Prvo berilo: Božji Duh nam daje življenje, Ezk 37,12–14;
Ps 130;
drugo berilo: Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, prebiva v nas, Rim 8,8–11

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 11,3–45)

Tisti čas je bil neki bolnik, Lazar iz Betánije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« 

Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci so mu dejali: »Učitelj, pravkar so te hoteli Judje kamnáti, pa greš spet tja?« Jezus je odgovóril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.« 

To je rekel, in nato jim je dejal: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravél.« Jezus je govóril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!« 

Ko je torej Jezus prišel, je zvedel, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betánija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. 

Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. (se nadaljuje)

Video razlaga za otroke

Kaj se je zgodilo potem?

Piše: Jure Sojč

Včasih kak filmski kritik potoži, da je v Hollywoodu preveč nadaljevanj. Ena zgodba rodi drugo: četrti del, peti del, nova epizoda. Ljudje hočemo vedeti odgovor na vprašanje: »Kaj se je zgodilo potem?« Ko se zgodba konča, želimo videti nadaljevanje. Za Lazarjevo zgodbo bi si želel, da bi imela nadaljevanje. Jezus stoji pred grobom, zajoka in zakliče: »Lazar, pridi ven!« Mrtvi pride v svetlobo. A v meni ostane radovednost: kaj potem? Kako je Lazar živel naprej?

Evangelij o tem molči. Ne obstaja »Lazar 2«. Tega ne jemljimo kot nekaj slabega, ker nas evangelist noče ustaviti pri Lazarju, temveč nas želi pripeljati do tega, da svoj pogled ustavimo pri Jezusu. Lazarjevo obujenje ni vstajenje v slavi, ampak vrnitev v staro življenje, ki se bo nekoč spet končalo. Jezusovo vstajenje pa bo drugačno: ne vrnitev v staro življenje, temveč preobrazba; ne nadaljevanje starega, temveč začetek novega stvarjenja. Znamenje ni dano, da bi nas očaralo, temveč da bi razodelo, kdo je On.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Živeti kot obujeni

Marta in Marija pošljeta Jezusu preprosto sporočilo: »Gospod, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« A Jezus odlaša. Ko pride, je Lazar že štiri dni v grobu. Človeško gledano je prepozno. Prav tam Jezus izreče: »Jaz sem vstajenje in življenje.« Ne govori o ideji, ampak o sebi. V njem je življenje, ki gre skozi smrt in ji odvzame moč. Pred grobom zajoka. Njegove solze niso obup, temveč napoved zmage. Nato pokliče pokojnega po imenu. Lazar pride ven, še vedno ovit v povoje. Skupnost ga mora razvezati, ker je bil vrnjen v občestvo. Tega občestva sicer ni nikoli prekinil pokojni, skupnost, ki ga je zvezala, ga mora sedaj osvoboditi in sprejeti nazaj. Življenje postane resničnost v občestvu.

Spominjam se gospoda, ki je preživel noč v mrtvašnici, ker so mislili, da je mrtev.

Ta čudež sproži odločitev, da Jezusa usmrtijo. Tisti, ki daje življenje, gre sam v smrt. Ne zato, ker bi izgubil boj, temveč da bi smrt premagal od znotraj. Odstranjen kamen pred Lazarjevim grobom napoveduje odstranjen kamen pred Jezusovim. A Jezusov grob bo prazen za vedno.

Spominjam se gospoda, ki je preživel noč v mrtvašnici, ker so mislili, da je mrtev. V hladilnici je molil in prosil Boga, naj mu da možnost, da pokaže, da živi. Zjutraj je dal znamenje. Živel je še nekaj let. Sešil je gobelin s ptujskogorsko Materjo Božjo in redno ministriral na Ptujski Gori. Vedel je, kaj je grob, zato je vedel, kaj pomeni življenje. Vprašanje ni, kaj se je zgodilo potem z Lazarjem. Vprašanje je, ali bomo mi živeli kot obujeni ali kot tisti, ki se še vedno držijo povojev. V Kristusu ni samo nadaljevanje. V njem je novo življenje.