Nadaljevanje iz: Emil Savelli, Slovenski narodni varnostni zbor, SNVZ, Z domobranci po Primorskem in Notranjskem [1]

27. decembra 1944 so partizani napadli Ajdovščino. Bili so odbiti. Ponoči so pa ajdovski domobranci zapustili mesto in potolkli partizane v Lokavcu in Slokarjih. V divjem begu so partizani zbežali čez Čaven v Trnovski gozd. Domobranci so imeli enega mrtvega in tri ranjene. Temu boju je poveljeval stotnik Egger, ker sem jaz imel hudo vročino. Ko sem se pozdravil, sem začel razpošiljati na vse kraje patrulje, da bi malo otipali, kje se partizani najraje držijo.

Krasa partizani niso marali. Zato tudi na Krasu ni bilo resnih bojev. Najbolj prikladen teren zanje je bil Trnovski gozd, kjer so imeli kaj hitro stik z gorenjskimi partizani, ki so bili bolj borbeni. Zato smo se začeli pripravljati, da napademo partizane kar v njihovem raju.

Napad na Col je bil težak, ker je Col na hribu

Prvi napad ajdovskih domobrancev je veljal Colu. Napad na Col je bil težak, ker je Col na hribu. Zato ga je bilo potrebno dobro pripraviti. To se je zgodilo 16. januarja 1945. Ob dveh ponoči smo jo mahnili na Vrhpolje. Na hribu nad Vrhpoljem sem postavil dva težka minometa in dve strojnici. Partizani so nas opazili, ker se je že zdanilo in začeli z vso silo streljati na nas. To sem hotel izzvati, da bi lahko izpeljal načrt. To pot nisem želel, da bi partizani takoj zapustili Col, ker bi moj načrt splaval po vodi. Fingirali smo obrambo in streljali tjavendan, dokler nista nadporočnik Langus na desnem krilu in nadporočnik Janežič na levem prišla na določen položaj v gozdu.

Zasedli smo Col in postavili tam postojanko

Ob 2h popoldan se je začel pravi boj. Dva tanka sta bruhala topovski in strojnični ogenj na Col, Langusovi so tudi z desnega krila divje pritisnili, ravno tako pa tudi moji minometi in strojnice pod poveljstvom poročnika Velikonje.

S Cola je prenehalo streljanje in partizani so se v gosjem redu začeli umikati proti Otlici. Toda, o joj! Ko so si najmanj mislili, je iz levega krila planila Janežičeva četa (t. j. bivša moja četa), se v jurišu zakadila med partizane in jih v nekaj minutah pokončala. Zasedli smo Col in postavili tam postojanko.

Primorski domobranci (SNVZ) v vojašnici pri Sv. Ivanu. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj; Muzej NZS

Velik in trd boj se je začel šele v februarju 1945

Z zasedbo te postojanke je bil partizanom onemogočen prehod iz Trnov­skega gozda na Kras. V tem boju, ki se je vršil pod mojim poveljstvom, je bil ranjen en naš vojak, umrl pa ni nihče. Partizanov je bilo ubitih 17.

S tem je bila šele odigrana uvertura bojev primorskih domobrancev. Velik in trd boj se je začel šele v februarju 1945. 2. februarja 1945 so ajdovski domobranci pod mojim poveljstvom (čeprav je bil poveljnik bataljona stotnik Derganc) odšli na Col, od koder so 3. februarja krenili čez porušeni Petelinjek proti Otlici.

V zmedi so partizani začeli padati kot muhe

Na Colu mi je tamkajšnji župnik stavil 20 litrov vipavca, da ne bomo prišli na Otlico, niti se ne bomo mogli približati Sinjemu vrhu (1.100 metrov). Res je, da so Nemci velikokrat poskušali priti čez Sinji vrh, pa jim do takrat nikoli ni uspelo.

Meni podrejene četne poveljnike sem opozoril na nevarnost in jim priporočil previdnost. Na čelu bataljona sem prešel vas Petelinjek. Nekako 500 m za vasjo se je s Sinjega vrha oglasila strojnica. Določil sem nadporočniku Janežiču mesto na levem krilu in Langusu na desnem. Partizani so (pod poveljstvom Janeza Hlebanje) vedno huje udarjali po mojih, niti opazili pa niso, da sta jim Janežič in Langus že ob boku. Moji trije minometi so zmetali vsak po 12 granat zaporedoma na vrh Sinjega vrha. V zmedi so partizani začeli padati kot muhe; deloma zaradi mojih minometov, deloma zaradi bočnih napadov Langusove in Janežičeve čete.

