Pred leti je izšlo že precej knjig njegovih dnevnikov.

Zdaj sta Založba ZRC in Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev (knjiga 288) izdala knjigo Edvard Kocbek. Zbrano delo, 17. knjiga. Dnevnik 1953.

Leta 1953 je bil do komunistov ves čas zelo, kar uničujoče kritičen

Kocbekov dnevnik iz leta 1953 je zanimivo dokumentarno branje, ki združuje že znano kakovost njegovega dnevniškega kronopisja.

V času »političnega pogreza«, kot je Mihael Glavan imenoval Kocbekovo politično izločitev iz javnosti, je občutljivi pisec niansirano opisoval svojo najbližjo stvarnost: družinsko življenje, povezave s prijatelji in znanci, mučne stike z Državno založbo in oblastmi.

Komentiral je tudi pomembnejše politične dogodke, denimo smrt komunističnega diktatorja in zločinca Borisa Kidriča (umori in pomori komunistične revolucije, ki jo je vodil s Kardeljem) in dodelitev tržaške cone A Italiji.

Nasploh so Kocbekovi dnevniški zapiski iz leta 1953 zanimivi tudi zato, ker jih je pisal potem, ko so ga komunisti zavrgli, odstranili, ekskomunicirali in je zato do njih ves čas zelo, kar uničujoče kritičen.

Seveda je omenjal tudi svoje pesniško snovanje in refleksijo svoje duhovne drže.

Kdo bo Glavanov naslednik?

Žal je Dnevnik 1953 zadnja knjiga, ki jo je pokojni Mihael Glavan kot urednik pripravil v obsežnem izdajanju Kocbekovega opusa.

Po zahtevni izdaji Kocbekove esejistike v 11. knjigi Zbranega dela, ki obsega kar štiri debele zvezke, je Glavan načrtoval izdaje Kocbekovih še neobjavljenih dnevnikov.

Želel je začeti z Dnevnikom 1953 in nadaljevati izdajanje do konca Kocbekovega neobjavljenega dnevniškega pisanja, vendar mu je smrt to preprečila.

Urednik Zbranih del dr. Matija Ogrin bo težko našel Glavanovega naslednika, dobro pa bi bilo, da bi ga čim prej, saj je Edvard Kocbek, ne glede na to, kako različno ga vrednotimo, pomemben besedni ustvarjalec, kar izhaja tudi iz najnovejše knjige njegovih dnevniških zapisov.

Poročna fotografija Mirana Jarca in žene Zinke. VIR: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

Miran Jarc: Zbrano delo, 6. knjiga

Založba ZRC in Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev (knjiga 288) izdala knjigo Miran Jarc. Zbrano delo, 6. knjiga.

Zbrano delo Mirana Jarca ureja Drago Bajt.

Miran Jarc je od srede 20. let 20. stoletja naprej razmišljal, da bi ustvaril daljšo prozo, povest ali roman. Po več poskusih je leta 1926 napisal povest Dediči, ki se je ohranila v rokopisu in je zdaj prvič objavljena.

V povesti je prikazal tipično generacijo »dedičev zla«, prehodnega rodu v zgodnji dobi surovega kapitalizma, ki sanja o revolucionarnih prevratih ter socialno in etično lepši družbeni prihodnosti.

V povesti Jalov dom (1941) se je Jarc lotil usode podeželskega življa v slogu tipične kmečke, vaške oz. ljudske povesti. Glavna oseba doživlja nesrečne peripetije doma in med brezdomci po svetu, nazadnje pa se v dvomljenju med domom ter tujstvom odloči za vrnitev domov, poroko in življenje na kmetih.

Povest odlikujejo značilnosti, kot so lepote narave, ljubezen do kmečkega dela, zaupanje v Boga in preprosto družinsko življenje.

Jarčeva tretja povest, mladinska pripoved Zakopani zakladi (1940), ki ni doživela nikakršnih odmevov v tisku in literarni zgodovini, je zgled pustolovske ter didaktične proze za mladino; slavi »zakopane zaklade«, tj. neodkrite mlade človeške talente med revnim ljudstvom.