FOTO: splet/arhiv Družine.


Italijanski jezuit Francesco Occhetta v knjigi Politike ljudstva na podlagi družbenega nauka Cerkve in kot sad sodelovanja z drugimi verniki obravnava teme, kot so pravičnost, duhovnost in skupnost v navezavi na politiko.

Pri tem ponuja izhodišča za razmislek o postavljanju novih temeljev za politiko, in sicer politiko ljudstva. Objavljamo odlomek iz knjige, posvečen duhovnosti.

Izročilo duhovnosti daje politikom tri orodja: umetnost razločevanja, zamišljanje prihodnosti, pripravljenost za dialog.

V krščanski veri je politika poklicanost in vizija, oblika ljubezni do bližnjega, kot je dejal Pavel VI., služenje ljudem, ki postane namen političnega delovanja in ne njegovo orodje ali sredstvo.

Pri katoliških politikih – ki so legitimno navzoči v vseh političnih silah – šteje pričevanje vere bolj kot njeno predstavljanje. Božja beseda navdihuje politično delovanje vernika.

Npr. deseto poglavje evangelija po Luku, v katerem se Samarijan iz usmiljenja ustavi in oskrbi ranjenega Juda, čeprav ga ima njegova kultura za sovražnika; ali poslednja sodba v evangeliju po Mateju, kjer odmevajo Jezusove besede: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

Prečiščevanje namenov

V prvi Knjigi kraljev beremo slovit pogovor, do katerega je prišlo v sanjah med Bogom in Salomonom, ko je bil v Gibeonu. Ko Bog reče: »Prosi, kaj naj ti dam!«, mu kralj Salomon, sin Davidov, odgovori: »Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim!« (1 Kr 3,9).

Vernik, ki dela v politiki, ravna po svoji vesti in prečiščuje namene, od česar so odvisne politične odločitve, se v teku zgodovine znajde v paradoksu: Kristjani so »pokorni danim postavam, a s svojim življenjem premagujejo postavo. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. Sramotijo jih, a oni izkazujejo čast. Dobro delajo, a kaznujejo jih kot hudodelce; kazni se veselijo, kot da vstajajo v novo življenje« (Pismo Diogenu).

Razločevanje je umetnost, ni improvizacija, terja prakso; razločujemo v skladu s temeljnimi pravili, ki jih je napisal leta 1523 Ignacij Lojolski: »Pri ljudeh, ki padajo iz smrtnega greha v smrtni greh, ima sovražnik navado predočevati jim navidezne naslade, tako da jim v domišljiji zbuja čutne užitke in naslade, da bi jih bolj zadržal in potrdil v njihovih zablodah in grehih. Dobri duh pa ravna s takimi ljudmi nasprotno: vznemirja jih in jim grize vest z glasom razuma.«


FOTO: Pexels.

Tudi v politiki zlo privlači, se uveljavlja in potem obsoja. Samo če ljudje prisluhnejo notranjim očitkom vesti, jim to lahko omogoči, da spremenijo svoje odločitve (DV, 314).

Drugo pravilo, ki pomaga razumeti politično poklicanost, je: »S tistimi, ki močno napredujejo v očiščevanju svojih grehov in gredo v službi Boga, našega Gospoda, od dobrega k boljšemu, se pa dogaja ravno nasprotno, kot je bilo v prvem pravilu, zakaj tedaj je značilno za hudega duha, da grize, žalosti, postavlja ovire in vznemirja dušo z lažnimi razlogi, da ne bi napredovala. Za dobrega duha pa je značilno, da daje pogum in moč, tolažbo, solze, spodbude in mir, ko lajša in odpravlja vse ovire, da človek napreduje v dobrih delih« (DV, 315). Ko delamo dobro, so nam podarjene dobrine, značilne za odnose, ki jih trg ne more dati. Politično pričujemo iz vere, ne v imenu vere. /…/

Komu služi politika

Benedikt XVI. je v svojem nagovoru 22. septembra 2011 v Berlinu dejal, da je iskanje tega, kar je pravično, smisel in naloga demokratičnih ustanov, iskanje kot takšno utemeljuje njihovo bistvo.

Od začetka krščanstva se sprašuje: Kako spoznati, kaj je pravično? V zgodovini so bile pravne uredbe skoraj vedno zamišljene iz religioznih motivov: na osnovi sklicevanja na božanstvo se določa, kaj je med ljudmi prav.

V nasprotju z drugimi religijami krščanstvo ni nikoli vsililo državi in družbi razodetega prava, pravnega reda, ki bi izhajal iz razodetja.

Od začetka je, nasprotno, utemeljevanje pravnega reda v sklicevanju na božanstvo naravo in razum priznalo za vira spoznanja in posledično ravnanja, kakor je prav. Predpostavka za to je prepričanje, da je temelj narave in razuma Božji stvariteljski um.
To je bistvo: politično poslanstvo je v odkrivanju ne toliko, kako in čemu služi politika, marveč komu. Blagost in kultura, služenje in umerjenost je torej tisto, kar naj zopet najde politika, če si hoče povrniti zaupanje: družbi katoličan ne ponuja kruha ali nekritičnega vzajemnega podpiranja oblasti, ampak kvas in služenje ljudem.


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (18/2021). Prevedel Jože Potrpin. Vir: Francesco Occhetta, Le Politiche del Popolo (volti, competenze e metodo) – Politike ljudstva (vidiki, veščine in metoda), Milano, 2020, str. 27–32.