Na pomlad leta 1944 sem bil bataljonski narednik pri domobrancih v Ilirski Bistrici. V tistem času sem bil priča dogodka, ki ga uradna partizanska zgodovina ne omenja. Da ne bo šel v pozabo, ga bom še enkrat zapisal. Ne spomnim se točnih datumov, za te bodo vedeli komunisti točneje kot jaz. Bilo je proti koncu marca ali prve dni aprila 1944. Sočasno s tem dogodkom je bilo tridnevno premirje, ko so bile ustavljene vse sovražnosti med Nemci in partizani. Dobro se spominjam tudi zvončkov in trobentic po travnikih, ko sem hodil po Idriji okoli klekljaric.

Komandant Anton Mehle me je poslal na propagandni tečaj v Trst. Med predavatelji je bil Rudolf Smersu, ki sem ga poznal že pred vojno z dopisne šole o socialnih vprašanjih, med vojno pa iz podoficirske šole v Mostah. Med predavatelji v Mostah sta bila tudi dr. Stanko Kociper in kapetan Albin Cerkovnik, ki je bil do razpada Italije komandant slovenskih četnikov. Imeni še drugih dveh gospodov sem pa pozabil.

Šentjoščani. Sedijo Stanko Guzelj, Pavel Žakelj, Vinko Žakelj, Jakob Žakelj, zadaj Florijan Duh, Franc Zorec, Jože Žakelj, v Italiji, oktobra 1945. Vir: Zaveza

»Kocelj, ali bi se lotil neke zadeve?«

V Trstu sem se srečal s kapetanom Fajdigo, bivšim jugoslovanskim aktivnim oficirjem, med vojno pa domobranskim komandantom kasarne pri sv. Ivanu. Z njim sem se poznal že od četnikov. Lepega dne me je vprašal: »Kocelj (moje četniško ime), ali bi se lotil neke zadeve? Naprej ti povem, da ne bo enostavna.« »Če je za dobro, zakaj pa ne,« sem odgovoril. »S teboj bi šel še nekdo drug,« je dodal. Napovedanega spremljevalca nisem poznal. Bil je suhljat in se mi je predstavil kot Kavčič ali Kovačič, nekaj podobnega. Vem samo, da je dobro znal nemško in da se je delal, kot da ne zna. Ko sva se dobila s Fajdigo, nama je naročil: »Pojdita na nemško komando v Trst, tam bosta zvedela, kaj morata storiti.« To mi je bilo odvratno, ker z Nemci nismo marali imeti stikov, a sem sprejel, ker sem Fajdigi zaupal. Na komandi sem v glavnem govoril jaz. Nemci so nama izročili potno dovoljenje (Sonderausweiss), podpisano od Globochnigga, vrhovnega komandanta nemških vojaških sil na jadranski obali. S tem dokumentom sva nemoteno hodila po vsem omenjenem prostoru. Preoblekli in zamenjali so nama vojaško obleko za civilno, meni pa so dali tudi potrebne lire za stroške.

Morala sva poiskati stik s partizanskim komandantom »Ivanom«

V čem je bila najina naloga? Morala sva poiskati stik s partizanskim komandantom »Ivanom«, ki se je zadrževal na Vojskem, in mu izročiti pisno povabilo na sestanek z Nemci. Seveda nisem vedel, katera partizanska veličina se je skrivala za tem imenom. Z zapečatenim pismom, ki so ga nama dali na nemški vojaški komandi, sva se poslovila in šla na delo. Čudno se mi je zdelo, da so se Nemci poslužili dveh domobrancev, kot da ne bi imeli na razpolago drugih možnosti. Očividno so hoteli dati domobranskemu vodstvu v roke dokaz o njihovem dogovarjanju s partizani.

Na poti sva v Trstu slučajno srečala Rudolfa Smersuja. Omenil sem mu, kam greva. »To je pa zelo zanimivo! Zapomnita si, kaj se bo dogajalo,« je pripomnil. Do Postojne sva se peljala z vlakom, naprej do Idrije pa z vojaškim transportom. V Idriji sva šla v hotel Soča in najela dve sobi za štirinajst dni. Eno za tri gestapovce, drugo pa za naju dva. Slučajno sva dobila dve sobi, povezani z vrati, ki so se po potrebi lahko odprla, da je bil možen prehod iz ene sobe v drugo. Zaradi tistih vrat je bilo mogoče poslušati, kaj se govori v sosednji sobi.

V hotel sva prišla tri dni prej kot gestapovci, da sva imela čas za iskanje stikov s partizani. Nemci so takrat obkolili Cerkno in vso bližnjo okolico. Od njih sva zvedela, da bi udarili po partizanih, če bi ti odbili nemško ponudbo za pogajanje. Odkrila sva tudi, da zna vsaj eden od gestapovcev slovensko. Moj kolega je dobro razumel nemško, jaz pa samo napol.

