Na Taboru v Ljubljani, ob cerkvi Srca Jezusovega, kjer danes stoji dijaški dom Tabor, nekoč pa je bilo to Zavetišče sv. Jožefa, se je leta 1878 rodila ustanova, ki jo danes poznamo pod imenom Družba Marijinih sester čudodelne svetinje ali kratko Marijine sestre. Ustanovila jo je predstojnica usmiljenk, Božja služabnica mati Leopoldina Brandis, da bi preko novih moči priskrbela nego bolnikom na njihovih domovih, po potrebi tudi ponoči in za daljši čas.

Katoliški časopis Zgodnja Danica je 25. oktobra 1878 ustanovo takole predstavil: »V ljubljanski bolnišnici na Dunajski cesti se nekatere dobre osebe, 'device' jih imenujejo, posebej urijo in podučujejo, da vedo tudi zunaj bolnišnice po hišah bolnikom lepo postreči. Izučeni sta dve Slovenki in dve Nemki. Pri častiti materi prednici usmiljenih sester se je oglasiti, ako bi kje tako postrežbo potrebovali. To je gotovo prav dobra naprava, s katero bo marsikateri družini močno ustreženo.«

Cerkev Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani nekoč.

Bolniške sestre so 48 let delovale pod vodstvom sester usmiljenk

Ustanova bolniških sester je 48 let delovala pod vodstvom sester usmiljenk. Stregle so bolnikom na njihovih domovih, bile so blizu ljudem, zlasti ko so razsajale epidemije: črne koze ali tifus, davica, škrlatinka, gripa ..., pomagale so pri delu sestram usmiljenkam v bolnišnicah, zavetiščih, odhajale z njimi tudi v daljne kraje, kot so Budimpešta, Carigrad, celo na bojišča ...

Potem je napočil čas, da stopijo na samostojno pot. Z vztrajnim prizadevanjem ravnatelja usmiljenk Antona Zdešarja iz z dovoljenjem vrhovnih predstojnikov v Parizu so 15. marca 1926 bolniške sestre postale samostojna redovna družba, Družba Marijinih sester čudodelne svetinje. Za prvo predstojnica je bila postavljena s. Dolorosa Žakelj in za ravnatelja lazarist Leopold Šmid.

Cerkev Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

Postopoma so si širile svoj prostor življenja in delovanja

V negotovosti so pred tem nekatere sestre odšle, nekatere so prestopile k usmiljenkam ali v druge redovne družbe, v tem trenutku jih je ostalo 89 in bile so razmeroma stare. V velikem uboštvu je ta mala skupnost pogumno začela novo pot tako rekoč iz nič. Že v prvem letu so v Vincentinumu, materni hiši, uredile kapelo, posvečeno Brezmadežni čudodelne svetinje, odprle noviciat, opravile letne duhovne vaje, organizirale prvi bolničarski tečaj za sestre ... Postopoma so si širile svoj prostor življenja in delovanja, rasle številčno in po obsegu dela. Družba se je čvrsto postavila na svoje noge. Sestre je čakala še naloga, da jo tudi cerkvenopravno uredijo.

Cerkev Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Levo ob cerkvi, kjer danes stoji dijaški dom Tabor, nekoč pa je bilo to Zavetišče sv. Jožefa, se je leta 1878 rodila ustanova, ki jo danes poznamo pod imenom Družba Marijinih sester čudodelne svetinje ali kratko Marijine sestre. Foto: Ivo Žajdela

Leta 1940 je družba Marijinih sester postala škofijskopravna

Po nekaj letih je lazarist Jakob Žagar od svojega predstojnika dobil nalogo, da Marijinim sestram napiše in uredi pravila in druge potrebne knjige. S tem se je odprla pot za pravno ureditev Družbe. 27. novembra 1940 je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman sam prinesel v Vincentinum potrjena pravila in odlok, da je Družba Marijinih sester odslej škofijskopravna. V tem trenutku je bilo v Družbi 189 sester in 9 novink, ki so delovale na 18 postojankah, med katerimi je bilo pet lastnih hiš. Več kot polovico sester je delovalo v privatni postrežbi pri bolnikih na njihovih domovih.

Cerkev Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Levo ob cerkvi, kjer danes stoji dijaški dom Tabor, nekoč pa je bilo to Zavetišče sv. Jožefa, se je leta 1878 rodila ustanova, ki jo danes poznamo pod imenom Družba Marijinih sester čudodelne svetinje ali kratko Marijine sestre. Foto: Ivo Žajdela

Svoje poslanstvo so opravljale z veliko zavzetostjo in povsod so jih cenili

Prevzele so oskrbo v sanatoriju Emona, kjer je bilo redno zaposlenih pet inštrumentark. V Šlajmerjevem domu, kjer so prevzele vso oskrbo v sanatoriju, je bilo v letu 1940 zaposlenih 30 sester. Tu so se mlajše sestre uvajale v strokovno bolniško strežbo. Sestre so svoje poslanstvo opravljale z veliko zavzetostjo in povsod so jih cenili.

