Slovenski malteški vitezi se že leta zbirajo k duhovnim vajam v domu duhovnih vaj v Adergasu (Velesovem). Posebej ker je ta kraj zaradi svoje odmaknjenosti od sveta nadvse primeren za poglobljen pogled vase, premislek o sebi in odločitev, kako delovati v prihodnje v Sloveniji in tudi zunaj nje, kjer se pokažejo stiske in potrebe ljudi, ti kličejo na pomoč (Ukrajina, Libanon, Turčija po potresu …).

Močno duhovno sporočilo in navodilo, najprej pa opozorilo, da ni mogoče dobro in prav delovati v sedanji slovenski in evropski stvarnosti, pomagati ljudem v smislu vodila Suverenega malteškega viteškega reda Obramba vere in pomoč ubogim, če nisi povezan z Bogom, duhovno trden in pravilno naravnan, jim je dajal voditelj duhovnih vaj nadškof msgr. Stanislav Hočevar, sam član reda. V dneh od 14. do 16. februarja jih je ob hvalnicah in večernicah, zlasti pa branju in premišljevanju izbranih odlomkov Svetega pisma, spodbujal k duhovni rasti, krepostnem življenju, pravilnemu odnosu do vseh in vsega, pogumu, da povedo, kar spoznavajo v Svetem Duhu in njegovem razsvetljenju, neustrašno povsod pričujejo za Boga, obenem pa delajo dobra dela. Ta so njihova najbolj prepričljiva »izkaznica«, duhovna hrana pa tudi branje del iz »Božje biblioteke«.

Nadškof Hočevar, častni konventualni kaplan velikega križa, je malteške viteze na duhovnih vajah bogatil s svojo duhovno poglobljenostjo, velikim znanjem, prijazno besedo in povabilom, da je lahko vsakdo od udeležencev duhovnih vaj po prebranem odlomku iz Svetega pisma povedal, kako ga razume in sprejema. FOTO: Jožef Pavlič

Pri tem – služenju »gospodom bolnikom« – so jim vzorniki ustanovitelj reda bl. Gerard, sv. Ubaldeska in bl. Peter iz Imole, oba člana reda, katerih relikvije so imeli vseskozi v prostoru, v katerem so se zbirali k branju in premišljevanju Svetega pisma, velesovski verniki pa so se jim priporočili pri mašah v njihovem prelepem Marijinem svetišču. Obenem pa tudi bl. Devici Mariji s Filerma, katere podobo so lahko počastili pod daritvenim oltarjem.

Nadškof Hočevar, častni konventualni kaplan velikega križa, je malteške viteze na duhovnih vajah bogatil s svojo duhovno poglobljenostjo, velikim znanjem, prijazno besedo in povabilom, da je lahko vsakdo od udeležencev duhovnih vaj po prebranem odlomku iz Svetega pisma povedal, kako ga razume in sprejema. Da bo iz njega in vodila reda duhovno rastel in se krepil, je dobival moč pri mašah v bližnjem svetišču. Deloval bolj zavestno in odgovorno, v moči Svetega Duha in priprošnje tudi velesovske Marije, ki že stoletja deli milosti ljudem pod obronki visokih gora nad Adergasom in vsem, ki se zatekajo k njej. Župnik Slavko Kalan pa prijazno in gostoljubno malteškim vitezom odpira vrata samostana in cerkve. Hvala mu in vsem, ki z malteškimi vitezi branijo vero in pomagajo mnogim bolnim in ubogim na telesu in duhu v Sloveniji.

Fotogalerija Jožefa Pavliča:

Kaj vse lahko naredijo zanje, najprej pa duhovno trdnost v samem sebi, jim je v treh dneh duhovnih vaj prišepetaval Duh. Le razbrati so morali njegovo za marsikoga tako skrivnostno, za njemu odprte oči, ušesa in roke pa lahko razberljivo govorico. Evangelista Janez in Luka, veliki prerok Izaija in apostol narodov sv. Pavel so jim bili pri tem jasni, odločni in premočrtni vodniki in razsodniki.

Nedeljsko mašo jim je s svojim prelepim za bogoslužje in bogočastje razpoložljivim glasom polepšala operna pevka Francka Šenk. Tako so še bolj začutili in se ovedli, da morajo z vsem bitjem – dušo, duhom in telesom slaviti Boga. AD MAIOREM DEI GLORIAM! Potem bodo tudi našli pravo pot do ljudi.

FOTO: Jožef Pavlič

Zlasti do »gospodov bolnikov«, kot so jo že pred stoletji njihovi sobratje ivanovci za časa prvega hospitala v Jeruzalemu, ki ga je vzel pod svojo zaščito papež Pashal II. in tako stkal trdne cerkvene vezi z njimi. 15. februarja 1113 je namreč podpisal bulo, s katero je Cerkev uradno priznala viteški in bolnišnični red sv. Janeza za oskrbo romarjev, ki so romali na Jezusov grob v Jeruzalemu, njegovi člani pa so obenem skrbeli za bolne, onemogle in umirajoče med njimi in v lastnih vrstah. Če je bilo treba, so prijeli tudi za meč in se junaško borili zoper Turke. Še posebej v 16. stoletju na Malti, od koder tudi njihovo poimenovanje malteški vitezi, kakor se imenujejo še danes, ko se v duhu svojega redovnega vodila borijo predvsem zoper napade na Cerkev, papeža, samega Boga in vero vanj, obenem pa pomagajo ljudem v vsakovrstnih stiskah in potrebah, ki jih je poln tudi sodobni svet.

Kako bodo pri tem čim bolj uspešni (v borbi zoper nakane hudobnega duha in varljive ter uničujoče demone), med seboj trdno povezani, zlasti pa z Bogom, so slovenski člani reda spoznavali in se utrjevali na duhovnih vajah. Z dobrimi deli zoper zla dejanja.