Valentin Oman v likovnem svetu velja za enega največjih in najbolj uglednih avstrijskih in srednjeevropskih slikarjev. FOTO: Andrej Doblehar



V letu obhajanja 100. obletnice koroškega plebiscita je dopolnil 85 let Valentin Oman. Zgodovinski in osebni jubilej je obeležil z več razstavami, celovška Mohorjeva je izdala trijezično monografijo Posegi v javnem in sakralnem prostoru, Televizija Slovenija pa je o njegovem ustvarjanju posnela dokumentarni portret Ecce homo, Ecce Oman. Vzklik Ecce Homo, Glejte, človek, je sicer svetopisemski stavek, ki pa ga je koroški slikar že pred dobrega pol stoletja vzel za svoj likovni in tudi življenjski program, človek je v središču njegovega ustvarjalnega opusa. V likovnem svetu velja za enega največjih in najbolj uglednih avstrijskih in srednjeevropskih slikarjev.

Iz Štebnja prek Plešivca na Dunaj

Valentin Oman se je rodil decembra 1935 v Štebnu (danes se imenuje Bekštanj) pri Beljaku slovenskim staršem. »V kraju so živele slovenske in nemške družine, jezika sta se prepletala. Sploh nisem dosti premišljeval, ali govorim slovensko ali 'vindiš',« se spominja. Pri komaj 14 letih se je vpisal v malo semenišče (Marijanišče) na Plešivec in po osmih letih šolanja in maturi se je vpisal na Likovno akademijo na Dunaju. S tem je razžalostil predvsem zelo pobožno mamo in »farane«, saj se brez njihove podpore ne bi mogel šolati. »Oddolžil« se jim je čez leta, ko je že kot uveljavljeni akademski slikar likovno opremil plešivško cerkev, s poslikavo pa »zapel rekviem koroškemu človeku, ki je živel, trpel in umiral na območju Gosposvetskega polja in sv. Heme Krške«. Njegovo delo v semeniški cerkvi je celovški škof Kapellari označil za »največjo stvaritev sakralne umetnosti v Avstriji po letu 1945«.


Svetovljan, kozmopolit in popotnik pa se povsod predstavi kot koroški Slovenec, slovenstvo in slovenščina mu pomenita neprecenljivi vrednoti. FOTO: Andrej Doblehar


Trinajstletni koroški molk

Križ in človek sta osrednja motiva Omanovega sakralnega ustvarjanja, pomembno mesto, predvsem v njegovem grafičnem opusu, ima tudi tematika vidne dvojezičnosti na Koroškem, vedno je bil glasen borec za pravice koroških Slovencev. Ko je prišel na oblast deželni glavar Haider, se je zaradi njegove politike do manjšine iz protesta odločil, da v času njegovega vladanja na Koroškem ne bo razstavljal in ne sprejemal naročil. Trinajst let je trajal Omanov »molk«. Jezilo ga je, »da v vsem času, ko se je govorilo o dvojezičnih napisih, nikoli nisem slišal, da gre za kulturno dediščino, vedno se je to predstavljalo kot politična agitacija«. Dvojezična krajevna imena je za ohranitev dediščine želel uliti v bron, a je bila uresničitev ideje predraga. Jih je pa napisal – prišel je do črke R, potem je zmanjkalo prostora – na kabine za prevajanje na Univerzi v Celovcu; z dvojezičnimi napisi pa ima poslikan tudi prostor ob vhodnih vratih v hiši v Bekštanju, kjer z ženo Elizabeth preživi toplejši del leta.

Korošec, kozmopolit in svetovljan

Folti, kot ga kličejo koroški prijatelji, ustvarja na dveh koncih, svoj atelje ima tudi na Dunaju. »Zavezan sem dvema prostoroma v Avstriji, eden odraža velemestno, drugi podeželsko življenje. Na Dunaju sem bolj povezan z umetnostjo, imam več možnosti za oglede razstav, pa tudi priložnosti za razstavljanje svojih del,« pravi umetnik, ki je ob nedavnem jubileju razstavljal v sloviti dunajski galeriji pri Albertini. Član osrednjega avstrijskega združenja likovnih umetnikov, svetovljan, kozmopolit in popotnik pa se povsod predstavi kot koroški Slovenec, slovenstvo in slovenščina mu pomenita neprecenljivi vrednoti. »Na Koroškem 90 odstotkov v nemščini živiš. Kot slikar pa že tako in tako ne govorim prav veliko, saj to je samotarski poklic. Vsem nam Korošcem manjkajo slovenske besede, razen tistih, ki so obiskovali slovensko gimnazijo.«
_ _ _

*Celoten prispevek preberite v tiskani Družini (2/2021).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*