Janez XXIII., imenovan tudi Janez Dobri, se je rodil 25. novembra 1881 kot Angelo Guiseppe Roncalli v kraju Sotto il Monte pri Bergamu v Italiji. Preprost kmečki sin je leta 1904 najprej prejel duhovniško, leta 1925 pa še škofovsko posvečenje.

Bil je vatikanski poslanec v Bolgariji, od leta 1933 pa je deloval kot apostolski nuncij v Turčiji in Grčiji s sedežem v Carigradu. Ta čas je bil za Roncallija izredno pomenljiv, saj je odtlej negoval posebej dobre odnose s pravoslavnimi Cerkvami.

Od leta 1937 je Roncalli bival v Atenah, kjer je v času druge svetovne vojne podpiral tamkajšnje ljudstvo v boju proti nemški okupaciji. Leta 1945 je bil imenovan za vatikanskega nuncija v Parizu, leta 1953 pa za kardinala in beneškega patriarha. 28. oktobra 1958 so ga sobratje kardinali izbrali za novega papeža.

Iskal je stik z ljudmi

Z Roncallijem je v Vatikanu zavel nov veter. Papež je obiskoval svoje rimske župnije, se udeleževal romanj, obiskoval je zapore in sirotišnice in iskal stik z ljudmi. Janez XXIII. je znal ljudi osebno prepričati s svojo prisrčnostjo in humorjem, kar pa sta spremljali globoka pobožnost in velika skromnost. Odpravil je poljubovanje nog in dotlej predpisane tri priklone pri zasebnih avdiencah.

Janez XXIII. je napisal sedem okrožnic, med njimi leta 1961 'Mater et Magistra' o katoliškem socialnem nauku, leta 1963 pa 'Pacem in Terris'. V slednji, ki jo je namenil 'vsem ljudem dobre volje', je pozval k mednarodnem sodelovanju za mir in pravičnost.

Sklical vatikanski koncil

25. januarja 1959 je v benediktinskem samostanu sv. Pavla zunaj obzidja naznanil vatikanski koncil z besedami: »Gotovo malo trepetajoče od ganjenosti, a obenem s ponižno odločnostjo s trdnim namenom izgovarjamo pred vami ime in namen dveh cerkvenih dogodkov: škofijske sinode mesta Rima in ekumenskega koncila za vso Cerkev.«

S konstitucijo Humanae salutis je 25. decembra 1961 vse katoliške škofe povabil na cerkveno zborovanje in se zato v zgodovino zapisal kot koncilski papež.

Prvo zasedanje 21. in doslej največjega cerkvenega zborovanja v zgodovini Cerkve se je začelo 11. oktobra 1962, udeležilo pa se ga je 2540 koncilskih očetov, zato na ta dan obhajamo god sv. papeža Janeza XXIII. Vse do smrti je bil glavna gonilna sila koncila, vendar je dovolil, da je potekal v popolni svobodi.

Pripravljen na veliko potovanje

V času njegovega papeževanja je postajalo vse bolj jasno, da Janez XXIII. trpi zaradi hudega rakavega obolenja. Med njegovim zadnjim javnim nastopom okoli deset dni pred smrtjo je ljudem, zbranim na Trgu sv. Petra v Vatikanu, dejal: »Naj vas preveč ne skrbi zame. Pripravljen sem, da se odpravim na veliko potovanje. Moja prtljaga je pripravljena. Kadar koli se lahko odpravim.«

Njegov poslednji smrtni boj je trajal 91 ur, v katerih sape ni zadrževala le vesoljna katoliška Cerkev, ampak ves svet. Janez XXIII. je umrl na binkoštni ponedeljek, sredi drugega vatikanskega koncila, 3. junija 1963, ob 19.49 v Apostolski palači v Vatikanu. Njegov pontifikat je trajal štiri leta, sedem mesecev in šest dni.

Za svetnika razglašen skupaj s papežem Janezom Pavlom II.

3. septembra 2000 je Janez Pavel II. svojega predhodnika Janeza XXIII. razglasil za blaženega. Oba pa je papež Frančišek 27. aprila 2014 razglasil za svetnika.

Ob tem je Založba Družina v sodelovanju z Društvom Mohorjeva družba izdala knjigo Janez XXIII: Portret svetnika in Dnevnik duše. V prvem delu, Portret svetnika, spoznamo njegovo izjemno življenjsko pot (življenjepis svetnika je uredil novinar Družine Jože Pavlič), v drugem pa papeževe osebne zapiske Dnevnik duše. Knjiga je edinstvena tudi zato, ker priča o povezanosti Janeza XXIII. s Slovenci. Spremno besedo je prispeval Alojz Rebula.