličnejših političnih prepričanj, narodnosti, veroizpovedi in življenjskih poti. Tu so spominska območja, povezana z različnimi obdobji slovenske zgodovine.

Naj v imenu Komisije izrecno poudarim. Ne želimo monumentalnosti. Ne želimo prostora političnega obračunavanja. Ne želimo spomenika eni strani proti drugi. Želimo grob, kar je civilizacijski minimum. Pri tem se sklicujemo tudi na želje sorodnikov in njihovo pravico o izbiri pokopnega mesta, kar določa tudi Konvencija OZN o izginulih osebah.

Če obstaja kulturnovarstvena ovira, jo bomo skupaj preverili. Če obstaja boljša rešitev, smo jo pripravljeni poslušati. Toda prosim, naj odgovor ne bo več: nikjer.

Sedem možnih lokacij

Prav zato danes pred vas ne prihajamo samo s problemom. Prihajamo tudi s predlogom rešitve. Skupaj s strokovnjaki smo pregledali območje pokopališča Žale in preučili različne možnosti. Pri tem smo poskušali upoštevati obstoječo arhitekturno zasnovo, varovanje kulturne dediščine, prostorske omejitve, dostopnost ter predvsem možnost izvedbe pokopa v zakonsko določenih rokih.

Na tej podlagi smo izbrali sedem možnih lokacij, ki vam jih danes predajamo v presojo.

Ne vztrajamo pri eni sami. Ne prihajamo z zahtevo: tukaj mora biti.

Izmed teh sedmih možnosti nam pomagajte, da skupaj v skladu z zakonom izberemo tisto, pri kateri bo najmanj prostorskih, upravnih, kulturnovarstvenih in drugih ovir ter na kateri bo mogoče pokop izvesti strokovno, dostojno, prostorsko sprejemljivo in predvsem najhitreje.

Če za posamezno lokacijo obstaja prevelika strokovna ovira, jo bomo sprejeli.

Če obstaja kulturnovarstvena ovira, jo bomo skupaj preverili.

Če obstaja boljša rešitev, smo jo pripravljeni poslušati.

Toda prosim, naj odgovor ne bo več: nikjer.

Naj ostane samo vprašanje: kje na Žalah in kako bomo pokop izvedli.

Po letih zavrnjenih pobud je zato vprašanje pokopa na Žalah postalo zelo konkretno: ali bodo prostorski, upravni in pravni postopki uporabljeni za to, da bodo postali nova ovira, zaradi katere bodo že izkopane žrtve še naprej čakale na svoj grob, ali pa bodo uporabljeni za to,da se poišče izvedljiva in dostojna rešitev. Želim si, da bi si skupaj prizadevali za to slednje.