Nadaljevanje iz: Franc Zorec, dogovor med Nemci in partizani, domobranci, Anton Mehle [2]

V hiši, kamor sem se zatekel po mojem pobegu iz gestapovskega zapora, sem slučajno srečal znanca Štefana Kodeliča, s katerim sem bil pri četnikih v isti trojki. Njegova žena in tri hčerke živijo v Mendozi, on je pa žal že pokojni. Štefan je bil Mihajlovićev kurir in je takrat prispel z Ravne Gore skozi Madžarsko in Avstrijo v Trst z namenom, da gre naprej v Italijo. Ko je držal zvezo med generalom Dražom Mihajlovićem in Rimom, je bil prej že dvakrat na tej poti. Dogovorila sva se, da skupaj potujeva v Rim in se pri tem posluživa podpisanih in s žigi vojaške policije opremljenih dovolilnic, ki mi jih je stisnil v žep omenjeni oficir Cvirn. Enega od članov prijateljske družine sva poslala v kasarno nasproti hiše po domobranskega komandirja, doma iz Mirne, ki je znal nemško. Na pisalni stroj je izpolnil za vsakega po eno dovolilnico za potovanje do Milana in nazaj. Potrebovala bi dovoljenje do mesta Bologna, a bi bilo to preveč sumljivo, ker je takrat tam blizu že tekla fronta.

Iz Trata do Milana

V ponarejenih dokumentih je pisalo, da sva vojaška tajna policista, ki vohuniva za saboterji, komunističnimi agenti in dezerterji. Jaz sem bil v vojaški uniformi, Štefan pa v civilu. Iz Trsta sva se napotila v mesto Treviso na nemško vojaško komando, da so nama žigosali dokumente in dali hrano. Od tam sva potovala skozi Breccio do Bergama, kjer sva na nemški komandi tudi prespala. Iz Bergama sva se brez problemov srečno pripeljala z vojaškim transportom do Milana. V Milanu na nemško komando pa že nisva smela iti, ker bi naju Nemci vprašali, po kaj sva prišla. To je pomenilo, da sva ostala tudi brez hrane. Kaj pa zdaj?

V Milanu ponareditev dokumentov

Do fronte pri Bologni je bilo predaleč, potno dovoljenje do tja pa ni bilo več veljavno. Izbirala sva lahko samo med dvema možnostma: da se vrneva v Ljubljano ali pa da zbriševa na dovolilnicah besedo Milano in napiševa Bologna. Potrebovala bi zato pisalni stroj, ki bi imel enake ali vsaj podobne črke, kot stroj, s katerim je bil natipkan ostali tekst na najinih dokumentih.

Odločila sva se, da greva iz Milana naprej proti fronti ... Bila je ura pet popoldne. Ob Plaza Duomo je stala stavba vsa v steklu. Štefanu sem pokazal stopnice, ki so peljale do pisarne v drugem nadstropju, in rekel: »Vsak čas bodo uradnice odšle domov, pojdiva pogledat, če imajo pisalni stroj, kakršnega potrebujeva!« In sva jo mahnila proti stavbi in po stopnicah prišla v drugo nadstropje. Ob vstopu v pisarno sem stopil naprej, se zadrl: »Heil Hitler!« in važno vprašal: »Kje je šef?« Predstavila se je neka ženska in rekla: »Io sono capo.« Nato sem ukazal: »Takoj vsi skupaj!« Ko so se zbrali, sem jih stražil, Štefan pa je šel s šefinjo poskušat pisalne stroje. Ko sta našla primernega, ji je povedal, kaj mora izbrisati in kaj napisati na najinih dokumentih. Ko je šefinja naredila vse popravke, sva se poslovila s heil Hitler in odšla.

