Šolsko leto zaključujemo s hvaležnostjo, da smo ga lahko preživeli v šoli drug z drugim. Vsaka generacija mladih nas postavlja pred nove izzive in vedno znova ugotavljam, da nikoli ni bilo in nikoli ne bo idealnega šolskega sistema ali idealnih okoliščin, toda vedno pa so bili in so lahko idealni učitelji, ki znotraj danih možnosti svoje delo opravljajo z veseljem kot poslanstvo. Vsi se iz svojih šolskih let spomnimo takih učiteljev, ki so nas s svojim zgledom usmerjali, ki so v nas prepoznali potenciale in nam jih pomagali odkrivati ter razvijati, ki so v nas videli širšo sliko in nas spodbujali, da razvijamo talente. Zaradi takih učiteljev, ki jih je bilo na moji poti zelo veliko, sem tudi jaz izbrala pedagoški poklic, ki ga še vedno doživljam kot enega najlepših. Delati z mladimi je velik privilegij in tudi odgovornost, a obenem je tudi zelo zahtevno. Na naših šolah je ogromno zelo dobrih učiteljev, ki so strokovnjaki na svojem področju in svoje delo opravljajo predano, imajo radi mlade ter jim želijo najboljše v tem zahtevnem obdobju odraščanja.

Zadnja leta so prinesla veliko negotovosti in še bolj na stežaj so se odprle tudi boleče zgodbe v družinah in v družbi – vse to se odraža tudi v šoli. Pravzaprav se mi zdi, da je šola (po)ostala za marsikaterega mladostnika edina varna oaza sredi tega razburkanega sveta, zato se od učiteljev nehote pričakuje, da bodo včasih celo nadomestili starše, da bodo zaščitili mladostnike pred pastmi družbe in jih pripravili na življenje, da bodo ne samo posredovalci znanja, ampak predvsem vzgojitelji … Takšna dinamika učitelja postavlja v novo vlogo in dejstvo je, da šola ne more nadomestiti družine, lahko pa ustvarja varna in spodbudna okolja, v katerih vsak dijak šteje v vsej svoji različnosti in razvija svoja močna področja ter napreduje … Zelo pomembno je, da so učitelji ustvarjalci sodelovalne in spoštljive kulture odnosov, kar gradi prostor, v katerem se lahko vsak izrazi, dela napake in se na napakah uči. Veliko potenciala se sproža v sodelovanju in povezovanju, kajti samo v šoli imamo vse »popredalčkano« po predmetih, sicer so stvari v življenju povezane, zato na naši šoli že več let gradimo znanje na medpredmetnem povezovanju, sodelovalnih pristopih, s pomočjo katerih nastajajo pravi ustvarjalni presežki, kajti en sam zmore samo nekaj malega, skupaj zmoremo veliko več.

Učitelj je predvsem intelektualec, raziskovalec, motivator in za opravljanje svojega dela, ki je povezano s stalnim izobraževanjem in študijem, potrebuje določeno svobodo, kar pomeni, da tega poklica ni mogoče birokratizirati in ukalupiti v 8-urni delavnik. Samo učitelj, ki se sam uči in ki je sam motiviran, bo lahko učil in navduševal druge. Mislim, da se je v sistem vgradilo preveč nezaupanja do dela učitelja, kar ga hromi pri opravljanju svojega poslanstva. Učitelj mora biti vreden zaupanja. Obenem pa za svoje delovanje potrebuje podporo in zaledje močne ekipe ter veliko poguma, da našim mladostnikom postavlja meje, ki so v procesu vzgoje izredno pomembne, ampak samo ob močnih osebnostih lahko mladi preizkušajo meje, se postavljajo za življenje in poklic in se brusijo ter se ob napakah učijo. Tako kot za ustvarjanje jasnih vzgojnih okvirjev sta potrebna pogum in samozavest tudi za iskanje inovativnih poti do znanja in veščin; da mladostniki spoznajo, da učenje ni samo napor, ampak prinaša tudi veselje. Želim si, da bi šola zmogla mladim pokazati malo več veselja do življenja, saj je to pogoj za pridobivanje znanja, zato je vredno veliko energije posvetiti iskanju poti za motivacijo tako mladostnikov kot učiteljev.

V tem zahtevnem času, ko je tudi šola podvržena potrošniški miselnosti − vse takoj, čim bolj všečno, zabavno ter brez truda in napora – je treba »rehabilitirati« poklic učitelja, ki je temelj razvoja družbe.      

(Silva Kastelic je ravnateljica Srednje zdravstvene šole Ljubljana)