Prvo berilo: David je maziljen za kralja nad Izraelom, 1 Sam 16,1b.6–7.10–13a;
Ps 23;
drugo berilo: Vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus, Ef 5,8–14

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 9,1–41)

Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovóril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.« Ko je to izgovóril, je pljunil na tla in s slino narédil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa!« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govóril: »Jaz sem.« Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je narédil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: 'Pojdi v Síloo in se umij.' Šel sem tja, se umil in spregledal.« Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.« Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus narédil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.« Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, mídva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« (se nadaljuje)

Video razlaga za otroke

Nisem videl

Piše: Jure Sojč

Mislim, da ima vsak od nas izkušnjo slepote. Večkrat rečemo: »Nisem videl.« Včasih res ne opazimo stvari okoli sebe, še pogosteje pa ne vidimo globljega smisla dogodkov, ki nas doletijo. Prav o takšni slepoti govori današnji evangelij.

Sleporojeni iz evangelija je podoba nas. Pri nas ne gre najprej za telesno slepoto, ampak za duhovno temo, v katero smo rojeni. Učenci sprašujejo: »Kdo je grešil?« Jezus pa odgovori: »Ni grešil ne on ne njegovi starši.« Njegova slepota ni kazen, temveč priložnost, da se razodene Božja slava. Bog ne prihaja, da bi obsojal preteklost, ampak da bi ustvarjal na novo. Tam, kjer človek vidi krivdo, Bog vidi možnost milosti.

Ne gre le za ozdravljenje, temveč za novo stvarjenje.

Dogodek se odvija med praznikom šotorov, ko sta bila v ospredju voda in luč. Tempelj je bil razsvetljen, duhovniki so iz vodnjaka Siloa zajemali vodo in jo izlivali na oltar kot prošnjo za življenje. Prav tedaj Jezus izreče: »Jaz sem luč sveta.« To ni zgolj podoba, ampak razodetje njegove istovetnosti z Bogom, ki je ob stvarjenju rekel: »Naj bo svetloba.« Nato pljune na zemljo, naredi blato in ga slepemu nanese na oči. Gesta spomni na začetek prve Mojzesove knjige, ko je Bog človeka oblikoval iz prahu zemlje. Ne gre le za ozdravljenje, temveč za novo stvarjenje.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Čas razsvetljenja

Sleporojeni se umije in se vrne z vidom. Ljudje so zmedeni: »Ali je to on?« – »On je.« – »Podoben mu je.« On pa reče: »Jaz sem.« Isti in vendar nov. To je podoba krsta. Tudi mi ne izgubimo svoje osebnosti, a postanemo nova stvaritev. Vstopimo v odnos s Kristusom, ki nas preoblikuje od znotraj. Farizeji ostanejo slepi, ker so prepričani, da vidijo. Sleporojeni pa raste v uvidu: od »človeka Jezusa« do »Gospoda«. Vera je pot.

Postni čas je milostni čas ponovnega razsvetljenja. To zveni preprosto, a v resnici ni. Pred dvema mesecema sem pokopal mlajšega brata. Ob krsti sem se večkrat vprašal: »Kdo je kriv?« To je druga krsta iz ožje družine v času mojega duhovništva. »Kdo je grešil?«

V takih trenutkih teologija ugasne. Težko je reči, da je vse to priložnost za razodetje Božje slave. Ostane molitev za luč, da bi mi bilo dano vsaj malo videti, čemu. V takih trenutkih razumem sleporojenega. Najprej je tema. Nato dotik nekje globoko. Nato umivanje. Šele potem sledi pogled. Kristusova luč ne razloži vedno trpljenja, ampak ga preobraža. Ne odstrani vseh vprašanj, ampak nam daje moč, da z njimi živimo.

Zato vas vabim k preprostemu koraku: v tem tednu si vzemimo nekaj minut tišine pred Gospodom, lahko ob Božji besedi ali pred njim v evharistiji. Prosimo, da bi spregledali.