Nadaljevanje iz: Franc Zorec, dogovor med Nemci in partizani, domobranci, Svobodna Slovenija [1]

Znano je bilo, da se je v Čičariji prosto sprehajal partizanski ekonomski vodja za Primorsko in Istro. Kakšen je bil njegov uradni čin se ne spomnim. Komandant Anton Mehle mi je zaupal, da so ga že večkrat sledili, toda brez uspeha. Vedeli so za kraj, v katerem se zadržuje, za pot, po kateri je večkrat hodil, njega pa ni bilo mogoče dobiti. Ponudil sem se mu, da še jaz poskusim, če je za to. Dal mi je vse informacije o partizanu, njegovo fotografijo, zemljevid, pokazal kraj in pot in mi dal znak razpoznavanja za tri dni. Nihče drug ni vedel, da sem šel drugo jutro, opremljen s hrano za tri dni, ob treh zjutraj iz kasarne in se napotil v omenjeno vas. Do nje je bilo štiri ure hoda. Ko sem prišel do opisanega kraja, sem poiskal smreko, od koder je bil dober razgled na pot, se skril pod vejami, potem pa čakal. Čakal sem en dan, čakal dva dni, nobenega človeka ni bilo mimo. Tudi tretji dan nisem videl nikogar. Ker se je že mračilo, je bil zadnji čas, da se vrnem v kasarno.

Jaz se ne borim za denar, z denarjem me ne boš kupil

V trenutku, ko sem začel pospravljati stvari, sem slišal, da se je nekdo bližal, si žvižgal in se končno pojavil na poti. Za pasom je imel pištolo, v roki pa krampek, ki je imel na drugem koncu sekirico. Pogledal sem na fotografijo in videl, da je »pravi«. Napel sem brzostrelko, se pripravil, skočil pred njega in zavpil: »Stoj, roke gor!« Takoj jih je dvignil, jaz pa sem še zahteval: »Spusti sekirico za hrbet, roke za vrat in poslušaj! Ti si zdaj moj, naredil boš tisto, kar ti bom rekel, če ne te ubijem! Ti poznaš teren. Hodila bova po krajih, kjer ne bova nikogar srečala. Hodi osem korakov pred menoj!« Hodila sva dve uri, ko sva prišla do neke jase, sem mu rekel: »Glej, pri tistem drevesu se usedi, da malo odpočijeva. Glej, da se ne premakneš!« Potem sem mu pa na sredo pota prinesel pašteto, kruh, malo mesa in rekel: »To je zate, jej!« in se umaknil nazaj. Zmeraj sem iskal tak položaj, da sem bil krit. Karkoli bi se zgodilo, bi ga ustrelil. Ko je vse pojedel, mi je začel ponujati denar. »Dam ti 280.000 lir zdajle, če me spustiš.« Odgovoril sem mu: »Jaz se ne borim za denar, z denarjem me ne boš kupil. Peljal te bom do konca, bodi pameten in hodi z menoj, ne bo ti nič hudega.« Potem sva nadaljevala pot in je že nastopila noč, ko sva prišla na domobransko postojanko. Izročil sem ga komandantu in rekel: »Svoje sem izpolnil, tu je.«

Franc Zorec, 9. 6. 2013. Vir: Zaveza

Parada z jugoslovansko zastavo v Ilirski Bistrici 

Kot že rečeno, sem bil narednik III. bataljona domobrancev na Primorskem, ki mu je poveljeval Anton Mehle. Naš bataljon je štel 340 vojakov, imeli so ga za jedro primorskih domobrancev. V tistem času je prišlo iz Like na Primorsko 11.000 srbskih četnikov, ki jih je vodil vojvoda Jevđević, iz Srbije pa tudi srbski dobrovoljci. Nekega dne v oktobru 1944 nas je korakalo z jugoslovansko zastavo skozi Ilirsko Bistrico vsega skupaj 300 vojakov. Bilo nas je vsakih nekaj: primorskih domobrancev, pa četnikov in srbskih dobrovoljcev. Nemci so na to parado silovito reagirali. Naš bataljon so razpustili, vojake prestavili v Ajdovščino in nam odstavili še komandanta.