Cerkev Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Marijina medaljona. Foto: Ivo Žajdela

Leta 1977 je Družba Marijinih sester postala papeškopravna ustanova

Ker je bila Družba samo škofijskopravna in zato v nekaterih državah nepriznana, so sestre želele doseči papeškopravnost, kar se je uresničilo leta 1977. V odloku iz Rima med drugim beremo, da se Družba ponaša z velikim številom članic in dobrih del, zato je Kongregacija za redovnike 27. septembra 1977 Družbo Marijinih sester potrdila kot papeškopravno ustanovo.

Cerkev Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Marijina medaljona. Foto: Ivo Žajdela

Po drugi svetovni vojni so komunisti Družbo Marijinih sester hoteli uničiti

V letih po drugi svetovni vojni je Družba Marijinih sester izgubila praktično vse svoje imetje. Sestre, ki niso hotele pretrgati vezi s svojim redom, so odpustili iz bolnišnic. Poleg drugih hiš je režim podržavil Vincentinum, glavno ali materno hišo Družbe Marijinih sester, sestre so se morale izseliti. Nekaj jih je dobilo zasilno stanovanje v skrajno slabem stanju v drugem nadstropju starega župnišča na Dobrovi. Z mnogimi napori in v veliki meri z lastnimi rokami so si tam tekom let uredile samostan, ki je postal materna hiša Družbe.

Cerkev Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Marijin medaljon. Foto: Ivo Žajdela

Leta 1972 se je Družba razdelila na dve provinci

Družba se je vztrajno širila, veliko postojank je odprla na ozemlju drugih republik Jugoslavije, nekaj tudi po Evropi in Ameriki. Setev je bila rodovitna, vzcveteli so novi poklici in prišel je čas, da se osnujejo province. 15. januarja 1972 je nadškof dr. Jožef Pogačnik uradno razglasil razdelitev Družbe Marijinih sester na slovensko provinco s sedežem v Ljubljani in hrvaško provinco s sedežem v Osijeku. Vseh Marijinih sester je bilo tedaj 266.

Cerkev Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Marijin medaljon. Foto: Ivo Žajdela

Družba se je razširila v Afriko, v Benin in Kamerun ter v Ukrajino

Čeprav je Družba Marijinih sester relativno majhna, je bila v njej ves čas prisotna želja, da bi s svojim poslanstvom dosegle najbolj potrebne. Tako se jim je po Božji previdnosti poznih osemdesetih letih odprla pot v Afriko, v decembru leta 1988 sta prvi dve Marijini sestri iz hrvaške province pristali v Beninu in v škofiji Porto Novo med najbolj ubogimi začeli svoje delo. Danes takrat začeta zgodba šteje 45. Marijinih sester domačink v sedmih skupnostih v Beninu in z eno v Kamerunu. Velik korak k samostojnosti je leta 2015 pomenila ustanovitev Delegature Marijinih sester v Beninu.

Pred dobrima dvema desetletjema se je misijonska dejavnost Marijinih sester razširila tudi v Ukrajino. V Kijev so jih povabili lazaristi, da so se pridružile njihovemu apostolatu. Leta 2016 so odprle skupnost še na Zakarpatju. Njihova navzočnost je v času vojne za trpeči narod posebej blagodejna.

Seme, vsejano v dobro zemljo, je raslo skozi preizkušnje, vojne in izgube

Povedano na prvi pogled zveni kot kronika dogodkov. V resnici je to zgodba o semenu, ki je vsejano v dobro zemljo raslo skozi preizkušnje, vojne in izgube, vendar skozi čas vztrajno išče poti do človeka v stiski, da mu, kot je dejala njihova ustanoviteljica m. Leopoldina Brandis, hiteč prinese tolažbo in pomoč.

Štiri leta po ustanovitvi skupnosti bolniških sester (16. julija 1878) je ustanoviteljica m. Leopoldina Brandis napisala še posebno Življenjsko pravilo oziroma cilje družbe. Poglejmo nekatere njene misli.

Cerkev Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Družba otrok Brezmadežne, 1885–1925. Foto: Ivo Žajdela

Prvotna pravila Družbe Marijinih sester čudodelne svetinje

Kakor je Marija nekoč hitela čez hribe, da bi ljubeče stregla svoji teti Elizabeti, tako naj bolniške sestre hitijo v stanovanja bolnikov, da tja prinesejo tolažbo in pomoč ter z najpožrtvovalnejšo ljubeznijo strežejo trpečim, h katerim so poslane, da jih negujejo.

Preden je uporabljena za negovanje zunanjih bolnikov, mora vsaka bolniška sestra zares v duhu vere dojeti svoj sveti poklic in poskušati, da bi si z Božjo milostjo zmeraj predočevala misel, da je naš Božji Zveličar sam tisti, katerega v bolnikih neguje in mu streže in kateremu daruje svoje napore in moči. Prej se mora tudi dobro naučiti vsega in privaditi se vsemu, kar se zahteva za strežbo bolnikov, da bi mogla vsa opravila izvrševati z največjo možno spretnostjo in s tem blagodejno vplivati ne le na bolnikovo telo, temveč tudi na njegovo dušo.

