Kako je 73-letni musliman, po rodu iz Alžirije, prišel do te častne zadolžitve? Abdelkader, ki živi v kraju Saint-Ennemond v departmaju Auvergne-Rhône-Alpes v osrednji Franciji, je svojo ganljivo in resnično zgodbo predstavil v pogovoru za medije.

Abdelkader je katoliško cerkev nasproti domače hiše obiskoval že kot otrok.

Gospod Zennaf je eden od dolgoletnih prebivalcev tega območja in je močno vpet v življenje svojega francoskega domačega kraja. Že 73 let živi v hiši, v kateri sta se njegova starša naselila leto dni po prihodu iz Alžirije leta 1948. Ta hiša stoji nasproti domače župnijske cerkve. Abdelkader tako krajevno svetišče pozna že od otroštva: njegove mogočne obrise vsak dan vidi s svojih oken. Cerkev je obiskoval že kot otrok. Spominja se, kako so ga starši vpisali v župnijske programe za mladino: »Po dejavnostih, ki jih je vodil domači duhovnik (filmi, igre, sprehodi itd.), smo se vsi, tudi muslimani, udeležili verouka. Spomnim se, da so me Jezusovi čudeži zelo navdušili. Udeleževal sem se celo procesij v čast Devici Mariji.«

Rojen v Franciji alžirskim staršem

Abdelkader se je rodil v muslimanski družini in nikoli ni nameraval spremeniti svoje vere. Ko pa je eden od njegovih sorodnikov hudo zbolel, je pri 12 letih odšel v cerkev in prosil Boga, naj ga ozdravi. Bog je njegovo molitev uslišal in Abdelkader tega ni nikoli pozabil.

Po smrti starega ključarja leta 2004 ni bilo nikogar drugega, ki bi skrbel za redno odpiranje svetišča.

Leta so tekla, mož se je poročil, z ženo sta vzgojila sedem otrok in ob številnih vsakdanjih opravilih in obveznostih Abdelkader skorajda ni več vstopil v svoje nekdanje zatočišče. Občasno je izmenjal nekaj prijaznih besed z župnijskim sodelavcem Pierrotom, ki je skrbel za zaklepanje cerkve. Ko je Pierrot leta 2004 umrl, ni bilo nikogar drugega, ki bi skrbel za redno odpiranje svetišča.

Kmalu zatem je Abdelkader opazil starejšo gospo, ki se je vzpenjala po stopnicah do cerkvenih vrat, vendar jih, ker so bila zaklenjena, ni mogla odpreti. Kot je pojasnil srčni musliman, ga je »prizor ranil v dno srca«.

Ponudba domačemu župniku

Premišljeval je o tem pripetljaju in se spominjal: »Cerkev me je sprejela v svoje naročje, ko sem jo potreboval, zdaj pa je ta ženska našla zaklenjena vrata!« Katoliškega prijatelja v soseščini je prosil, naj vpraša domačega duhovnika, ali bi mu zaupal cerkvene ključe, da bo lahko prostovoljno opravljal nalogo, ki je bila nekoč zaupana Pierrotu.

Sedanji župnik je zadovoljen z dobrimi odnosi, ki so se zaradi Abdelkaderjevih prizadevanj vzpostavili med verniki različnih veroizpovedi.

Odtlej musliman vsak dan v letu odklepa in zaklepa bogoslužni prostor in celo vodi oglede za zainteresirane mimoidoče. Takole pravi: »Ko vidim gorečo svečo, me to zelo razveseli: nekdo je v tistem trenutku pomislil na Boga.«

Sedanji župnik je zadovoljen z dobrimi odnosi, ki so se zaradi Abdelkaderjevih prizadevanj vzpostavili med verniki različnih veroizpovedi. Abdelkader je želel celo plačati obnovo kipa, ki so ga poškodovale vremenske razmere, je poročal župnik Gilbert Thollet, kar se ga je zelo dotaknilo. Duhovnik je ob tem spomnil: »Ali niso v Sveti deželi ravno muslimani tisti, ki odklepajo in zaklepajo baziliko Božjega groba?«