Nadaljevanje iz: Franc Zorec, dogovor med Nemci in partizani, domobranci, Svobodna Slovenija [3]

Naenkrat se je spet pojavilo letalo in čisto nizko preletelo hlev. Ker je neki nemški vojak streljal vanj, se je takoj vrnilo in z vžigalnimi kroglami zažgalo stavbo. Vojaki so šli reševat živino, za naju pa se ni nihče zmenil. Ko se je začel hlev podirati, sem začel kričati, da je prišel neki nemški vojak. Začel je spraševati, kdo je odgovoren za naju. Končno je le prišel žandar, naju odvezal in potegnil iz gorečega hleva.

Ko so me videli Italijani takšnega, so se kar križali

Od tam naprej pa spet z vozom. Ker sem ves čas hodil za vozom z verigo na nogah, mi je železni obroč ranil nogi do kosti. Obleko sem imel že čisto strgano. Ko so me videli Italijani takšnega, privezanega za vozom, so se kar križali. Prišli smo do reke Pad. V tistem kraju se je nahajala divizija Princ Eugen, ki je prišla utrdit fronto. Enega od vklenjenih vojakov so žandarji oprostili. Pred visokega oficirja te nemške divizije so prignali samo vojaka, ki je bil doma iz Nürnberga, in mene. Po predstavitvi so naju odgnali v sobo. Nemški komandant je poklical kurirja, nato pa podpisal smrtno obsodbo za dva človeka. Vedel sem, kaj to pomeni. Da je z menoj zdaj vsega konec. Od strahu sem se začel tresti. Nasprotno pa je nemški vojak poleg mene ostal miren.

»Jaz te bom streljal sem, moj kolega pa v glavo.«

Ko sem tam stal in čakal, so prišli trije podoficirji, eden pa se je približal meni v spremstvu tolmača, sudetskega Nemca. Na prsih mi je strgal srajco, s prstom pokazal kraj in rekel: »Jaz te bom streljal sem, moj kolega pa v glavo.« Ko je to rekel, je začela tuliti sirena za protiletalski alarm. Vsi oficirji in vojaki so se v trenutku razbežali, ostala sva samo midva, na smrt obsojena, pa med seboj vklenjena. V tistih trenutkih sem molil in se priporočal Materi Božji: »Že od otroških let sem izgubil mamo, bodi zdaj ti moja mama, ko grem na drugi svet! Ti me sprejmi!« Živo sem si predstavljal, kaj me čaka. Malo me bo zapeklo, pa me ne bo več in se bom zbudil v večnosti ... Grenila me je samo zavest, da doma ne bodo niti vedeli, da me ni več. Jaz bom na tujem umrl za domovino, komunisti me bodo pa blatili z izdajalcem, čeprav imam dokaze, da so oni izdajalci.

Če boli, naj pa boli, kar če. Zdaj pa umrimo.

Naenkrat sem zgubil strah, začel ignorirati smrt in postal ravnodušen do vsega. Nič več mi ni bilo mar, naj se zgodi karkoli. Če boli, naj pa boli, kar če. Zdaj pa umrimo. Pa so spet zatulile sirene, zdaj za konec alarma in vsi so se vrnili iz zaklonišč. Prvi se je prikazal nadporočnik, esesovec. Po slovensko sem mu rekel: »Tudi vi se bojite umreti!« Nemec, ki ni nič razumel, je vprašal: »Was, was?« Ko je prišel tolmač, se je k njemu obrnil in ga vprašal: »Kaj hoče povedati?« In začel sem govoriti, tolmač pa sproti prevajati: »4. aprila 1941 je dal Hitler povelje za napad na Jugoslavijo, ker smo mi vaši sovražniki. Vi njegovo povelje vršite. Jugoslovanski kralj pa je dal povelje, da moramo domovino braniti. Vi ste moji sovražniki in jaz vršim njegovo povelje.« Nemec je rekel samo: »So?« Čeh mi je z očmi dal vedeti, naj se pripravim, da zame ni več pomoči ...

Pet minut kasneje je bil nemški vojak na vrtu ustreljen, jaz pa sem ostal živ

Nato je prišel še vrhovni komandant, ki je malo prej podpisal smrtno obsodbo. Esesovec je hotel, da še on sliši mojo izjavo: »Si ga slišal, kaj govori?« In sem moral še enkrat ponoviti isto. Tudi ta ni pripomnil drugega kot: »So?« Na koncu je komandant odločil. Najprej se je obrnil k vklenjenemu vojaku in mu ukazal, naj prebere iz vojaške knjižice deset zapovedi nemškega vojaka. Besedilo teh zapovedi se je končalo s stavkom: če pa tega ne vršim, sem zaslužil smrt. Ko je nemški vojak prebral ta stavek, je komandant dal povelje: »Tega ustrelite.« Nato se je obrnil k meni in odločil: »Ta je vojni ujetnik.« Pet minut kasneje je bil nemški vojak na vrtu ustreljen, jaz pa sem ostal živ, čeprav ujetnik. Zamenjali so mi obleko, dobil sem škornje od nemške pehote, vijoličaste hlače kot letalci in rjavo srajco.

