Nevarnostim navkljub sta sveta brata vseeno skušala za Jezusa navdušiti tudi ostale ljudi v Rimu. V ječah sta tolažila ujete kristjane, ki so jih mučili. Po hudem mučenju zaradi zavrnitve darovanja Jupitru in Herkulu so ju javno usmrtili okoli leta 305, po drugih virih leta 286. Nekaj čudežem, ko so se različne metode mučenja izjalovile, je sledila smrt z obglavljanjem. Kakšne vzporednice z njima najde duhovnik Primož Meglič in kako praznuje svoj god?

Kako ste dobili ime, kdo ga je izbral?

Ime sta mi zbrala starša. Glavni krivec je mama, saj ji je bilo ime Primož zelo všeč in v okolici ni bilo veliko Primožev. Eden od razlogov za izbiro tega imena pa je tudi hišno ime očetove domačije – Primoževi. To hišno ime izvira od mojega davnega prednika in soimenjaka.

V Sloveniji živi 5674 Primožev, Felicijanov pa praktično ni.

Vaše ime pomeni »prvi«, navadno so ga starši nadeli prvorojencem. Tudi vi ste prvorojenec, kajne? Ste še v čem prvi, kot namiguje vaše ime?

Ja, tudi jaz sem prvorojenec. Če sem še v čem prvi? Najprej so me prešinile Jezusove besede »prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi«. Če pa bi že moral nekaj izpostaviti, pa sem prvi duhovni poklic v našem sorodstvu in prvi sem za mizo, ko je čas kosila ali večerje. (smeh)

FOTO: Ana Rupar

Primož in Felicijan sta kljub preganjanju obiskovala kristjane po ječah, jim vlivala tolažbo in pogum. Kaj nam njuna drža sporoča za našo vero, pogum in odnos do tistih, ki zaradi vere trpijo?

Njuna drža nam je lahko za zgled, saj sta kljub nevarnosti, da ujamejo in mučijo tudi njiju, obiskovala kristjane. Si lahko predstavljate, kako močno vero in zaupanje v Boga sta morala imeti!? Več jima je pomenila tolažba trpečih bratov in sester kot njuno lastno življenje. V tem sta nam lahko zgled – v pozabljanju nase in v darovanju drugim.

Si lahko predstavljate, kako močno vero in zaupanje v Boga sta morala imeti!?

Vsi bi si morali želeti take vere, poguma in ljubezni do bližnjega. Verjetno ne bomo imeli možnosti, da bi tudi mi obiskovali preganjanje kristjane, lahko pa jih v molitvi izročamo Bogu in prosimo zanje. Njuno držo pa lahko posnemamo tudi v našem vsakdanjem življenju. Tolažimo in opogumljamo lahko ljudi okoli sebe. Ni nam treba iti daleč, da srečamo človeka, ki potrebuje le prijazno besedo, pogled, nasmeh …

Podobno kot sv. Primož in Felicijan tudi vi sledite Jezusu. Kje vidite stične točke s svojim nebeškim zavetnikom?

Prva stična točka je, da tudi jaz sledim Gospodovemu klicu. Kot duhovnik sem povabljen, da ljudem prinašam tolažbe in poguma v času preizkušenj in težav, s katerimi se srečuje vsak človek. Neko skupno točko pa vidim tudi v zaupanju v Boga. Sv. Primož je zaupal, da je Gospod z njim in da ga spremlja, čeprav je bil izpostavljen nevarnostim. Tudi sam vedno bolj odkrivam, da je pri vsaki odločitvi vedno potrebno zaupanje v Boga. Za novomašno geslo sem si izbral besede »V Gospoda zaupam!«, ki me resnično spremljajo pri vsem pastoralnem delu. Če ne zaupamo oz. ne »računamo« na Božjo pomoč, je težko karkoli začeti, kaj šele pri čem vztrajati.

FOTO: arhiv Primoža Megliča

V čem sta vam sveta brata zgled in navdih?

Predvsem v zvestobi Kristusu in vztrajnosti. Nista se želela odpovedati veri, nista hotela zatajiti Jezusa, v katerega sta verjela, zaupala in ki sta ga sprejela za steber in središče svojega življenja. Mislim, da tega manjka vsem kristjanom. Župljanom večkrat rečem, da krščansko življenje ni lahek sprehodek skozi življenje, ampak je naporna pot, je boj. V tem boju pa moramo biti vztrajni in zvesti Božjemu klicu.

Sv. Primož in Felicijan sta ponekod upodobljena z napisnim trakom v roki, pogosteje pa je naslikano njuno mučenje. Na znani sliki Paola Veroneseja Primožu v usta vlivajo raztopljeni svinec, Felicijanu pa zabijajo žeblje skozi dlani.

Zakaj Primož in Felicijan veljata za zavetnika zdravilišč?

Svetega Primoža so med drugim mučili tudi tako, da so mu v usta zlivali razbeljen svinec, ki pa mu ni škodoval. Zaradi te vroče tekočine, čudežev, ki so jih ljudje izprosili po njuni priprošnji ter dejstva, da so cerkve sv. Primoža in Felicijana pogosto postavljali v bližini termalnih izvirov, sta postala zavetnika zdravilišč. Seveda se jima danes premalo priporočamo, da bi bolj posredovala v nebesih za nas in da bi videli moč njune priprošnje. Menim pa, da se jima lahko priporočijo vsi, ki grejo na zdravljenje v kakršno koli zdravilišče.

Omenili ste mi, da ste dali naslikati sliko sv. Primoža. Kako je prišlo do tega?

Želel sem imeti podobo sv. Primoža, da bi me spominjala na mojega krstnega zavetnika in me opomnila, da imam v nebesih priprošnjika, svetnika soimenjaka. Ljudje vedno potrebujemo take opomnike v življenju, zato tudi obešamo križe in svete podobe v hiše in stanovanja, da nas opomnijo na Božjo prisotnost. In ker nikjer nisem našel njegove slike, me je prešinilo, naj ga dam sam naslikati. Prosil sem g. Jožeta Bartolja, ki mi je naslikal to podobo, ki me res nagovarja.

Sv. Primož, kot ga je naslikal Jože Bartolj. FOTO: arhiv Primoža Megliča

Kaj slika prikazuje in kje jo imate razstavljeno?

Sv. Primož je naslikan s palmovo vejo v rokah, ki simbolizira njegovo mučeniško smrt. Na desni strani je posoda z vročo tekočino, saj so mu po legendi v usta vlivali razbeljen svinec, ki pa mu ni nič škodoval. Desno zgoraj pa je upodobljena roka, ki drži meč in simbolizira njegovo smrt, saj je na koncu umrl zaradi obglavljanja. Slika visi kar v moji spalnici, da me že takoj zjutraj opomni nanj.

Posmrtne ostanke Primoža in Felicijana hranijo v baziliki sv. Štefana v Rimu.

V Sloveniji je 33 cerkva posvečenih sv. Primožu in Felicijanu. Kam najraje poromate k svojemu zavetniku?

Priznam, da tu nisem najboljši in redko poromam k cerkvam, ki so posvečene mojemu krstnemu zavetniku. Morda bom zdaj večkrat. Nazadnje, ko sem tako poromal, je bilo k sv. Primožu nad Kamnikom. Ampak že pred nekaj leti.

FOTO: Ivo Žajdela

Za konec pa – vse najboljše, obilo blagoslova ob vašem godu! Kako ga najraje praznujete?

Hvala! Najraje praznujem bolj mirno. Seveda s sveto mašo in še kakšno dodatno molitvijo k zavetniku. Vesel pa sem tudi kakšnega obiska in pogovora.