Na Odboru so namreč po skoraj letu dni vnovič obravnavali peticijo zgodovinarja dr. Mitje Ferenca in evropske poslanke Romane Tomc (SDS/EPP) o pravici do pokopa in spoštljivega spomina na žrtve komunističnega nasilja in drugih totalitarnih režimov v Sloveniji. Prvič je Odbor peticijo obravnaval sredi lanskega februarja, namen takratne razprave je bil opozoriti na sramotno odločitev vlade dr. Roberta Goloba o ukinitvi dneva spomina na žrtve komunističnega režima.

Od besed k dejanjem

Pobudnik dr. Mitja Ferenc razpravo v Evropskem parlamentu, kot je poudaril ob zaključku, vidi kot pomemben korak v smeri vračanja kulture spominjanja, k spoštovanju zgodovinskega spomina in zlasti k pravici do groba – k osnovni civilizacijski pravici, glede katere se strinjajo vsi, toda od besed je treba preiti k dejanjem. Evropskih načel ni vredno, da se v letu 2025 še vedno prepiramo, ali ima neka skupina ljudi pravico do pokopa in do vrnitve imena ali ne, je opozoril Ferenc.

Kratenje dveh temeljnih pravic

V uvodni razpravi pa je podčrtal, da je na seji Odbora prisoten, da bi v imenu tistih, ki jih je prizadel nedemokratičen režim, in v imenu sorodnikov žrtev opozoril na kratenje dveh temeljnih univerzalnih pravic, ki ju Evropa spoštuje in vsebuje v svojem etičnem kodeksu: pravice do spominjanja in pravice do dostojnega pokopa. Pri dostojnem pokopu posmrtnih ostankov ljudi misli na vse, ki v času komunističnega režima niso smeli imeti svojega groba.

V čem je posebnost Slovenije?

»V Sloveniji se namreč žrtev drugih dveh totalitarizmov, fašizma in nacizma, primerno spominjamo in ohranjamo upor proti njima kot pozitivno vrednoto. To pa ne velja za žrtve komunističnega nasilja,« je dejal Ferenc in se vprašal, v čem je posebnost Slovenije, kjer je bilo v dneh po koncu 2. svetovne vojne po ukazu komunističnih voditeljev brez sodbe umorjenih več 10.000 vojnih ujetnikov in civilistov različnih narodov: Nemcev, Italijanov, Hrvatov, Srbov, Črnogorcev, Bosancev, Madžarov, Romov in Slovencev.

Odvzeta pravica do groba

»Režim je žrtvam odvzel pravico, za katero si je prizadevala že Antigona – pravico do groba. Sorodnikom je bila odvzeta pravica do vedenja in žalovanja. Grobišča pomorjenih vojakov in civilistov so bila vse do demokratičnih sprememb načrtno zamolčana, sledi pa pobrisane. Izbrisani so bili iz javnega spomina in ostali brez mrliških listov,« je izpostavil Ferenc in spomnil, da se je ob padcu nedemokratičnega režima od države pričakovalo, da bo našla mesta pomorov, naredila izkope, povedala za žrtve in posmrtne ostanke pokopala v skupne grobnice ali pa jih izročila svojcem.

Kosti ležijo v garaži podjetja

Doslej so evidentirali prek 700 lokacij prikritih grobišč, a posmrtni ostanki so bili v celoti ali delno ekshumirani samo iz okoli 10 grobišč, vendar večinoma še vedno ležijo po skladiščih, nepokopani. Trenutno je zelo pereč pokop posmrtnih ostankov 3400 žrtev, ki so jih izkopali iz samo ene od stotih kraških jam, v katere so zmetali ljudi. Iz jame so kosti iznesli, zdaj pa že leta ležijo v garaži nekega podjetja, ni olepševal pobudnik peticije.

Zgodovinar dr. Mitja Ferenc med razpravo. FOTO: FB Romana Tomc

Nesprejemljivo, boleče, ponižujoče

»Čeprav je od pomora preteklo že skoraj 80 let, se njihov pokop preprečuje z različnimi izgovori. In tudi z namero, da bi namesto trajnega mesta pokopa vreče s skeletnimi ostanki začasno prenašali iz enega skladišča v drugega. Za sorodnike žrtev iz tega in številnih drugih grobišč je to nesprejemljivo, boleče in ponovno ponižujoče. Po 80 letih čakanja bi radi spoštljivo mesto pokopa,« je bil jasen Ferenc in se dotaknil še druge temeljne pravice – do spominjanja.

Mačehovski odnos se nadaljuje

Zgodovinska dejstva in okoliščine pomorov in drugih zločinskih dejanj komunističnih oblasti so znana in dokazana. Demokratičen sistem je sicer omogočil nekaj popravkov krivic, a se mačehovski odnos do pravice do spominjanja in do dostojnega pokopa nadaljuje. Raziskovalci in sorodniki žrtev so pogosto tarča diskreditacij in omalovaževanja dela politike, medijev in javnosti, ki do komunističnega sistema še vedno goji pozitiven odnos, ob tem pa bolečina sorodnikov žrtev ostaja v veliki meri prezrta, je nadaljeval.

Da se zavržna dejanja ne bi ponovila

In spomnil, da je bil 31 let po nastanku samostojne države razglašen nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, kar je prejšnja vlada storila v opomin, da se zavržna dejanja ne bi ponovila, in tudi zato, ker je odnos do žrtev komunističnega totalitarizma še vedno in čedalje bolj nepieteten. Na predvečer tega prvega dneva spomina so se na slovesnosti prvič zbrali številni svojci nepokopanih žrtev, da bi prižgali svečo in izpovedali svojo bolečino.

Res ne moremo razumeti bolečin?

