Na Mohorskih pogovorih Celjske Mohorjeve družbe v Ljubljani je Pogačnik predstavil svoje zapise, ki so nastajali sproti, med božičnimi prazniki leta 2024 – iz dneva v dan, sredi morja, med neznanci, prazničnimi programi, spovedmi in tihimi srečanji ljudi, ki so na ladji iskali oddih, družbo ali odgovore na življenjska vprašanja.

Rok Pogačnik je bil tri leta kaplan v Ribnici, eno leto duhovni pomočnik v Dobrepolju in dve leti kot kaplan v župniji Dob pri Domžalah. Zdaj deluje v župniji Križe. 

Ne dopust, ampak misija

Ena osrednjih misli knjige, ki jo Pogačnik pogosto poudari tudi v pogovoru, je razlika med dvema načinoma doživljanja služenja na ladji: »Dve možnosti sta, kako človek do tega pristopi: kot do enega mini oddiha, mini dopusta, na katerem nekaj malega zraven tudi naredi ali pa kot do resne misije, na katero nas pošilja Bog. Jaz sem se odločil za drugi pristop.«

Ta odločitev zaznamuje celotno izkušnjo, ki jo opisuje v dnevniških zapisih. Ne gre za klasično potovanje, temveč za intenzivno duhovno delo sredi »plavajočega mesta«.

»Ljudje se dobrih stvari hitro nažrejo«

Pogačnik v pogovoru večkrat preseneča s svojo iskrenostjo in neposrednostjo. O sodobnem iskanju užitka pravi: »Človek se lepih in dobrih stvari hitro nažre. Ne bom rekel, da v življenju pustijo veliko grenkobo, a v bistvu niso nič posebnega.«

V nasprotju s tem pa opisuje duhovne izkušnje: »Ob tem, ko sem delal za Kristusa, so ostali spomini in dogodki, ki jih nobeno poležavanje pod soncem ne bi nadomestilo.«

Zelo se me je dotaknilo trpljenje ljudi, ki so bili na ladji kot delavci zaradi razmer doma, in trpljenje ljudi, ki so tja prihajali, da bi ušli praznovanju božiča v svoji izvirni obliki. (Rok Pogačnik)

Križarka kot prostor trpljenja in upanja

Na ladji se srečujejo ljudje iz različnih družbenih okolij, kar avtorju razkriva kompleksno sliko sodobnega sveta. »Zelo se me je dotaknilo trpljenje ljudi, ki so bili na ladji kot delavci zaradi razmer doma, in trpljenje ljudi, ki so tja prihajali, da bi ušli praznovanju božiča v svoji izvirni obliki.« Pojasnil je, da je veliko ljudi prišlo, ker so žalovali za nekom in so le iskali mir. 

»Na misel mi prihaja en gospod, ki je deset mesecev delal na ladji. Doma je pustil mlado ženo in dva otroka. Ko sem govoril z njim in videl, kako globoko je njegovo notranje življenje, kako moli in kako vse trenutke svojega dneva odpira Bogu, me je to močno nagovorilo. Gre za človeka, ki praktično več mesecev ni imel dostopa do duhovnika,« je opisal.

20. decembra 2024 je Rok Pogačnik odpotoval v London, od koder se je vkrcal na križarko. FOTO: Petra Ramšak

Božič sredi oceana: med osamljenostjo in milostjo

O dopustovanju na križarki med prazniki Pogačnik prizna, da se sam za to ne bi odločil in tudi drugim to odsvetuje. A hkrati opozarja na nevarnost sodb: »Ko spoznaš, kakšne zgodbe stojijo za odločitvami ljudi, ki so na tej ladji, sem videl, da ni smiselno soditi.« 

Opisal je primer gospe, ki ima dva sinova, a se z njo nič kaj dosti ne ukvarjata. »To je način, kako sem za božič vsaj malo v družbi. Vsaj z nekom,« se mu je zaupala. Pogačar ob tem doda presenetljivo misel: »Spoznal sem ljudi, ki so svoje krščanstvo na tej ladji morda bolj avtentično živeli kot nekdo, ki je ostal doma in šel v nedeljo v cerkev.«

Pomislim, da je Kristus, ki ga držim v rokah, tisti Bog, ki je ustvaril neukrotljive globine Severnega morja, po katerem pravkar plujemo. V rokah držim njega, ki v rokah drži vse. (Rok Pogačnik)

»V rokah držim njega, ki drži vse«

Eden najmočnejših trenutkov knjige je opis duhovne izkušnje sredi oceana: »Po večerji blagoslovim sobo in mašujem na pisalni mizi. Pomislim, da je Kristus, ki ga držim v rokah, tisti Bog, ki je ustvaril neukrotljive globine Severnega morja, po katerem pravkar plujemo. V rokah držim njega, ki v rokah drži vse.«

FOTO: Petra Ramšak

Preklapljanje med jeziki naporno

Pogačnik poudarja, da duhovnik na ladji ni »posebna figura«, ampak človek med ljudmi. Dostikrat sliši: »Ali duhovnik tudi jé in tudi pije? Ali mu je tudi kdaj težko?« Na to odgovarja: »Sploh nismo neka na pol magična bitja.« In prav to človeškost vidi kot ključno: »Če nekoga spodbudim, da bi delal bolj globoko, bi bil zelo vesel.«

Pojasni, da je bilo preklapljanje med jeziki zanj naporno, ker je moral ves čas razmišljati in o pomembnih življenjskih temah govoriti v jeziku, ki ga v vsakdanjem življenju ne uporablja, kar je dodatno prispevalo k utrujenosti: »Ko sem gledal nazaj na te dogodke, iskreno povem, da se zaradi jezika marsičesa ne spomnim. Možgani takrat delujejo drugače.« 

S križarjenja se je vrnil kot drug človek

Doživetje na ladji je tako Pogačniku odprlo širši pogled na duhovništvo in poslanstvo, ki ni omejeno le na cerkvene strukture, temveč vse bolj kot na univerzalno srečevanje z ljudmi v njihovih konkretnih življenjskih okoliščinah. »S tega križarjenja sem prišel domov kot drugačen človek in tudi s kakšnim kilogramom več,« se pošali mladi duhovnik. 

Knjiga Bog na križarjenju ni le dnevnik o potovanju, temveč zapis o tem, kako se vera živi v najbolj vsakdanjih, pa tudi najbolj nenavadnih okoljih.