Primorski domobranci (SNVZ) v vojašnici pri Sv. Ivanu. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj; Muzej NZS

Od Sinjega vrha pa do Otlice je boj zelo popustil

Stava je bila dobljena; kar Nemcem ni uspelo, so dosegli domobranci. Sinji vrh je padel; trije domobranci lahko ranjeni in pot v Trnovski gozd odprta. Od Sinjega vrha pa do Otlice je boj zelo popustil, ker sami partizani niso mogli dati odpora zaradi preobilice mrtvih in ranjenih, ki so jih hoteli odpeljati. Ker je pritisk domobrancev bil le prehud, so nekaj mrtvih kar pustili na terenu in odpeljali ranjence in mrtve oficirje in komisarje. Da pa je bilo število mrtvih in ranjenih veliko, pričajo sami Otličani in celo sam partizanski poveljnik Janez Hlebanja, s katerim sem pred tedni prišel v stik v San Paulu.

On sam, ki se je od leta 1941 boril na strani partizanov – in je še danes ponosen na to –, je po štirih letih bojev proti kapitalistom danes eden največjih kapitalistov v San Paulu. Ima industrijo s skoraj 300 delavci in blizu eno milijardo krajcarjev gotovine ...

Primorski domobranci (SNVZ), spredaj podnarednik Velikonja. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj

Iz Otlice smo krenili na Vojsko, od tam v Idrijo

Iz Otlice smo krenili na Vojsko. Vso pot ni padel en strel. Med potjo se nam je pridružil sam partizanski radio obveščevalec, ki je partizanom dajal nalašč napačna poročila, da smo mi lahko brez odpora zasedli Vojsko. Ponoči so partizani napadli Vojsko, vendar so jih domobranci, kljub temu da so bili utrujeni od dolge hoje, zapodili v beg. Zaplenjeno je bilo nekaj strojnic nemškega izvora, radio oddajna in sprejemna postaja, precej pušk in konj. Bilo je precej pribežnikov partizanov, ki so skriti v gozdu čakali našega prihoda in se nam priključili. Po izjavi Otličanov je v tem boju bilo nad 50 partizanov mrtvih in nad 20 ranjenih. Njihov poveljnik Janez Hlebanja pa samo to pove, da so bile njihove izgube zelo velike. Iz Vojskega smo krenili v Idrijo, od tam pa čez Črni Vrh in Col nazaj v Ajdovščino.

Primorski domobranci (SNVZ). Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj; Muzej NZS

Operativni poveljnik prvega slovenskega udarnega polka v Jadranskem Primorju

Po tej štirinajstdnevni akciji smo imeli lep čas mir. Ostanek februarja in marca ni bilo posebnih akcij. Poveljstvo bataljona je prevzel spet major Janko Debeljak, ki zaradi želodca ni vodil bojev. V marcu 1945 se je ta bataljon pretvoril v 1. udarni polk v Jadranskem Primorju, katerega poveljnik je bil bolehni major Debeljak, ki pa je poveril poveljstvo operacij meni z naslovom »operativni poveljnik prvega slovenskega udarnega polka v Jadranskem Primorju«. To v stvari ni nič pomenilo, ker sem večino akcij, predvsem pa najtežje operacije, vedno le sam vodil.

Napačno poročilo o partizanskem pohodu preko Otlice

Tik pred koncem vojne mi je major Debeljak zapovedal zadržati partizansko prodiranje čez Trnovski gozd na Goriško in proti Trstu. Poročila, ki sem jih dobil, so bila napačna. Ne vem ali mi je on namenoma dal napačna, ali jih je pa že napačna dobil. Rekel mi je, da 300 partizanov prodira skozi Trnovski gozd, da bodo napadli Ajdovščino ali pa Col in se prebili do Trsta.

Naslanjajoč se na to poročilo, sem vzel na Otlico le dobro četo (180) vojakov: 40 vojakov pod poveljstvom nadporočnika Langusa, 40 pod poveljstvom nadporočnika Janežiča, 40 pod Malijevim in 20 pod Velikonjevim poveljstvom.

