Prvo berilo: Vem, da moj Rešitelj živi, Job 19,1.23–27a;
Ps 27;
drugo berilo: Kristusova smrt je sprava; njegovo življenje je odrešenje, Rim 5,5–11

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,37–40)

Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, temveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

Video razlaga za otroke

Evharistija, okus večnosti

Piše: p. Primož Jakop

Spomin vseh vernih rajnih, ki ga obhajamo danes namesto 31. nedelje med letom, v liturgičnih besedilih prinaša več možnosti glede svetopisemskih besedil, ki jih lahko beremo pri maši. Zato se bom ustavil kar pri predlogu za prvo mašo, ki nam prinaša odlomek iz šestega poglavja evangelija po Janezu.

Gre za nekaj vrstic, ki spadajo v daljši pogovor Jezusa z množico dan po tistem, ko je Jezus na samotnem kraju pomnožil kruh in množico nahranil in se nato umaknil. Učenci so se nato zvečer sami vkrcali v čoln in se čez jezero odpravili proti Kafarnaumu na drugi strani. Sredi noči je Jezus po razburkanem morju prišel do njih, ko pa so ga želeli vzeti v čoln, se je »takoj znašel pri obrežju, kamor so pluli« (Jn 6,21). Naslednje jutro torej množica išče Jezusa in učence – ko jih ne najdejo, se odpravijo za njimi čez jezero in v Kafarnaumu najdejo Jezusa ter začnejo pogovor z njim.

»Jezusove besede razodevajo, da naše najgloblje hrepenenje po večnem življenju popolnoma sovpada z voljo nebeškega Očeta, ki nas želi rešiti po svojem Sinu.« FOTO: Tatjana Splichal

Od pogovora o kruhu za telo, ki ga je bil pomnožil in dal jesti lačni množici, skuša Jezus pogovor postopoma pripeljati k vprašanju, kateri kruh lahko da človeku resnično življenje, po katerem človek hrepeni in ne mine s telesno smrtjo. V tem kontekstu se Jezus v nekem trenutku predstavi kot »kruh življenja« (Jn 6,35), nato pa sledijo besede iz današnjega odlomka.

Ko naletimo na nepremostljive ovire na poti k Bogu, se vrnimo k zagotovilu, da nas Oče prvi želi pri sebi.

Oče nas prvi želi pri sebi

Jezusove besede razodevajo, da naše najgloblje hrepenenje po večnem življenju popolnoma sovpada z voljo nebeškega Očeta, ki nas želi rešiti po svojem Sinu. Sprejeti Jezusa, pridružiti se mu in biti z njim je za nas edina pot, ki vodi preko smrti (prim. Jn 16,6). Zato je dobro, da se vsakič, ko doživljamo, da smo v življenju naleteli na nepremostljive ovire na poti k Bogu, vrnemo k današnjemu odlomku in Jezusovemu zagotovilu, da je Oče prvi, ki nas želi pri sebi. Zato nas priteguje k svojemu Sinu v zakramentih in po njih. Še posebej lahko to vedno znova doživljamo v evharistiji, kjer se Jezus resnično ponavzoča kot hrana. On, ki je sedaj v Očetovi slavi, pod podobo kruha in vina vsakič pride k nam, da bi v njem prepoznali Očetovo ljubezen do nas in jo sprejeli. Tako nam Jezus že zdaj posreduje Božje življenje, ki je v tem, da ljubimo Očeta in brate. Takrat, ko smo se v ljubezni in iz ljubezni pripravljeni darovati za brate in sestre brez strahu pred smrtjo, smo že premagali smrt in že okušamo prihodnje vstajenje, ker živimo življenje, kot ga živi Bog sam.

Tako imamo upanje, da so vsi, ki so z nami delili in jedli kruh iz nebes, zbrani okoli Božje mize, zdaj živi pri Bogu onkraj praga smrti, kjer živijo v pričakovanju, da se jim pridružimo za vso večnost.