»Če se še dobiva, te bom čakal v Bologni pod zvonikoma!«

Ob izhodu iz Milana sva morala spet skozi vojaško kontrolo, registrirati dokumente, dobila pa sva tudi hrano. Nato sva šla na prvi avtobus, ki sva ga srečala. Na njem so se vozili poleg naju še trije ali štirje fašisti, ki so glasno klepetali. Štefanu so se zdeli sumljivi, zato sva midva malo govorila. Po njegovem mnenju so bili fašisti po Mussolinijevem padcu še bolj nevarni kot prej. Zvečer smo se pripeljali v Cremono. Potem sva šla na drug avtobus, ki naju je pripeljal v Reggio Emilio. Tam sva naletela na strog vojaški pregled, pri katerem je imel Štefan s svojim dokumentom srečo, jaz pa ne. Ko je policist pregledoval mojo izkaznico skozi luč, se je štefan ustrašil in mi šepnil: »Tukaj je pa nevarno! Če se še dobiva, te bom čakal v Bologni pod zvonikoma!« Tako sva se takrat razšla in poslovila. Ker me je policist zadržal, sem ostal. Skrbelo me je, kako se bo stvar končala ... Čakati sem moral, da bi policist nehal s svojo kontrolo.

S tovornjakom, polnim granat za težke topove

Tedaj je pripeljal mimo neki Mongol s tovornjakom, polnim granat za težke topove. Medtem ko je šel žigosat legitimacijo in je šel mimo mene, sem mu rekel po rusko: »Hoču pojehat.« (Potoval bi rad!) Odgovoril je: »Harašo,« (Dobro) in šel naprej h kontroli. Ko se je vračal, mi je namignil, sedel za volan in počasi zapeljal tovornjak mimo mene. Jaz sem se povzpel na zadnje kolo, ki se je še vrtelo, se zagrabil za rob tovornjaka in se pognal gor. Ko me je Mongol videl na tovornjaku, je pritisnil na plin in hitro odpeljal. Po dvesto metrih se je ustavil, šel zadaj na kamion, me pokril s plahto, potem pa odpeljal naprej. Ko sva prišla iz mesta, je spet ustavil in me povabil, naj prisedem v kabino, da sva se peljala naprej proti fronti.

Blizu mesta Modena sva prišla do neke reke. Tam je tovornjak ustavil in rekel: »Do tu sem te pripeljal, naprej te pa ne morem več.« Nato je tovornjak zapeljal čez most, ki je bil pokrit z vodo, da ni bil viden iz zraka, in odpeljal. Jaz pa sem nadaljeval pot peš do Modene.

»Pojdi v to in to hišo, pa reci ženski, da si videl njenega sina.«

Ko sem prišel v mesto, sem bil pošteno lačen, zato sem poiskal gostilno, da bi dobil kaj za jesti. V gostilni sem zagledal pijanega vojaka, ki je sedel za mizo, in po slovensko klel in se pridušal. Prisedel sem in mu rekel, da sem lačen. Dal mi je za jesti in povedal, da je mobiliziran vojak, da je njegova kompanija že dolgo na fronti, trenutno pa, da je na oddihu. Poleg drugih stvari mi je tudi rekel: »Pojdi v to in to hišo, pa reci ženski, da si videl njenega sina.« Povedal je svoje ime, ki se ga več ne spomnim.

Res sem šel k tisti ženski in se predstavil, kot me je moj neznani rojak naučil. Bila je vsa srečna, ko je dobila novice od svojega sina. Pri njej sem se zadržal dober dan. Tam sem se tudi najedel in naspal. Preden sem se poslovil, sem jo prosil za kakšno civilno obleko, da bi jo zamenjal za vojaško, češ da bi šel rad v Bologno, ki je bilo »odprto« mesto in zato noben vojak ni imel vstopa vanj. Dala mi je sinovo civilno obleko, vojaško pa sem pustil tam. Iz nje sem vzel vse papirje, ki sem jih imel v njej zašite, in jih spravil v žep podarjene obleke.

Američani so bili čisto blizu, na drugi strani Bologne

V novi obleki sem jo peš mahnil proti Bologni brez ficka v žepu. Hodil sem več kot en dan, podnevi ali ponoči, kakor je kazalo. Zadremal sem kjerkoli, samo v hišah nič več. Skrival sem se na prostem, čez dan v glavnem po kopicah, zvečer pa skrit v železniških prehodih. Ponoči je bilo nemogoče ostati na prostem zaradi treskanja topovskih granat. Američani so bili čisto blizu, na drugi strani Bologne. Fronta na nemški strani je bila ponoči čisto v temi. Moral sem zelo paziti, kam se bom skril. Vsak grm je skrival svojo strojnico, top ali kaj podobnega.

