20. avgusta praznujemo god svetega Bernarda, soustanovitelja oziroma drugega ustanovitelja cistercijanskega reda.

Cistercijanski red izhaja iz benediktinskega, ki je nastal v 6. stoletju. njegovo glavno pravilo je bilo moli in delaj! (ora et labora). V 9. stoletju pa se je redovništvo znašlo v krizi, saj so menihi začeli opuščati nekdanjo strogost in se prepustili razkošnemu življenju, nanje pa je vplivalo tudi politično dogajanje. Opatija v Clunyju v Burgundiji je ponovno vzpostavila nekdanji strožji red, vendar se je njihov vpliv tako povečal. da se je povečalo bogastvo in je red znova zašel z začrtane poti. V samostanu Molesme pa so opat Robert, prior Alberik in angleški menih Štefan Harding poskušali uvesti dosledno upoštevanje pravil, vendar so jih menihi večinoma odklonili. Trojica jih je zato zapustila in ustanovila reformiran samostan Cîteaux (latinsko Cistercium), kjer se je začel cistercijanski red. Ko je opat postal Štefan Harding, je napisal Listino ljubezni (Charta caritatis), v katerem se je navezal na Benediktovo pravilo. Postala je temeljna listina za red cistercijancev, ki je razdeljen na tri enake dele molitve, dela in počitka.

Leta 1113 se je cistercijanskemu redu pridružil mladi burgundski plemič z gradu Fontaines, Bernard, kateremu so se pridružili še prijatelji in sorodniki. S svojimi gorečimi pridigami in teološkim pisanjem (v slovenščini lahko o njegovem razmišljanju beremo knjigo Žena, ogrnjena s soncem, Svetlobo dni in Govore o Visoki pesmi) je hitro postal duhovni vodja, ustanovil samostan v rodnem Clairvauxu in v njem postal opat. Prav on je zaslužen za širjenje in prenovitev reda. Dosledno se je držal meniških pravil, bil je goreč branilec vere, cenjen svetovalec svetne duhovne gosposke ter branitelj in prenovitelj vere. Kljub njegovim sposobnostim je zavrnil vse častne službe, vključno s škofovo. To najbolje opiše njegova misel: »Reši me, Gospod, ošabnega očesa in nenasitnega srca, ki nemirno hlepi po slavi, ki pripada samo tebi, in zato ne zna ohraniti miru in doseči večne slave.«

Bil je dober govorec, ki je imel sposobnost navdušiti poslušalce in jih pritegniti v samostanski red, pod njegovim vodstvo pa se je ustanovilo veliko novih samostanov. Na našem ozemlju so nastali trije cistercijanski samostani: leta 1135 je bil ustanovljen najstarejši in še delujoči v Stični, Vetrinju so ga odprli leta 1142, v Kostanjevici na Krki pa leta 1234. Stična je znana po vsakoletnem srečanju mladih, tam pa je v prvi polovici 15. stoletja nastal tudi znamenit Stiški rokopis, v Vetrinju pa leta 1286 zapis o ustoličevanju slovenskih vojvod na Koroškem.


V samostanu v Stični je nastal Stiški rokopis. Foto: Andrej Praznik

Umrl je izčrpan od bolezni, stroge askeze in dela, star 63 let. Na smrtni postelji je cistercijanskemu redu svetoval, naj ga posnemajo v treh ključnih načelih, ki jih je upošteval tudi sam:

1. Vedno sem manj zaupal svoji sodbi kot sodbi drugih.
2. Če so me žalili, se nisem nikoli maščeval.
3. Kolikor je bilo odvisno od mene, nisem nikogar pohujšal; če pa se je pohujšanje že zgodilo, sem storil vse, da bi ga odpravil.«

Do francoske revolucije je bil pokopan v opatiji v Clunyju, potem pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v katedralo v Troyesu.

Za svetnika ga je 18. januarja 1174 razglasil papež Aleksander III., papež Pij VIII. pa mu je leta 1830 podelil častni naziv cerkveni učitelj. Kot zavetnika ga častijo cistercijanski samostani, v Burgundiji, Liguriji, Genovi in Gibraltarju, sicer pa je priprošnjik proti otroškim boleznim, obsedenosti, okužbam živali, viharjem, neurjem in v smrtni uri ter zavetnik čebel, čebelarjev in voskarjev. Slikarji in kiparji so ga zato upodabljali v meniških oblačilih s čebeljim panjem, pogosto pa ima ob sebi še križ, lobanjo, atribut Kristusovega trpljenja, rožni venec ali belega psa. Večkrat je ob njem Marija, ki mu ustnice maže z mlekom s svojih prsi ali pa se sveti Bernard objema z Jezusom na križu.