Bil sem lahka tarča za vsakogar 

Takšnega so me poslali na fronto, da sem nosil vodo za 600 vojakov. Na eni strani so bili Američani v tankih, na drugi strani Nemci, zakopani v hribu. Spodaj pa planota. Bil sem lahka tarča za vsakogar, tega sem se zavedal. Nemcem sem moral iz doline nositi vodo v hrib. Vojaško kuhinjo, kjer je bilo moje delovno mesto, so prestavili v vaško cerkev, tik pod zvonik. Nekega jutra je prišel tam mimo župnik. Z nogo sem zastavil vrata, da sem mu lahko rekel: »Io niente tedesco, io volio ...« in z gesto pokazal, da hočem pobegniti. Dal je samo prst na usta in me pahnil ven. Mislil sem si: »Kakšen duhovnik, nič mi ni pomagal!«

Vse to je organiziral župnik, da mi je omogočil pobeg

Ob štirih popoldne pa se je prikazalo morda sedemnajstletno dekle in se začelo smukati okrog kotla. Namignilo mi je, naj grem za njo. Gledal sem za njo, kam je ona šla, in ji sledil. Na koncu sem se znašel v isti hiši, v kateri so spali Nemci. Zaprla me je pod stopnice in ostal sem tam do mraka. Takrat me je prišlo dekle spet iskat in gnalo na vaško pokopališče. Prinesla mi je tudi nekaj hrane, da sem povečerjal. Noč sem prespal na pokopališču. Drugi dan me je dekle prišlo spet iskat in povedalo, kako pridem do čeških delavskih bataljonov, ki so jih Nemci formirali iz nekdanje češke vojske. Ti so kopali strelske jarke, delali utrdbe in druga dela, ki so jih Nemci potrebovali na fronti. Vse to je organiziral župnik, da mi je omogočil pobeg in s tem rešil tudi gotove smrti.

Prišel sem v dolino, v Bologno, kjer so bili takrat že zahodni zavezniki

Ko sem srečno pripel do Čehov, so me takoj poslali v ambulanto, ker so videli, da sem popolnoma izčrpan. Biti tolikokrat brez vsake hrane, v stalni nevarnosti, duševno ubit, brez počitka in na koncu še tista služba vojnega ujetnika na fronti. Kotle sem moral pomivati do treh zjutraj, ob petih sem pa že vstajal, da sem spet prenašal hrano in vodo gor in dol. Vse to me je do konca izčrpalo.

Pri Čehih sem ostal tri dni, da sem se malo pozdravil in odpočil, saj sem po dolgem času spet spal v postelji. Potem so mi dali hrano za na pot in mi pokazali, kje naj grem čez hribe. Pot me je pripeljala do italijanskih partizanov, ki so imeli stike s Čehi. Povedal sem jim, kako sem prispel do njih, in da želim priti do Američanov. Pokazali so mi pot, da sem potem prišel v dolino, v Bologno, kjer so bili takrat že zahodni zavezniki.

Proti Rimu do Mihe Kraka

Zadnje mesece pred koncem druge svetovne vojne je bila Italija zelo rdeča, komunistična. Že Štefan me je opozarjal, da se je treba po Italiji (zasedeni po zahodnih zaveznikih) predstavljati kot vojni ujetnik, ne kot Jugoslovan ali begunec pred komunisti. Iz Bologne sem se peljal na tovornjaku do Firenc. Tam sem se moral javiti na angleški komandi, da so mi dali potrebne dokumente, brez katerih ne bi mogel potovati naprej. Dali so mi tudi hrano. Na komandi sem se slučajno srečal z uradnico, Slovenko, ki je dobro poznala dr. Miho Kreka.

Opozorila me je, naj pazim, kaj bom govoril z oficirjem na zaslišanju, češ da simpatizira s partizani. Ko sem ji povedal, da ne znam angleško, je rekla, da mi bo že ona pomagala. Naučila me je, kako naj odgovarjam Angležu, da bo prav. Kadar bo npr. rekla: »Kajne, da ni bilo tako,« naj jaz samo zanikam. Kadar bo pa vprašala: »Ali je bilo tako?«, naj jaz odgovorim: »Ja, tako je bilo!« Zaslišanje z Angležem je res poteklo brez problemov. Od tam naprej sem se vozil z vlakom in skozi Livorno v treh dneh prispel do Rima. Bil sem v tistih hlačah, srajci in škornjih, ki so mi jih dali Nemci, ko so me proglasili za vojnega ujetnika.

V Rimu sem bil prvič v življenju, brez ene lire v čepu

V Rimu sem bil prvič v življenju, brez ene lire v čepu in brez najmanjšega pojma, kako priti do bivšega ministra dr. Miha Kreka. Spomnil sem se na Matajevega Matija, ki je šel svojo sestro iskat v Ljubljano. Približal sem se vozniku nekega tovornjačka, ki je prevažal ljudi, in ga prosil, če me zapelje do najbližje policijske postaje. Vsak lastnik tovornjaka ali česa podobnega v Rimu je v tistem vojnem času prevažal ljudi, da se je s tem preživljal. Ta se me je usmilil in me zbasal na tovornjak, čeprav je bil že poln. Na prvi policijski postaji me je »zložil«.