Kaplanu v župnišču na Vojskem naj bi ona izročila najino pismo

Najina naloga, da dobiva stik s partizanskim komandantom na Vojskem, ni bila tako enostavna zadeva. Saj nisva imela niti podatkov, kje se komandant zadržuje. Bilo je pa tudi nevarno, da naju zato ubijejo. Razmišljala sva, kako bi vzpostavila zvezo s tem človekom. Prišla sva do klekljaric, ki so izrabile pomladansko sonce in klekljale zunaj pred hišo. Kot mlada in nasmejana fanta sva se jim približala, se šalila in spustila v pogovor z njimi. Po treh dneh sva se med njimi počutila že tako domače, da sva prosila eno od njih za uslugo. Kaplanu v župnišču na Vojskem naj bi ona izročila najino pismo. V kratkem pismu sem prosil tega duhovnika, naj nujno sporoči partizanskemu komandantu »Ivanu«, da so vse sovražnosti ustavljene in da ga Nemci pričakujejo tega in tega dne na tem in tem kraju, kot bo lahko bral v priloženem pismu, ki ga pošilja nemška vojaška komanda. Obe pismi, nemško in moje, sem dal skupaj v večjo ovojnico, zalepil in dal dekletu, da jo je neslo v župnišče. Kaplan je naredil, kar sem ga prosil, in tako je sporočilo prišlo v roke partizanskemu komandantu. To no bilo nič čudnega, saj so v tistih težkih dneh na Primorskem duhovniki večkrat posegali v težavne položaje in imeli stike z enimi in drugimi.

Na dan sestanka s partizanskim komandantom

Na dan sestanka s partizanskim komandantom gestapovci niso mogli skrivati svoje živčnosti. Še več. Naju so naravnost surovo podili stran, naj se oddaljiva od hotela, ker so hoteli biti sami. Da so naju zaposlili z nečem drugim, so naročili, da naj poslušava, kaj ljudje govorijo o partizanih. Ker so pa Nemci imeli že sami dovolj močno špijonažo in so bili o vsem točno obveščeni, najinih podatkov sploh niso potrebovali. Midva nisva šla nikamor, ko pa sva morala poročati o najinih uspehih, je bilo tisto, kar sva od njih slišala v hotelu, ko so se pogovarjali med seboj. Z zadoščenjem so ugotavljali, da se je najino poročanje krilo z njihovimi informacijami, zato sva bila še celo pohvaljena.

Zdaj pa sva morala Nemce prepričati, da sva njihov ukaz izvršila in da sva res zapustila hotel. To sva dosegla tako, da sva najprej prevarala hotelirja. Skupaj sva prišla po stopnicah dol, potem je šel eden nazaj gor, za njim še drugi, nato je prišel spet eden dol, za njim še drugi in izginil. Jaz sem šel sam še dvakrat gor in dol in se naglas kregal, kako to, da ga še ni, če pa je rekel, da pride ... Ko pa sem videl, da me hotelir ne opazuje, sem stekel spet po stopnicah gor in se zaklenil v sobo, vzel ključ iz vrat in se skril pod posteljo.

Sestanek med Nemci in partizanom je trajal približno dve uri

Ko je prišel v sosednjo sobo partizanski odposlanec, je gestapovec odprl najino sobo, da se je sam prepričal, da naju res ni. Ko ni nobenega videl, je bil zadovoljen in je to tudi povedal, češ da sva »fejst fanta«. Posteljo, pod katero sem se skril s papirjem in svinčnikom v roki, sem imel ob vratih, da sem pogovor iz sosednje sobe bolje slišal. Sestanek je trajal približno dve uri. Popisal nisem veš kot polovico lista, ker sem beležil samo točke, o čem so se pogovarjali.

Po končanem sestanku so Nemci spremljali partizanskega vodjo iz hotela in se razšli. Lahko so se med potjo še kaj pomenili. Sploh sem imel vtis, da to ni bilo prvo in edino srečanje. To je bilo razvidno iz njihovega dogovarjanja. Sobo sem odklenil šele zvečer, ko se je v hotel vrnil moj kolega.

Nemci jim bodo v zameno izročili hrano in strelivo

Kaj so hoteli doseči Nemci s tem dogovorom? Da bi partizani pustili pri miru nemške vojaške objekte ob jadranski obali. Gestapovec je še to pripomnil: »Vzhodna stran železnice je itak že pod domobransko kontrolo, mi zahtevamo samo to, da nas partizani ne motijo ob jadranski obali.« Če partizani sprejmejo to zahtevo, jim bodo Nemci v zameno za to izročili hrano in municijo. Dodal je še, da Nemcev ne zanima, če partizani nadaljujejo borbo z domobranci, zahtevajo samo varnost za vojaške objekte vzdolž obale. Pogovor je tolmačil tisti, ki sva ga že prej sumila, da je preoblečeni Slovenec. Zato sva vedno pazila, kaj sva govorila vpričo njega.

