Prvo berilo: Pravičnim zasije sonce pravičnosti, Mal 3,19–20a;
Ps 98;
drugo berilo: Kdor noče delati, naj tudi ne jé, 2 Tes 3,7–12

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 21,5–19)

Tisti čas so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubnimi darovi. Jezus pa je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: 'Jaz sem' ali 'Čas se je približal.' Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.« Tedaj jim je govóril: »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba. Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike. To se bo dogajalo, da boste pričevali zame. Vzemite si to k srcu, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgúbil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«

Video razlaga za otroke

»Ni vsak, ki tava, zgubljen«

Piše: p. Primož Jakop

V avgustu sem praznični vikend preživel z nekaj družinami v Posočju. Neko jutro sem se s skupino očkov povzpel na Svinjak. Kdor je kdaj šel v hribe v skupini, ima verjetno izkušnjo, da skupen napor ljudi zelo poveže in hitro zbliža. Tudi v našem primeru je bilo tako, in še preden se je moje telo, že dolgo časa brez prave hribovske forme, dodobra spotilo, smo se že pogovarjali o globokih in tudi precej osebnih temah. Ena od njih se navezuje na evangelij današnje, predzadnje nedelje v tem liturgičnem letu, zato jo delim z vami.

P. Primož Jakop: »Vsako trpljenje, ki nam je ali nam bo povzročeno, ker smo Jezusovi, nas bo še bolj približalo njemu.« FOTO: Tatjana Splichal

Pogosto slišimo ugovor, da Bog ni vsemogočen in dober, ker potem ne bi smelo biti trpljenja. Vsaj za kristjana pa ta argument ni smiseln, ker Jezus večkrat napoveduje trpljenje vsem svojim učencem. V današnjem odlomku pa je posebej pomembno to, da trpljenje ni nekaj, česar bi se morali bati ali pred čimer bi morali bežati. Jezus jasno govori o tem, da za kristjana zgodovina nima le konca, temveč ima cilj. Čeprav se včasih zdi, da je naše življenje bolj ali manj le tavanje, je prav, da si ponavljamo nesmrtni verz J. R. R. Tolkiena: »Not all those who wander are lost,« v prevodu Sergeja Hvale: »Ni vsak, ki tava, zgubljen.« Bog skozi vso zgodovino odrešenja, še posebej pa po življenju svojega Sina kaže, da njegovega načrta odrešenja nič ne more ustaviti in da tudi vse tisto, kar ljudje hote ali nehote naredimo v nasprotni smeri, on zmore obrniti tako, da je v prid njegovemu načrtu. Tako faraon kot Babilonci, Perzijci ali Grki v Stari zavezi, tako Herod in Pilat kot Petrova zatajitev in Judova izdaja – vse to je tako ali drugače Bog vključil v uresničevanje svojega načrta, ki ima svoj cilj v odrešenju vsega človeštva.

Najpomembnejše ni, da rešimo svoje telo, temveč ostanemo z Bogom.

Odložimo strahove

Ker ne naša nerodnost ne naši strahovi in celo niti zlo, ki ga ljudje povzročamo in s katerim se torej odkrito upiramo Božji volji, Boga ne morejo ustaviti pri njegovem odrešenjskem delu, smo kristjani povabljeni, da odložimo svoje strahove glede naše prihodnosti. Jezus namreč nam in vsem drugim svojim učencem napoveduje, da se kljub vsemu preganjanju, ki bo prišlo nad nas, niti en las z naše glave ne bo izgubil (prim. Lk 21,18). A to ne pomeni, da nam ne bo treba umreti – tako ali drugače moramo umreti vsi. Pomeni pa, da ni najpomembnejše, da rešimo svoje telo, temveč ostanemo z Bogom. Vsako trpljenje, ki nam je ali nam bo povzročeno, ker smo Jezusovi, nas bo še bolj približalo njemu, ki je bil ravno tako po krivici preganjan, obsojen in umorjen, pa je s tem prinesel odrešitev vsemu svetu.