Franc Zorec, 9. 6. 2013. Vir: Zaveza

Po dveh urah bombardiranja je spet vse utihnilo

Medtem pa je imela fronta na ameriški strani ponoči drugačen videz. Ko je nastopil mrak, so začeli prižigati protiletalske reflektorje. Nato so začeli počasi nabijati s topovi na nemško stran, da je padla granata zdaj sem, zdaj tja. Okrog 11. ure ali opolnoči so pa začeli streljati z vsemi topovi, da je grmelo in treskalo brez presledka, kot bi streljali s strojnico. Potem je topovski ogenj postajal polagoma manj intenziven, ob 4. ali 5. uri pa je spet vse utihnilo. To je trajalo do devetih, ko so začela napadati letala. Opazoval sem, kako se je pojavilo na nebu po 40 letal v vrsti, kako so vsa hkrati spustila bombe in letela naprej. Za njimi je spet drugih 40 malo bolj stran ponovilo isto in nato drugih 40 letal malo bližje spet isto. Po dveh urah bombardiranja je spet vse utihnilo, le kak občasen topovski strel je še motil mir.

Bil sem špijon, obsojen na smrt

Ko sem po dveh dneh prišel v Bologno, sva se dobila s Kodeličem ob petih popoldne pri cerkvenih stolpih, kot sva bila domenjena. Bil je mnenja, da je zelo nevarno in da je bolje, če hodiva vsak zase, ne skupaj. Ob slovesu mi je še rekel: »Če prideš v Rim, te čakam v Cine Cittá!« in je odšel.

Ker že dva dni nisem nič jedel, sem šel iz mesta, da na kakšni kmetiji dobim kaj za jesti. Ko sem se bližal neki kmetiji, sem zagledal ob poslopju zamaskiran štiri cevni protiletalski top. Hodil sem naprej po travi in zaslišal za seboj: »Hände hoch!« (Roke gor!) Nemški žandarji. Na kmetiji je bila nastanjena vojaška žandarmerija, kmet jo je moral zaradi fronte zapustiti. Nemci so me preiskali in takoj dobili vse, kar sem imel s seboj. To niso bili samo papirji, ki sem jih prej nosil zašite, ampak tudi legitimacija z Globochniggovim podpisom in ponarejeni dokument z vsemi žigi vojaške policije ... Takoj so me vklenili in kot špijona odgnali na komando.

Prosil sem jih, če bi dobil kaj za jesti, češ da že dva dni nisem nič jedel. Žandar mi je prinesel velik krožnik makaronov in kozarec vina ter rekel: »Ti podpiraš naše sovražnike, ki so mi ob bombardiranju Hamburga ubili ženo in dve hčerki!« Ko sem pojedel, so mi vklenili spet roki in nogi z verigo. Nato so naložili na avto mene, še dva nemška vojaka, tako vklenjena kot jaz, in nas v spremstvu treh žandarjev peljali na vojaško sodišče.

Mene in enega od vklenjenih vojakov so privezali za steber v hlevu

Ko smo prevozili tri kilometre, so se pojavila letala, zato je avto ustavil, da so se žandarji in mi trije poskrili po posameznih jamah, ki so bile za to izkopane ob cesti. Na fronti so imele vse ceste na obeh straneh izkopane jame, globoke dober meter, za kritje enega ali dveh vojakov. Letala so v trenutku zažgala naš avto, da je zgorel z vsemi mojimi papirji in dokumenti vred. Po navadi je priletelo šest letal v skupini. Prikazali so se kadarkoli in obstreljevali z mitraljezi vse, kar se je premikalo. Navadno so napad ponovili, da so do konca vse uničili, če bi od prvega poleta slučajno ostalo še kaj celega.

Ker smo ostali brez avtomobila, smo naprej potovali z vozom. Svojo robo so naložili na voz s konjsko vprego, mene oprtali z dvema nahrbtnikoma in privezali za voz. Nanj so se usedli žandarji in oba vklenjena nemška vojaka, jaz pa sem moral hoditi ali pa teči za vozom, z verigo na rokah in nogah. Ko smo prišli po petih kilometrih do nekega hleva, smo se ustavili in počivali. Mene in enega od vklenjenih vojakov so privezali za steber v hlevu, kjer je bila živina in več nemških vojakov.

Konec v: Franc Zorec, dogovor med Nemci in partizani, domobranci, Miha Krek [4]