Sveto mašo na kraju, kjer je nekoč stala cerkev, posvečena Janezu Krstniku, je daroval kočevski župnik Branko Jurejevčič. Svoj mašni nagovor je, s pogledom, uprtim v trpljenje nedolžnih v Ferdrengu in tudi po drugih krajih ranjene Kočevske, gradil na prebranih svetopisemskih odlomkih, ki so v ospredje postavili vprašanje odpuščanja in poprave krivic.

 Prosimo, da bodo tudi v Ljubljani imeli moč zagovarjati dobro in vztrajati na poti do dobrega.

Kako do narodovega ozdravljenja?

»Kako naj iščemo ozdravljenja v našem narodu, dokler so srca mnogih zakrknjena v neodpuščanju? In kako naj bo naš narod ozdravljen, dokler se ne prizna njegova bolezen, ne priznajo njegove rane, ki so posledica tega, da so bila mnoga srca zakrknjena za Božji glas, ki govori 'Ne ubijaj!'?« se je spraševal pridigar. Odgovor je iskal v logiki Božjega odpuščanja in molitve tudi za povzročitelje hudih krivic, kot so jih doživljale ženske v ferdrenškem koncentracijskem taborišču za suženjsko prisilno delo. K taki drži so poklicani kristjani našega časa in to je evangeljska pot, po kateri lahko dosežemo, da se bodo omečila tudi zakrknjena srca tistih, ki teh krivic nočejo videti in priznati. Kristjani moramo vedno znova klicati k sožitju – ko drugemu, tudi če smo z njim glede marsičesa na popolnoma drugem bregu, želimo in delamo dobro, bo postopoma začelo zmagovati dobro. Ne nazadnje: že dejstvo, da se vsako leto obhaja sveta maša v nekdanjem koncentracijskem taborišču, da se tu ohranja spomin na ljudi, ki so odšli v izselitvenem valu leta 1941, in na tiste, ki so bili v Ferdreng prignani leta 1949 in pozneje (po ukinitvi ženskega taborišča so bili sem prisilno privedeni tudi moški sotrpini), je pomemben korak k zmagi dobrega.

Kočevski župnik Branko Jurejevčič. FOTO: Bogomir Štefanič

A storiti moramo še veliko korakov, tudi tiste, ki bodo, kot je dejal ferdrenški pridigar, slednjič pripeljali do tega, da bodo dostojno pokopani vsi, ki še vedno ležijo po raznih jamah ali pa – zaradi trdosrčnosti nekaterih odločevalcev – skladiščih. »Prosimo, da bodo tudi v Ljubljani imeli moč zagovarjati dobro in vztrajati na poti do dobrega,« je med drugim dejal kočevski župnik in zbrane pozval: »Če bo narod Boga prosil za ozdravljenje, bo ozdravljenje tudi dosegel.«

Kaj se je leta 1949 dogajalo v Ferdrengu?

Maši je sledil kulturni program, ki ga je v uvodu zaznamovala poezija pesnic Ljubke Šorli in Darinke Slanovec v izboru in interpretaciji prof. Ivanke Učakar. Osrednja govornica pa je bila Alenka Jeraj, poslanka državnega zbora in zvesta udeleženka ferdrenških slovesnosti že od njihovega začetka.

Letošnja govorka je bila poslanka državnega zbora Alenka Jeraj. FOTO: Bogomir Štefanič

V izhodišče je postavila oživljen spomin na nesmiselno trpljenje, maščevanje in izživljanja nad civilisti s strani komunističnega režima, ki so ga doživljale ženske na Kočevskem. Kaj se je torej dogajalo v Ferdrengu? Alenka Jeraj je s ključnimi podatki obnovila to zgodbo.

Od maja do julija 1949 je tajna politična policija Udba aretirala med 700 in 800 žensk, ki so bile zaslišane v preiskovalnem zaporu in nato, brez odločbe o kazni, transportirane v taborišče.

Delovno taborišče v izpraznjeni vasi, od koder so bili izseljeni prvotni prebivalci, kočevski Nemci, je bilo ustanovljeno na začetku leta 1949. To območje je bilo odročno in izolirano, obsežne gozdne površine pa so močno otežile možnost pobega. Partijski komiteji so pripravili dokončne sezname žensk, ki so bile zasledovane doma, v službi, na cesti, celo na počitnicah ob morju. Od maja do julija 1949 je tajna politična policija Udba aretirala med 700 in 800 žensk, ki so bile zaslišane v preiskovalnem zaporu in nato, brez odločbe o kazni, transportirane v taborišče. V tovornih vagonih so bile odpeljane v Ferdreng. Transporti so potekali ponoči, v prenapolnjenih tovornih vagonih in nemogočih higienskih razmerah. Zapornice so bile žrtve fizične degradacije in nasilja, moralno stigmatizirane in osebnostno ponižane. Pazniki in paznice so jih psovali, poniževali in jim nalagali brezciljno in težko fizično delo. Sekati so morale drevje, napeljevati žico in postavljati stolpe za paznike. Uši, stenice, bolhe, podgane in druga golazen so bile vsakodnevna nadloga. Na delo so odhajale zgodaj zjutraj in se vračale pozno zvečer v temi. Pomanjkanje hrane in vode ter nikakršne možnosti za osebno higieno so jih ponižali do skrajnosti.