Partizanov ni bilo 300, ampak 2.400

26. aprila ob 5h zjutraj so nas partizani napadli. Udarili so najprej na naš center, ki ga je branil nadporočnik Mali. Ko tu niso uspeli, so udarili na oddelek nadporočnika Janežiča. Tudi tu niso uspeli in so udarili na Nemce v vasi Planina pri Čavnu. Nemci so popustili in se umaknili v Slokarje. Nenadoma sem dobil poročilo, da je Janežič obkoljen. Partizani so namreč zasedli od Nemcev izpraznjeno Planino in udarili Janežiču v hrbet. V zadnjem trenutku je uspelo Janežiču izvleči se iz obroča in priti do nas. Položaj je bil obupen. Partizanski pribežnik Krapež, ki je v tem boju pribežal k nam, mi je povedal, da sta nas napadali XXX. in XXXI. divizija, ki je imela tri topove. Tudi jaz sem po moči ognja sodil, da mora biti partizanov več kot 300. V resnici jih je bilo 2.400, nas pa 180. Poslal sem v Ajdovščino patruljo s prošnjo za pomoč 500 vojakov.

Med tem smo odbijali napade, dokler se je dalo. Strojnicam je zmanjkalo olja in že sem bil prepričan, da je prišla naša zadnja ura. V boju za življenje in smrt sem zapovedal zmetati vse granate med partizane in organizirati umik. Med našim umikom je tudi partizanski pritisk popustil.

Rob nad Ajdovščino pri Otlici, Navrše, levo Sinji vrh. Foto: Ivo Žajdela

Na Sinjem vrhu nad Ajdovščino je umrlo 30 domobrancev

Po izjavi g. Prunka, ki je bil takrat prisilno mobiliziran, so partizani dobro vedeli, da vodim boj jaz. Zato so v zadnjem trenutku spremenili načrt in šli pod Nanos in ne preko Ajdovščine v Trst. Tudi oni so bili prepričani, da ne bodo uspeli premagati domobrancev in so v zadnjem hipu menjali načrt. Boj je ostal neodločena, glavni cilj pa dosežen; namreč zavreti napad na Ajdovščino.

Po krivdi napačnega poročila sem v tem boju izgubil enega oficirja – nadporočnika Malija – in 29 vojakov – cvet slovenske primorske katoliške mladine. V nobenem boju s komunisti nisem imel tako visokih izgub. Vsi častniki in vojaki so se borili kot levi proti štirinajstkratni premoči. S tem bojem sem zaključil bojevanje na slovenskih tleh.

Spomenik »NOB« pod Sinjim vrhom (levo), z datumom bojev od 20. do 31. marca 1945. Foto: Ivo Žajdela

Domobranci so v Ajdovščini razorožili dva bataljona nemške SS

30. aprila smo zvedeli, da se je nemška SS iz Idrije, Črnega vrha In Cola umaknila v Gorico. Ko so korakali proti Ajdovščini, sem dobil od majorja Debeljaka povelje, da moram vse Nemce razorožiti in razorožene poslati Angležem, ki so bili že v Furlaniji.

Major Debeljak se je skril k srbskim četnikom, tako da je ta nevarna naloga ležala le na mojih ramah. Ob desetih zjutraj so slovenski domobranci v Ajdovščini pod mojim poveljstvom razorožili dva bataljona nemške SS ob navzočnosti civilnega prebivalstva in s tem zamašili usta vsej partizanski propagandi in njihovemu junaštvu. To trditev lahko potrdijo vsi v Argentini živeči primorski domobranci.

Mi smo svetu pokazali pot

Zgodovinsko dejstvo je, da Slovenija še nikoli prej ni videla, in verjetno ne bo več videla tako odlične vojske, kot so bili slovenski domobranci. Danes se ves svet trese pred komunizmom. Mi smo svetu pokazali pot. Če na tej naši poti nismo uspeli, ni naša krivda. Greh, ki so ga Angleži in Američani zakrivili, morajo danes drago plačevati. Slava hrabrim borcem!

Emil Savelli, Z domobranci po Primorskem in Notranjskem, Tabor, št. 5–6, Buenos Aires, 1965

1/7