Viktorin Ptujski je bil škof, voditelj skupnosti v mestu, skozi katero so se pretakale kolone vojaštva in z njimi tudi množica verstev. Škofovsko službo v Petovioni je opravljal v drugi polovici 3. stoletja in je v tem obdobju rimskega preganjanja bil eden redkih, ki je (literarno) ustvarjal in deloval.

O Viktorinovi osebnosti vemo zelo malo, saj se je o prvem Ptujskem škofu in najstarejšem latinskem razlagalcu Svetega pisma malo pisalo. V antičnem času je veljal za preroka, a je pozneje ostal zaradi spremenjenih zgodovinskih okoliščin bolj v ozadju iz več razlogov. Najbolj verodostojne podatke o Viktorinu in njegovem delu je ohranil sv. Hieronim, ilirski krščanski duhovnik in apologet, ki je cenil Viktorinovo učenost, teološko razgledanost, predvsem pa njegovo mučeniško smrt za Kristusa leta 303.

Zapisal je, da je Viktorin znal bolje grško kot latinsko in s tem verjetno želel pokazati predvsem to, da je bil Viktorin grškega rodu. Kljub temu pa ne smemo povsem izključiti teze, da je bil Viktorin domačin, naj bo to grškega ali latinskega rodu, saj je v 2. in 3. stoletju bilo na Ptuju veliko grško govorečih in je zato bil deležen bolj grške kot latinske vzgoje. Na podlagi tega je Mihael Napotnik sklepal, da je tako še lažje razumeti, da je postal Viktorin škof, ker je bil tudi domačin. Na podlagi epigrafskih dokumentov dodaja Rajko Bratož zanimivo spoznanje, da je bil Viktorin kot priimek pogost v Noriku in Zgornji Panoniji, predvsem pa na Ptuju in je pripadal predvsem vojaškim in aristokratskim družinam. Tako smemo imeti Viktorina toliko bolj za Ptujčana.

Težko misijonsko poslanstvo Sv. Viktorina

Rodil naj bi se v 1. polovici 3. stoletja, za škofa naj bi bil postavljen leta 270, Ptujsko škofijo pa naj bi vodil okoli 30 let. Ker je takrat Ptuj spadal še v Oglejski patriarhat, je bil Viktorin umeščen in verjetno tudi posvečen od oglejskega patriarha. Navzočnost različnih narodnosti, jezikov in veroizpovedi, od poganskih, judovske in krščanske, do raznovrstnih zmot, kot so gnosticizem, montanizem, antitrinitarizem, maniheizem, ki so se širile v Viktorinovem času, predvsem pa nenehna nevarnost preganjanj, kot tudi sama preganjanja kristjanov, jasno razodevajo težko misijonsko poslanstvo sv. Viktorina med takratnimi Ptujčani.

Smrt

Tudi glede smrti Viktorina veje med strokovnjaki negotovost in raznovrstni poskusi datiranja. Možno je, da je umrl mučeniške smrti pod Numerijanovimi preganjanji v letih 283 – 284, ali pa v času pred Dioklecijanovimi preganjanji pred letom 304. Pri večini strokovnjakov je splošno sprejet datum 2. november 303, ki je vzet iz rimskega martirologija.

Prvi latinski razlagalec Svetega pisma

Bolj kot njegovo življenje poznamo njegova dela, ki so edinstven dokument življenja Cerkve tistega časa in prostora. Njegovo bistveno delo je eksegetsko in ga štejemo za prvega latinskega razlagalca Svetega pisma. Kot škof je namreč čutil posebno dolžnost, da razlaga in oznanja besedo evangelija. Hieronim mu daje v svojem spisku cerkvenih očetov posebno mesto in poroča, da je napisal komentarje Prve, Druge in Tretje Mojzesove knjige, knjige Izaija, Ezekijela, Habakuka, Pridigarja, Visoke pesmi ter Evangelija po Mateju, knjige Razodetja in delo Zoper vsa krivoverstva. Razlaga Razodetja je skupaj z nekaterimi drugimi fragmenti prevedena v slovenščino in je edino obširnejše ohranjeno Viktorinovo delo. Verjetno ni imel klasične retorske izobrazbe, pač pa dobro krščansko. V Jeruzalemu, kamor je poromal, je obiskal knjižnico, ki jo je ustanovil škof Aleksander in se tam navzel vzhodnega vpliva, ki je razviden iz njegovih del.
Svetega Viktorina upodabljajo v škofovski obleki z mečem in palmovo vejo v roki.

Prevodi v slovenščino

Z razvojem teologije se je razvijal tudi teološki jezik, zato so njegova dela začela toniti v pozabo, in končno jih je psevdo-Galezijev dekret označil kot neprimerna za branje. Njegove rokopise so nehali prepisovati in tako so se začele dolge in neupravičene teološko-literarne `vice`, ki so se, kakor upamo, končale z veličastnim monografskim delom Martine Dulaey, Victorin de Poetovio, premier Exegete latin. Razlaga Razodetja, ki je nastala kmalu po letu 260, je bil do nedavnega znana v Hieronovi predelavi, ki je izvorno besedilo predrugačila in je bila podlaga za Mignevo objavo v Patrologia Latina.

Slovenski prevod, ki ga je pripravil Miran Špelič, se opira na Dulaeyevo objavo (Viktorin Ptujski, 1999). O zgradbi sveta (De fabrica mundi) je drugo Viktorinovo delo, prevedeno v slovenščino. V njem so objavljeni tudi Kronološki fragmenti, O desetih devicah in drugi fragmenti (nepristni fragmenti in razni drobci).

Viktorinovo pisanje je očitno pod vplivom janezovske teologije, ravno tako je podoben vpliv opazen v njegovi teologiji in v nekaterih drugih (večinoma liturgičnih) elementih znotraj krščanske skupnosti v Poetoviu. Poleg tega vzhodno krščanskega vpliva pa je v poetovijski skupnosti opazen zahodni vpliv, ki je prišel preko Ogleja, obenem pa so se preko tega središča Viktorinova dela razširila po severni Italiji in nato po celotnem Zahodu, vendar samo do takrat, ko so z dekretom prepovedali uporabi njegovih del pri bogoslužju.

Foto: Andrej Praznik