»Danes si vsega tega ne moremo niti predstavljati. Groznega trpljenje, šikaniranja in poniževanja, samo zato, ker se niso strinjale z režimom oz. ker si je ta namislil, da so nečesa krive,« je nit preteklosti v sedanji čas pripeljala letošnja ferdrenška govorka.

(Ne)uresničeni obeti demokratizacije in osamosvojitve

»Ko se je Slovenija osamosvojila smo bili prepričani, da bomo tudi to temno področje naše zgodovine nekako uredili, dali priznanje žrtvam in tistim, ki so se uprli komunističnemu režimu, ter pokopali vse še nepokopane rojake,« je obete iz časov demokratizacije in osamosvajanja obudila poslanka državnega zbora.

Nekateri še danes ne zmorejo videti in sprejeti resnice in ne premorejo nobenega sočutja do žrtev, Slovenk in Slovencev, se pa vsak dan zgražajo nad žrtvami v tisoč kilometrov oddaljenih krajih.

Ob tem je spomnila, da sta Evropa in ves demokratični svet enakovredno obsodila vse totalitarne sisteme 20. stoletja – fašizem, nacizem in komunizem, a v Sloveniji nekateri tega nočejo slišati: »Tako šele vidimo, kako smo bili indoktrinirani in kako so nam vcepljali to v glave, da nekateri še danes ne zmorejo videti in sprejeti resnice in ne premorejo nobenega sočutja do žrtev, Slovenk in Slovencev, se pa vsak dan zgražajo nad žrtvami v tisoč kilometrov oddaljenih krajih.«

Ferdrenški križ s spominsko ploščo. FOTO: Bogomir Štefanič

17. in 19. novembra letos – pa potem tudi kasneje – bo možno na policijskih postajah oddati vzorec DNK, ki bo nato poslan v Nemčijo na analizo, da se poveže sorodnike z žrtvami, ki so bile izkopane v zadnjih letih.

Napoved identifikacijskih postopkov

In vendar: v letih demokratične in samostojne Slovenije se je naredilo že veliko korakov, zastoj iz zadnjih let pa skuša sistematično popraviti sedanja izvršna in zakonodajna oblast, ki je znova potrdila 17. maj kot spominski dan na žrtve komunističnega režima, z dopolnitvijo področnega zakona pa med drugim omogoča izvedbo konkretnih korakov pri identifikaciji žrtev, izkopanih iz prikritih morišč in grobišč. »17. in 19. novembra letos – pa potem tudi kasneje – bo možno na policijskih postajah oddati vzorec DNK, ki bo nato poslan v Nemčijo na analizo, da se poveže sorodnike z žrtvami, ki so bile izkopane v zadnjih letih,« je napovedala Alenka Jeraj. Takih žrtev je več kot 7000, ogromno pa jih še čaka na trenutek, ko bodo njihovi posmrtni ostanki izkopani iz brezen in rudniških jarkov in bodo dostojno pokopani.

 Obsojajo nas, da delimo žrtve na naše in vaše. V resnici jih lahko delimo na pokopane in nepokopane.

Novela zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev določa tudi mesto pokopa teh žrtev na glavnem pokopališču v državi - na ljubljanskih Žalah. »In tudi s tem imajo nekateri težave. Obsojajo nas, da delimo žrtve na naše in vaše. V resnici jih lahko delimo na pokopane in nepokopane. In čas je že, da jih 80 let po koncu vojne dostojno pokopljemo,« je bila jasna Alenka Jeraj.

Na nas je, da naredimo vse, kar je v naših močeh, da narodova bolečina ne bo več tako bolela, da se rane zacelijo in zaživimo skupaj kot eno.

Naloga naše generacije

To namreč ni le vprašanje odnosa do preteklosti, ampak še bolj do prihodnosti, kajti: »V sovraštvu, jezi in žalosti ne moremo zreti v prihodnost. Zgodovina ni nekaj, kar je stvar preteklosti in preteklih rodov. Je naša, tukaj in zdaj. Na nas je, da naredimo vse, kar je v naših močeh, da narodova bolečina ne bo več tako bolela, da se rane zacelijo in zaživimo skupaj kot eno. Da nobeno življenje, kaplja krvi, ki je napojila to zemljo, ne bo zaman. Sicer ne bomo nikoli v resnici svobodni in nikoli nam ne bo zasvetila 'zarja lepših dni'. To je naloga naše generacije. Zaradi vseh žrtev, zaradi naših mučencev nam bo to tudi uspelo,« je svoj govor sklenila Alenka Jeraj.