Nemške kontrole in vmešavanja primorski domobranci niso prenesli

Ko smo prišli v Ajdovščino, smo se domobranci uprli. Z menoj je šlo pred komando pet ali šest fantov, od katerih se spomnim samo Bojca iz Ribnice in Zgonca iz Cerknice. Ko se je pred nami zbralo nekaj domobranskih oficirjev, s polkovnikom Kokaljem na čelu in nemški zvezni oficir, je Zgonc naslonil jugoslovansko zbrojevko meni na rame, jaz pa sem v imenu vseh spregovoril: »Zahtevamo, da nam vrnete komandanta in postavite bataljon kakor je bil prej!« Kokaljev odgovor je bil: »Bomo že uredili!«

Da smo mislili zares, smo to tudi dokazali: prvo noč je zapustila Ajdovščino prva četa domobrancev in se razkropila po svojih domovih. Bili so iz okoliških vasi Ilirske Bistrice, največ iz Rupe, nekateri tudi iz Kopra. Drugo noč se je razkropila druga četa, tretjo noč tretja četa našega bataljona. Takšne nemške kontrole in vmešavanja primorski domobranci niso prenesli. Primorci so bili vsaj toliko naperjeni proti Italijanom in Nemcem kot proti partizanom in tega niso skrivali.

Vendar Nemci tiste parade niso pozabili

Ko sem ostal sam, sem šel v Gorico na komando in se predstavil: »Tukaj sem, lahko me ustrelite. Če pa mi daste dovoljenje, da jih grem iskat, jih pripeljem nazaj.« Na poveljstvu sem imel znane oficirje, ki so me iz borb dobro poznali in mi zato verjeli. Rekli so mi, naj grem po fante ... In res sem šel z vojaškim dovoljenjem z vlakom v Ilirsko Bistrico in pripeljal vse domobrance nazaj, razen treh. Tudi komandanta Mehleta so nam vrnili.

Vendar Nemci tiste parade niso pozabili. Nekega dne so poslali svoj bataljon iz Postojne, nas obkolili, razpustili bataljon, poročnika Špeha (v Argentini umrlega znanega režiserja) in mene pa zaprli. Špeha so še isti dan izpustili, mene pa odpeljali na Reko. Vaščani iz Ilirske Bistrice so šli celo na Reko zame prosit, tako sem bil pri njih dobro zapisan, a niso nič dosegli. Zvezni oficir me je takrat osumil za komunista in zahteval mojo glavo. Komandant Mehle je izginil, naši fantje pa so se spet razkropili. Mehletov odhod je zadal primorskim domobrancem velik udarec. In to so dosegli Nemci, ne partizani.

V nemškem zaporu na Reki in v Trstu

Na Reki me je nemški komandant, ki me je še poznal zaradi intervencije vaščanov iz Ilirske Bistrice, pozdravil in po tolmaču nagovoril: »To, kar si ti naredil za svoj narod, bi bilo meni v čast, če bi jaz storil za svojega!« Vprašal me je, če mislim pobegniti. Ko sem odgovoril, da ne, je odredil: »Bodi stražar pred mojimi vrati in spuščaj ljudi v pisarno. Dobil boš podoficirsko hrano, spal boš pa v zaporu.« Tako sem bil približno tri tedne, potem pa me je poslal v Trst. V Trstu na cesti Coroneo 2, stanza No. 25 sem dobil strogi zapor, imeli so me v temnici. Tri tedne sploh nisem šel na zrak. Hrano so mi dali enkrat na dan, ob enih: skodelica juhe z nekaj makaroni in za pest kruha. Ob nedeljah zjutraj poleg tega še za palec sira. Po tem siru sem vedel, kdaj je bila nedelja.

Nekega dne pa je obiskala zapor nemška vojaška inšpekcija. Ko je prišla do mene, sem se pritožil: »Tisti, ki so obsojeni na smrt, imajo pravico zapustiti celico, jaz pa ne. Pa čeprav sem že toliko časa zaprt.« Pritožba je zalegla. Eden od inšpektorjev je odredil, naj »od jutri naprej hodim na zrak skupaj s komunisti!« Drugi dan sem se res »sprehajal« v družbi samih partizanov po prostoru, ki je bil sedem metrov dolg in štiri metre širok, obdan s štiri metre visokimi stenami. Bilo jih je devet ali deset.