Prapor Družbe Marijinih sester Čudodelne svetinje iz leta 1935. Cerkev Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

Red medicinskih sester zahteva sestre, ki so močnega duha in odločne

Red medicinskih sester zahteva sestre, ki so močnega duha in odločne, za katere ni nič preveč ali pretežko za Boga in ki se Boga oklepajo z vernim srcem ter trdno vztrajajo v dobrem. Sestre ne smejo nikoli pozabiti namena, zaradi katerega so prišle, in nikoli si ne smejo dovoliti, da bi si želele udobnejšega ali naravno prijetnejšega življenja, in ne smejo se prepustiti nezadovoljstvu.

Naj spoštujejo in cenijo vsako duhovno družbo in skupnost, a naj najbolj ljubijo svojo družino, ker jih je vanjo pripeljala Božja roka in ker se lahko dragemu Bogu ugajajo in posvečajo le tam, kjer jih On hoče imeti in jim podeljuje svoje milosti.

Ljubezen do bližnjega je neločljiva od ljubezni do Boga

Bolniške sestre morejo svoj sveti poklic dobro spolnjevati le tedaj, če se zvesto in trdno držijo Boga. Toda dostikrat bodo ovirane tako, da ne bodo mogle opraviti duhovnih vaj ali iti v cerkev. Zato pa si morajo po zgledu sv. Katarine Sienske napraviti kapelo v svojem srcu in si z božjo pomočjo prisvojiti pobožno navado, da so v njej vedno zedinjene z Bogom.

Ljubezen do bližnjega je neločljiva od ljubezni do Boga in njena dela so v božjih očeh dragocena. Bog ljubi ljudi tako zelo, da sprejema, kakor da bi bilo njemu storjeno, vse tisto, kar kdo njim naredi. Zato pravi božji Zveličar: »Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25, 40).

Prapor Družbe Marijinih sester Čudodelne svetinje iz leta 1935. Cerkev Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

Med vsakodnevnim delovnim časom naj ohranjajo mirnega duha

Naj bo njihova kontemplacija notranji sveti pogovor z Bogom, h kateremu se obračajo kot k Očetu. Med vsakodnevnim delovnim časom naj ohranjajo mirnega duha. Pri delu in v medsebojnih pogovorih naj se skrbno izogibajo vsakemu hrupu, saj naj bi v vsaki hiši sester po vseh njihovih dejavnostih vladala neka sveta tišina in mir. Sv. Vincencij pravi: »Molčanje boste ohranile, da vam bo ta zunanja tišina služila kot sredstvo za občestvo z Bogom v vašem srcu.« Ljubezen do Jezusa daje sestram moč za neomajno vztrajanje v delih in žrtvah njihovega svetega poklica; in to potrebujejo, ker naš božji Odrešenik pravi: »Nebeško kraljestvo je napadeno in nasilneži ga osvajajo s silo.«

Da bi srce njihovih bolnikov dobilo dobre vtise o Bogu

Bolniške sestre naj prežema prepričanje, da jih je božja roka pripeljala k bolniški postelji ne samo za telesno, marveč tudi za duhovno nego. Zato naj z nežno previdnostjo delajo na tem, da bi srce njihovih bolnikov dobilo dobre vtise o Bogu. To morejo sestre – še bolj kakor z besedami – doseči s krepostjo, požrtvovalnostjo in pozornostjo, s katerimi morajo v vsakem primeru spremljati svojo telesno nego.

Vsa nerazpoloženja svojih bolnikov naj marveč sočutno pripisujejo njihovemu trpečemu stanju in naj notranje molijo zanje. Če se bolnikom primeri kaj nepredvidenega, naj se sestre ne ustrašijo, pač pa naj s spretnostjo poskrbijo za ustrezno pomoč.

Prapor Družbe Marijinih sester Čudodelne svetinje iz leta 1935. Cerkev Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

Da jo je Bog poklical in da je v tem stanju po najsvetejši Božji volji

Vsaka sestra naj bo v pobožnem prepričanju, da jo je Bog poklical in da je v tem stanju po najsvetejši Božji volji. Naj torej ljubi Boga v svojem svetem poklicu in svoj sveti poklic v Bogu ter naj vedno v srcu hrani in pogosto izgovarja besedo drage Božje Matere: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi,« naj bo to njeno geslo, iz katerega črpa duha in moč za delovanje. Če je namen sestre navdihnjen s čisto ljubeznijo do Boga in gorečo željo po izpolnitvi njegove najsvetejše volje, potem Bog sprejema njihova najmanjša in najbolj nepomembna dejanja kot velika.

Bogdan Kolar, V službi najbolj preizkušanih, Marijine sestre, Slovenski čas, 1. 3. 2026

1/12