V tistem času so Nemci izsledili Vauhnikovo špijonsko mrežo

Po desetih dneh sva s kolegom zapustila hotel. On je šel svojo pot, jaz pa svojo, Nemci pa so ostali še tam. O tem, kar sva videla in slišala v hotelu Soča, sem šel takoj poročat kapetanu Fajdigi v Trst. Ko ga v kasarni nisem našel, sem spraševal po njem, pa so mi povedali, da je izginil. Eni so vedeli, da so ga zaprli Nemci, drugi pa, da je ušel v Švico. V tistem času so namreč Nemci izsledili Vauhnikovo špijonsko mrežo, zaprli več domobranskih oficirjev in jih poslali v Dachau zaradi sodelovanja z zahodnimi zavezniki. V mestu Riccione je gestapo ujela tudi slovenskega duhovnika, ki se je pisal Duhovnik (pri četnikih smo mu rekli Medcinger). Bil je kurir za zvezo z Rimom. Tudi njega so poslali v Dachau, in je tam umrl.

S poročilom o pogajanjih k Milošu Staretu v Ljubljano

Ko sem v Ilirski Bistrici prišel potem s tistim papirjem h komandantu Mehletu, je pripomnil: »Za to pa morata zvedeti tudi Stare pa Krek v Rimu.« Poklical je domobranskega uradnika, da je na podlagi mojih zapiskov napisal poročilo. Njegovega imena se ne spomnim, bil pa je doma iz Črnomlja in je bil po koncu vojne zaposlen v dušnopastirski pisarni v Londonu pri gospodu Kunstlju. Mehletu sem se ponudil, da sem pripravljen iti v Ljubljano h gospodu Staretu, če hoče. Zato me je poslal v 13. četo h komandantu Pirihu, ki je vedel, kako priti do Stareta, ki se je takrat skrival tako pred gestapovci kot pred komunisti v bližini železniške proge v Šiški. Pirih mi je dal potrebna navodila in znak za razpoznavanje.

Ko sem pršel k tisti hiši in potrkal, je prišla ven neka gospa. Vprašal sem jo po gospodu Staretu, pa se je naredila nevedno, kot da ga ne pozna. Ko pa sem ji dal znak razpoznavanja, je rekla: »Počakajte malo, bom pogledala« in me povabila noter. Gospod Stare se je pojavil in prisedel. Ko je prebral vse papirje, ki sem mu jih pokazal, je bil tudi on mnenja, da jih je treba poslati v Rim. A kako? Povedal je, kaj se je zgodilo z zgoraj omenjenim Duhovnikom, češ da je zdaj brez zveze z Rimom. Zato sem se tudi Staretu ponudil, da sem pripravljen potovati v Rim, če hoče.

Iz vagona so nosili zaboje s strelivom in hrano, namenjeno partizanom

Junija 1944 sem se vrnil iz Ljubljane v Ilirsko Bistrico skozi Rovte in Št. Jošt. Tiste papirje mi je krojač zašil v obleko, da jih ne bi izgubil. Dogovor med Nemci in partizani se je izvajal. Nekega dne me je poklical komandant Mehle: »Zorec, pojdi na Reko po odobreno municijo za bataljon.« V Reki je res čakalo name pet ali šest zabojev municije. Poleg tega majhnega tovora za domobrance pa je čakalo na vlak še najmanj dvajset zabojev municije in vsaj dva kubična metra hrane, kar so vojaki in delavci naložili posebej na drug vagon. Ko se je zvečerilo, je vlak odpeljal. Čez nekaj časa je začel zmanjševati hitrost, k meni pa je prišel nemški oficir in mi brez razlage rekel, naj grem na zadnji konec vlaka. Ta se je nekje na meji med Slovenijo in Hrvaško ustavil. Ustavili smo tam, kjer dela proga velik ovinek, blizu kraja, v katerem so ustaši baje ubili 80 moških.

Na tistem mestu sem naenkrat zagledal človeško verigo, ki je podajala iz vagona do gozda zaboje z municijo in hrano, namenjeno partizanom. Zaboje so najprej razkladali na tla, potem pa jih podajali iz rok v roke. Po končani predaji je vlak odpeljal naprej.

Nadaljevanje v: Franc Zorec, dogovor med Nemci in partizani, domobranci, Anton Mehle [2]