»Poglejte tega človeka, ima samo še par dni življenja!«

Ko smo tako hodili drug za drugim z rokami na hrbtu, je stopil eden od partizanov k meni in me vprašal: »Narednik, kaj pa vi tukaj delate?« »To, kar vi,« sem odgovoril, ga pogledal in osupnil. Bil je partizanski ekonomski komandant, katerega sem dober mesec prej ujel! Ni se mogel načuditi in je spet vprašal: »Pa kako?« Po svoje sem mu razložil: »Mi smo prav tako proti Nemcem, kot vi! Razlika je v tem, da se vi borite tudi za komunizem, mi pa samo za narod!« Potem se je »znanec« obrnil k svojim tovarišem in rekel: »Poglejte tega človeka, ima samo še par dni življenja!« Bil sem zaradi izstradanosti zabuhel, da čevljev nisem mogel več sezuti. Ko me je pa prijel za roko, so odtisi prstov ostali globoko v roki. »Narednik, vi imate samo še par dni življenja, če ga imate!« Ostali so se ustavili in naju obkrožili. Nato me je vprašal: »Kaj vam dajo za jesti?« Odgovoril sem: »To, kar mi dajo!« On pa: »Samo tisto juho in kruh?« Jaz: »Da.« On: »Mi dobimo pakete od doma!« Jaz: »Zame pa sploh nobeden ne ve, da sem zaprt! Za mano je res izginila vsaka sled.«

»Zorec, če moreš, izgini! Nemci te bodo ubili!«

Partizanski komandant je nato še to povedal svojim tovarišem: »Poglejte! Ta človek me je ujel, zaradi njega sem v zaporu. A je postopal z mano po človeško. Prvo, kar mi je dal, je bil kruh in hrana, da sem jedel.« Od takrat naprej so mi vsi partizani odstopili nekaj svoje hrane, ker so živeli od paketov, ki so jih prejemali od doma. S tem so mi verjetno rešili življenje. To najino srečanje v zaporu je bilo približno mesec in pol po tistem, ko sem ga ujel.

Obe vojaški komandi, domobranska in nemška, sta bili v Trstu. Iz zapora so me poslali na zaslišanje na domobransko komando. Na tej poti sta me spremljala domobranski oficir in nemški vojak. Zaslišanje je poteklo brez problema in so obljubili, da mi bodo plačali vse dni, ki sem jih prebil v nemškem zaporu. Po zaslišanju se mi je na hodniku približal domobranski oficir Cvirn, mi stisnil v žep pet praznih, s podpisi in žigi nemške tajne policije opremljenih vojaških dovolilnic, in šepnil: »Zorec, če moreš, izgini! Nemci te bodo ubili!« To je menda zahteval neki gestapovec iz Rajhenburga, ki je zaradi naše parade z menoj že v Ilirski Bistrici zelo sovražno postopal. (Se nadaljuje)

V razdalji stotih metrov sem dvakrat zamenjal vozilo

Iz domobranske komande sem se vračal s tramvajem in z istim spremstvom v zapor. Proga je bila ponekod dvojna, da sta se tramvaja lahko srečala. To sem izrabil za beg. Ko sta bila dva tramvaja vštric, vsak na svojem tiru in sta se s postaje že premaknila, sem iz enega skočil na drugega, ki je peljal v nasprotno smer. Takoj na ovinku, ko je zapeljal na eno tirnico, sem izstopil in skočil spet na drugega. V razdalji stotih metrov sem dvakrat zamenjal vozilo in se odpeljal proti kasarni sv. Ivana. Gestapovskega zapora, ki je trajal dva meseca, je bilo s tem konec. Zatekel sem se v poznano hišo nekih Slovencev nasproti domobranske vojašnice, ki so bili nam naklonjeni ljudje. To je bilo že februarja 1945.

Nadaljevanje v: Franc Zorec, dogovor med Nemci in partizani, domobranci, Svobodna Slovenija [3]