O svoji zavetnici sta za Družino spregovorili dve izmed kar nekaj slovenskih katehistinj Lidij: Lidija Ličen, katehistinja na Vurberku in profesorica slovenščine na Srednji šoli Slovenska Bistrica, ter Lidija Jagodic, katehistinja v Cerkljah na Gorenjskem in vzgojiteljica v tamkajšnjem Marijinem vrtcu.

Kako ste dobili ime, kdo vam ga je izbral?

Lidija L.: Ime so mi izbrali starši; oče se je strinjal z materinim predlogom, da bi nosila ime po gospe, s katero je moja mama v nosečnosti ležala v bolnišnici. Kasneje je prav ta ženska postala ena izmed mojih osnovnošolskih učiteljic (poučevala me je v 2. razredu). Takrat smo bile v razredu skupaj z njo kar štiri Lidije.

Lidija J.: Ime mi je izbrala mami. Pravi, da ob času mojega rojstva ni bilo veliko Lidij. Poznala je samo eno. Ime ji je bilo všeč, z njeno izbiro pa se je strinjal tudi moj oče.

Vaša zavetnica sv. Lidija je bila očitno zelo odprta za Boga – že ko je prvič poslušala apostola Pavla, se je dala krstiti. Morda je bila celo prva kristjanka v Filipih. Kaj vam to pomeni kot katehistinji, v čem vam je zgled?

Lidija L.: Čeprav se o sv. Lidiji ne ve zelo veliko, me misel na to, da bi naj bila prva kristjanka, krščena na evropskih tleh, izrazito spodbuja k vedno novemu odpiranju srca za krščansko vero. Vodita me njeni lastnostni, za kateri sem prepričana, da ju je imela: samostojnost in samozavest. V tem mi je zgled, prav tako pa v svoji bogaboječnosti; želim si živeti v skladu z Božjimi zapovedmi in spoštovati Božjo voljo. Pri tem pa naj nikoli ne pozabim odpirati svojega srca tudi drugim in biti gostoljubna do vseh … Tako želim tudi svoje veroukarje, ki odraščajo, delam namreč v zadnji triadi, z zgledom povabiti k prav takšnemu krščanskemu življenju: naj bodo veseli in samozavestni mladi kristjani.

Lidija J.: Vemo, da je bila sveta Lidija uspešna trgovka s škrlatom in pomembna članica prve cerkve. Tako me njen zgled vzpodbuja, da si vsak dan vzamem čas za molitev in branje Božje besede. Kot aktivna kristjanka se trudim, da vsak dan uporabljam svoje talente pri delu z otroki v vrtcu in se trudim Boga približati najmlajšim učencem v 1. razredu verouka. Otrokom skušam približati Boga na preprost, njim razumljiv način in z lastnim zgledom. Saj otroci najbolj verjamejo tistemu, kar vidijo. Sama sem poleg staršev njihova prva podoba Boga. Trudim se, da kot sveta Lidija združujem svoje sposobnosti in vero ter s tem dejavno prispevam k lepši družbi.

Krst sv. Lidije, kot ga je upodobila Marie Ellenrieder. FOTO: Wikimedia Commons

Prav nič presenetljivo ne bi bilo, če bi bila sv. Lidija Slovenka! Apostole Pavla, Sila in Luka je po krstu preprosto primorala v svojo hišo. Kako vas nagovarja njena odločna gostoljubnost?

Lidija L.: Njena gostoljubnost me zelo nagovarja … Mislim, da sem ji tudi malo podobna: rada gostim, rada pečem in kuham, pogosto tudi za druge. (smeh)

Lidija J.: Po njenem zgledu so tudi moja vrata doma vedno odprta za družino in prijatelje, pa tudi za vse pomoči potrebne. Rada ponudim pomoč, če jo kdo potrebuje. Če je treba, nudim varen prostor in pogovor. Pri meni je vedno vsak dobrodošel.

»Če ste prepričani, da verujem v Gospoda, stopite v mojo hišo in ostanite tu!« (sv. Lidija; Apd 16,15)

Kdaj, v katerih situacijah, se najpogosteje priporočite svoji krstni zavetnici?

Lidija L.: Glede na to, da je sv. Lidija zavetnica barvarjev, se je spomnim pogosto, ko malo omahujem s svojimi stališči oziroma, povedano bolje, vedno znova me spominja na to, naj odločno zagovarjam svoja stališča. Naj za njimi stojim z jasno in kleno besedo … Ko je o njej govoril Gregor Čušin, češ, naj pomislimo nanjo, ko menjavamo stališča (= barve, se obračamo po vetru), mi je bilo tako razmišljati o njej izredno všeč.

Lidija J.: Svoji krstni zavetnici se najpogosteje priporočam, ko prosim za blagoslov pri svojem delu in širjenju vere pri najmlajših. Le-tega pri delu v vrtcu in pri verouku še kako potrebujem. Prosim jo tudi za odprtost srca, ko prisluhnem Božji besedi.

Ikona sv. Lidije. FOTO: Wikimedia Commons

Kako pa najraje praznujete svoj god?

Lidija L.: Moj godovni dan je dan obletnice poroke oziroma podaritve zakramenta svetega zakona mojih staršev, zato smo se vedno spomnili na oba praznika. Tudi danes, ko je oče že pokojni, je tako. Svoj god rada začnem s sveto mašo, saj imam takrat dopust in imam dan možnost začeti tako, kar sicer med letom zame ni običajno. Potem rada grem na pokopališče; če je čas, se tudi podružimo. Me pa, pri nas na Štajerskem je taka navada, otroci pocukajo za ušesa in mi tako voščijo.

Lidija J.: Praznovanje godu se pri nas po navadi prične že na predvečer praznika, ko se pri nas zberejo domači in mi pridejo »ofirat«, kot rečemo v naših krajih. Na sam godovni dan pa skupaj pripravimo malo boljše, slavnostno kosilo, dan pa zaključim z obiskom svete maše.