»Ta fižol so mi danes Italijani povrnili!« mi je prišlo na misel sredi Rima

Ko sem se prikazal na policiji, me je policaj najprej vprašal: »Che la fame?« Ker sem prikimal, mi je prinesel krožnik fižola. Ko sem zagledal fižol, sem kot v filmu podoživel dogodek, ki se je zgodil med okupacijo ob partizanskem napadu na Italijane v Gabrju pri Dobrovi, v katerem je bilo ubitih sedem italijanskih vojakov. S tesarjem iz Šujice sem šel po novi poti, ki so jo delali iz Šujice na Dobrovo. Med pogovarjanjem sva še slišala pokanje in videla Italijane teči. Jaz sem skočil čez cesto mimo Glaviča proti Princu, tesar pa je kar čakal, češ da bo šel domov, a so ga Italijani tam ubili. Meni je sledil italijanski vojak in vstopil za menoj v hišo s puško v roki. Moja »teta«, kot sem ji rekel, pa je imela zame pripravljen krožnik fižola. Tako me je dobil Italijan s fižolom v roki, ko sem ga vprašal: »Che la fame?« in mu ponudil fižol. S prsti je vzel nekaj fižolčkov in jih dal v usta, nato pa dal puško na rame in odšel. »Ta fižol so mi danes Italijani povrnili!« mi je prišlo na misel takrat sredi Rima.

Pri dr. Mihi Kreku v Rimu

S policije so me peljali na poljsko vojaško komando, kjer sem povedal, da sem Jugoslovan in pojasnil, da sem »kraljev«. Peljali so me v stavbo v ulici Corzo Trieste 10 v tretje nadstropje, kjer je imel prej stanovanje znani Ricci, minister za telesno vzgojo v Mussolinijevi vladi. Od tam me je peljal neki srbski oficir naravnost k dr. Mihu Kreku. Ko me je Srb zagledal, me je takoj vprašal: »Ali imaš uši?« Odgovoril sem mu: »Vse polno!« Zato se je držal bolj stran od mene. Ko sem prišel k dr. Kreku na stanovanje, sem ga kar sam opozoril na uši. Rekel mi je: »Najprej se pojdite umit in skopat!« Prinesel mi je novo angleško uniformo, perilo in milo.

Na žalost je vse res, kar zdaj pravijo njihova poročila

Ko sem se skopal in preoblekel, sem se še najedel, potem pa je bivši minister poslušal mojo zgodbo. Naslov Corzo Trieste 10 je bil med vojno središče »kraljevih« Jugoslovanov v Rimu. Tam sem bil tudi takrat, ko so radiji poročali o partizanskem zasedanju Trsta in Reke. Ker sem sam videl v tistem delu Primorske toliko srbskih četnikov in dobrovoljcev poleg primorskih domobrancev, nisem verjel tem poročilom in sem to tudi na glas povedal: »To ni mogoče, komunisti samo lažejo!« Na mojo opazko je brž odgovoril dr. Krek, ki je redno zahajal v tisto družbo, in me takole popravil: »Na žalost je vse res, kar zdaj pravijo njihova poročila! To dobro vem, ker jim pomagajo Angleži. Z ladjami jih vozijo iz Dalmacije in Črne gore.« Potem sem raje utihnil.

Zavedal sem se, da sem prišel z informacijo v Rim prepozno

Zavedal sem se, da sem prišel z informacijo v Rim prepozno in žal tudi brez dokumentov, ki bi pričali o resničnosti mojega pripovedovanja. Da je bil vzrok te zamude pomanjkanje realne možnosti za potovanje in da so poleg tega dogodki, kot gestapovski zapor na Reki in v Trstu, zavlačevali moj odhod v Rim. Da me je pa nazadnje prav ta zapor prisilil, da sem tvegal pobeg, ki se je potem podaljšal v to potovanje. Potovanje pa ne bi bilo možno brez slučajnega srečanja z izkušenim Štefanom Kodeličem in tudi ne brez Cvirnovih dovolilnic ...

Franc Zorec, 1991. Vir: Zaveza

Svetovne velesile so imele drugačne račune

Potek takratnih dogodkov v Jugoslaviji je šel drugo pot kot smo jo mi pričakovali in zanjo delali. Svetovne velesile so imele drugačne račune, ki so bili bolj v prid komunističnemu imperializmu kot narodom Evrope. Ves moj trud in stalna življenjska nevarnost, v kateri sem bil na poti do Rima, je bil brez koristi. Je pa teh nekaj spominov vendarle dokaz, da smo domobranci poleg bojevanja s komunističnimi revolucionarji ob vsaki priložnosti sodelovali z zahodnimi zavezniki v boju proti okupatorju za osvoboditev slovenskega naroda.

Franc Zorec, Iz mojih spominov, pogajanja med Nemci in partizani, Svobodna Slovenija, 10. 8. 2005 Vir: Dlib