Pomislimo na krute drame v Ukrajini in Gazi z bombardiranjem nedolžnih ljudi, napadi na bolnišnice, z otroki, ki umirajo od mraza, vse do grozot v Sahelu, v Nikaragvi, Venezueli, Mjanmaru, še bolj krvavečem vsled nedavnega potresa; na Haitiju, kjer se spirala nasilja vsak dan stopnjuje. Naj dodamo še Sirijo in Libanon in marsikaj drugega. Človeštva danes ne ogrožajo samo vojne, tu je umetna inteligenca, »cancel culture«, ki bi jo nekatera prizadevanja hotela zadnje čase uveljaviti tudi pri nas … Lahko bi z naštevanjem vključili vse tisto, kar poraja in pospešuje nekakšno klimo sumničenja in vodi v sovraštvo in kompromitira sožitje med ljudmi in stabilnost celih narodov.

Mi pa si želimo drugačen svet, varen dom za vsakogar in za vse ljudi. A pot do tega zahteva, da premagamo logiko nasprotovanja in namesto nje sprejmemo logiko srečevanja. Kakor žene na velikonočno jutro tudi nas koraki vodijo h grobu. In kakor so one pred dva tisoč leti, bomo tudi mi danes našli prazen grob. V njem ni Gospodovega telesa. Velika noč tudi danes prevrne naše sheme. K nam prihaja z darom presenetljivega upanja, ki ga včasih tako težko sprejmemo. Le priznajmo, da pogosto ne najde prostora v našem srcu.

Velika noč tudi danes prevrne naše sheme. K nam prihaja z darom presenetljivega upanja, ki ga včasih tako težko sprejmemo.

Kakor v ženah na poti h grobu tudi v nas zmagujejo vprašanja in dvomi, in spričo nepredvidljivega znamenja je prvi odgovor strah, obraz, sklonjen k tlom. Tu bi papežu pritrdil, ko pravi, da prepogosto gledamo življenje in stvarnost z očmi, uprtimi v tla; zremo samo v danes, ki mine, in smo razočarani nad prihodnostjo, zapiramo se v lastne potrebe, obstanemo v ječi apatije in še naprej tožimo in mislimo, da se stvari ne bodo nikoli spremenile.

Tako ostanemo nepokretni pred grobom resigniranosti in fatalizma ter pokopljemo veselje do življenja. In vendar nam Gospod v tej noči hoče dati drugačne oči, prižgane v upanju, da strah, bolečina in smrt ne bodo nikoli imeli zadnje besede nad nami.

Zahvaljujoč se velikonočnemu jutru tudi mi lahko premoremo skok iz niča v življenje, in smrt nas ne bo mogla več opehariti za naše življenje, saj ga je v celoti in za vedno objela neizmerna Božja ljubezen. Od tistega zares enkratnega jutra neizpodbitno velja Kosovelov »živeti, živeti je smisel človeka«. Res je, da nas marsikaj utegne prestrašiti in paralizirati. Toda Gospod je vstal! Dvignimo pogled, odstranimo kopreno zagrenjenosti in žalosti z oči, odprimo se Božjemu upanju! Da, upanju. Ob novi maši sem si za geslo izbral: »Bog – moje upanje«.

Naj le naokrog govorijo, da je Bog mrtev in da je svet ovit v smrtno tišino, jaz v sebi nosim oporoko Nesmrtnega: »Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil.«

Prehodil sem kar nekaj poti. Letos bo devetdeseta velika noč. Vsaka je lepa, vedno lepša, bolj zmagovita, bolj vstajenjska, zares velika noč. Čutim jo v duši, do zadnjega vlakna svoje biti, v bežnem utripu tega, kar sem. Hrbet upognjen, korak negotov, spomin bolj šibak, a vsak dan bolj vstajenjski, bolj v siju velike noči. Naj le naokrog govorijo, da je Bog mrtev in da je svet ovit v smrtno tišino, jaz v sebi nosim oporoko Nesmrtnega: »Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil.« Vidim, da svet čaka. Čakanje, ki se spreminja v upanje, živi v srcu Matere: Izničil se je za nas, da nas naredi deležne vsega; postal je črv zemlje, da nas naredi za Božje sinove. »… kakor sem vas jaz ljubil.« Dati življenje. To je mera novega, vesoljnega bratstva, skrivnost in počelo, da bi bil Vstali vedno med nami (C. Lubich).

Članek je objavljen v velikonočni izdaji tednika Družina (16-17/2025).