»A nova vlada Roberta Goloba je ta dan spomina ukinila, in to kar med slovesnostjo. Tako se ne dela z zgodovinskim spominom in z nezaceljenimi ranami dela državljanov,« je prepričan dr. Mitja Ferenc, ki se sprašuje, ali res ne moremo razumeti bolečin svojcev pomorjenih, ki še po 80 letih ne vedo, kje leže njihovi najbližji; bolečin zapornikov v taboriščih, žrtev nasilnih razlastitev premoženja, prisilnih izgonov iz kraja bivanja, montiranih sodnih procesov, žrtev streljanja na državni meji.

Simbolno zanikanje obstoja teh ljudi

Vlada je po njegovem z ukinitvijo tega dneva tudi simbolno zanikala obstoj teh ljudi in jih potisnila še enkrat nazaj, v neobstoj in tišino, njihovim svojcem pa spet vzela javni skupinski spomin. Zato je evropske poslance pozval k podpori, da bi inštitucije Evropskega parlamenta ob obisku Slovenije podučile in proučile, zakaj je v Sloveniji odnos do žrtev enega od totalitarizmov (komunizma) drugačen kot odnos do žrtev drugih dveh.

Opozorilo slovenski oblasti

»Da bodo nadalje opozorile slovensko oblast, da v duhu univerzalne pravice do pokopa ponovno vrne tudi pravico do spominjanja na žrtve komunizma; in opozorile slovensko oblast, da naj bi bil odnos do žrtev vseh treh totalitarizmov enak in da je to že dolgo evropska norma. Norma, ki jo predvideva Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu,« je svojo osemminutno uvodno razpravo zaključil dr. Mitja Ferenc.

Razprava evropske poslanke Romane Tomc. FOTO: FB Romana Tomc

Klic na pomoč

Za njim je do besede prišla evropska poslanka Romana Tomc in sprva pojasnila, da peticije ne bi bilo treba obravnavati, če bi se slovenska vlada odzvala na pozive iz Evropskega parlamenta; še več: peticija niti ne bi bila vložena, če vlada ne bi ukinila dneva spomina na žrtve komunizma. Peticija je bila po njenem klic na pomoč tistih, ki jih doma na slišijo in jih celo hočejo utišati, saj nasledniki komunističnega totalitarnega režima še danes zanikajo grozote in ne premorejo niti toliko empatije, da bi obsodili zločine svojih prednikov in pobitim žrtvam priznali pravico do groba in spomina.

Sledi komunizma še zelo prisotne

»Trenutno v Sloveniji potekajo pogovori, kje najti prostor za posmrtne ostanke žrtev, a tudi tu ni razumevanja. Župan glavnega mesta kategorično zavrača možnost, da bi se ta prostor našel na osrednjem pokopališču v središču Ljubljane. Razlog za takšen odpor do priznanja medvojnih in povojnih komunističnih pobojev je najbrž v tem, da so sledi komunizma v Sloveniji še zelo prisotne. Njegovi ponosni nasledniki namreč vodijo državo in ne le, da ne obsojajo komunizma, celo zagovarjajo ga,« je prepričana Tomčeva.

Zakaj zgodovinski učbeniki skrivajo resnico?

Kajti če ne bi bilo tako, zakaj je potem v Sloveniji še toliko cest, trgov in ulic imenovanih po tistih, ki so teptali človekova pravice? Zakaj se je vlada odločila vrniti kip enega največjih komunističnih diktatorjev Tita na protokolarno posestvo na Brdo? Zakaj je vladajoča koalicija sprejela zakon, ki prepoveduje uporabo fašističnih in nacističnih simbolov, ne pa tudi komunističnih; zavrača pa sprejem Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu? Zakaj ljudi, ki so sodelovali pri grozotah, pokopavajo z vojaškimi častmi, njihove žrtve pa nimajo niti groba? In zakaj v zgodovinskih učbenikih skrivajo resnico o tej temni plati naše zgodovine?

Poziv evropskim poslancem

Ker v Evropskem parlamentu, v nasprotju z vladajočimi v Sloveniji, obstaja posluh za obsodbo komunizma in priznanje spomina za žrtve, in ker verjame, da tudi njeni kolegi evropski poslanci ne morejo verjeti, da v letu 2025 še vedno govorimo o tem, in takšnih ravnanj tudi ne podpirajo, jih je Romana Tomc vnovič prosila, naj skupaj pozovejo slovensko vlado, da obsodi komunizem in njegove zločine ter zagotovi izpolnitev osnovnih civilizacijskih norm vsem žrtvam in njihovim svojcem.

Peticija ostaja odprta

Odboru je v sprejem predlagala tri zaključke: da peticija ostane odprta; da Odbor v Slovenijo napoti posebno misijo, ki se bo seznanila s stanjem; in da Evropski parlament sprejme resolucijo z jasnim pozivom slovenski vladi, da obsodi komunistične zločine in zagotovi pravico do groba in spomina vsem žrtvam. »Peticija ostaja odprta, o njej bomo še lahko razpravljali,« je pozneje pojasnila evropska poslanka iz Slovenije.

Nemčevi očitki

To sta v razpravi podprla tudi bolgarski poslanec Ivajlo Valčev (ECR) in Madžar Pal Szekeres (PfE – Domoljubi za Evropo), medtem ko se je od evropskih poslancev iz Slovenije k besedi priglasil Matjaž Nemec (SD/S&D), ki pa je nadaljnjo obravnavo ocenil za politično provokacijo in stranki SDS očital, da »vprašanja o povojnih pobojih in pokopih vnaša na agendo ne zaradi narodove pomiritve in sprave, temveč zaradi ideološkega razdvajanja, česar si slovenska družba ne želi«.