Potekala bo v sredo, 19. oktobra 2022, v prostorih Parka vojaške zgodovine v Pivki.

Zloraba besede fašizem v novodobni politiki

Leta 2022 mineva sto let od vzpona Benita Mussolinija na čelo italijanske vlade. Čeprav se je v Italiji fašistični režim dokončno konsolidiral šele v prihodnjih letih, lahko to leto vseeno razumemo kot simbolno napoved vzpona fašizma kot nove politične ideologije, in sicer ne le v Italiji, temveč po vsem svetu, zlasti v Evropi.

Čeprav sta pozneje poraz v svetovnem spopadu in nacistična grozodejstva v veliki meri diskreditirala fašizem kot politično ideologijo, pa fašizem vse do danes vzbuja veliko pozornosti ne le v znanstveni sferi, temveč tudi v širši javnosti, v zadnjih letih morda bolj kot kadarkoli prej.

Besedo fašizem namreč levičarji, dediči zločinskega komunizma, zlorabljajo za politično obračunavanje tistih, ki ne mislijo tako kot oni. Obnašajo se torej tipično fašistično.

Fenomen kljub nepreglednemu številu študij o fašizmu

Kot je formuliral organizator, znanstveno gledano ostaja »kljub nepreglednemu številu študij fašizem fenomen, okrog katerega se krešejo različne interpretacije in odpirajo nove raziskovalne perspektive«.

Namen konference je zato predstaviti današnje stanje raziskav »o fašizmu kot politični ideologiji in sistemu vladanja iz različnih vsebinskih in metodoloških vidikov ter tako po eni strani prispevati k znanstvenemu dialogu, po drugi strani pa posredno tudi k poglobitvi javnega diskurza«.

Mussolini med pohodom nad Rim. VIR: splet

Zakaj je bil fašizem tako privlačen? 

Fašizem je vse od druge svetovne vojne dalje vzbujal veliko pozornosti v mednarodni znanstveni sferi, pri čemer znanstveno soočenje z njim ni bilo vedno enostavno.

Soočeni s težko predstavljivimi fašističnimi zločini, med katerimi po svoji grozovitosti izstopa holokavst, težko razumemo, kako je lahko vzbujal navdušenje ne le razočaranih množic, temveč tudi nekaterih od vodilnih intelektualcev v času med obema svetovnima vojnama.

»Tudi velik del zgodovinopisja je zato odpravljal fašizem, posebno v prvih desetletjih po koncu druge svetovne vojne, bodisi kot površinski izraz oz. epifenomen globljih družbenih silnic, bodisi kot politično patologijo meščanske družbe ter nekakšno parentezo v razvoju sodobne evropske civilizacije.

Kot pravi Mark Mazower, je (bilo) tako za zgodovinarje kot za širšo družbo vzpon fašizma gotovo lažje razumeti kot izbruh kolektivne blaznosti, evropske narode pa kot kolektivne (zapeljane) žrtve demagoških diktatorjev.«

Zakaj torej spet in spet o fašizmu?

V zadnjih desetletjih se je fokus zgodovinopisnih raziskav z vzponom postmodernega zgodovinopisja obrnil.

Nastale so obsežne biografije fašističnih voditeljev (R. J. B. Bosworth, I. Kershaw), prelomne študije o fašistični ideologiji (R. Paxton, S. Payne), ideoloških izvorih fašizma (Z. Sternhell) in razmerju med fašizmom in modernostjo (R. Griffin, E. Gentile).

Obenem se je odprla množica novih raziskovalnih perspektiv o delovanju fašističnih državnih sistemov, o fašistični kulturni politiki, o fašizmu kot transnacionalnem fenomenu ipd.

Prav kulturološko, transnacionalno in interdisciplinarno zasnovane študije bodo tudi v prihodnje po vsej verjetnosti v največji meri zaznamovale preučevanje fašizma.

Bili bi maškare, če ne bi za seboj pustili nepopisnih grozot. VIR: unoenessuno.blogspot.com

Torej, komunizma in njegovih zločinov kot da ni bilo!?

Slovenski prostor je fašizem zaznamoval vse od svojega začetka, saj so se Slovenci na zahodnem robu slovenskega etničnega ozemlja že pred letom 1922 znašli v primežu fašističnega nasilja, ki se je nato nadaljevalo vse do propada režima.

Med drugo svetovno vojno je še pomembnejšo vlogo prevzel nemški nacionalsocializem, v manjši meri pa tudi hrvaški ustaši in madžarski puščičasti križi Ferenca Szálasija (od oktobra 1944 do maja 1945).

»Obenem so v obdobju med svetovnima vojnama delovala na slovenskem prostoru tudi (psevdo)fašistična gibanja znotraj jugoslovanske države, predvsem Zbor Dimitrija Ljotića,« je zapisal organizator konference.

Zgodovina slovenskega prostora zato ponuja dobro priložnost za plodno primerjalno analizo delovanja različnih fašističnih režimov, pa tudi za aplikacijo drugih sodobnih metodoloških pristopov.

Predvsem pa, »zgodovina slovenskega prostora« je preveč polna komunističnih zločinov in zločinov v imenu protifašizma, zato je absurdno, da to v vabilu na takšno konferenco ni niti z besedo omenjeno.

Fašizem na ljubljanskih ulicah. VIR: Insajder.com

Fašizem v »različnih nacionalnih in transnacionalnih kontekstih«

Kot je organizator konference zapisal, je namen mednarodne konference združiti »skupino znanstvenikov, ki sledeč različnim metodološkim in vsebinskim poudarkom raziskujejo fašizem v različnih nacionalnih in transnacionalnih kontekstih.

Poseben poudarek pri tem posvečajo prisotnosti in delovanju različnih oblik fašističnih gibanj ter režimov v Srednji in Jugovzhodni Evropi.

Referati na konferenci obravnavajo naslednje splošne in hkrati medsebojno povezane raziskovalne tematike:

– socialni in kulturni izvori vzpona fašističnih gibanj;

– fašistične in parafašistične režime v izbranih nacionalnih kontekstih, s posebnim poudarkom na Srednji in Jugovzhodni Evropi;

– fašizem in nacionalizem, s posebnim ozirom na odnos fašizma do narodnih manjšin;

– kulturne politike fašističnih režimov;

– odnos med fašističnimi in antimodernističnimi gibanji;

– fašizem v Kraljevini Jugoslaviji;

– značilnosti delovanja fašističnih režimov na slovenskem ozemlju.«

Od slovenskih avtorjev bodo nastopili: Tamara Griesser Pečar, Tomaž Ivešić, Matic Batič, Renato Podbersič, Igor Grdina in Borut Klabjan.