Predstavljala sem si …

In eno izmed mojih vprašanj, ki na tej strani še ostajajo zavita v skrivnost, je tudi to, ali je imela odločitev, da štiri izmed najinih sinov vključiva v gozdni vrtec in šolo, v kateri so preživeli precej let in prejeli toliko pozitivnih učinkov, kot sva z možem upala. Kajti, takole, na prvi pogled, jih ne vidim, vsaj ne tistih, ki se nanašajo na odnos do narave in gozda, kot bi si jih želela videti sama.

Predstavljala sem si, da vsakdanje prebivanje v gozdu v zgodnjih letih v otrocih prebudi neko posebno ljubezen do gozda, narave − a to ni realnost.

Predstavljala sem si, da vsakdanje prebivanje v gozdu v zgodnjih letih v otrocih prebudi neko posebno ljubezen do gozda, narave; globoko povezanost, ki ostane za vse življenje in ki človeka tudi bolj odpira za presežno in za čudenje Stvarnikovi neizmerni ustvarjalnosti in dobroti. Realnost pa je, da so se najini otroci pogosto upirali temu, da bi v šoli sploh šli v gozd, da domov niso prihajali spokojno umirjeni; da so vzdihovali, če smo popolne kot družina hoteli na izlet v naravo (»saj smo bili že dopoldne«); da včasih ravno tako mlatijo s palicami po podrastju kot kakšni mestni − brez vsakega odnosa do vsega živega; da nimajo potrpljenja v miru opazovati živali, da ne poznajo vseh drevesnih vrst, da se eden od njih boji žuželk …

Kaj so zmogli povedati otroci …

Na prvi pogled in po mojih merilih se vse skupaj zdi kot neuspel eksperiment, če odštejem to, da so bili otroci nadpovprečno zdravi in pozimi res redko ali samo za kratek čas bolni. A slutim, da je v ozadju tudi v duhovnem smislu morda vendarle nekaj več, česar mogoče moje oči ta trenutek niso sposobne videti. Ko sem o tem spraševala otroke, sem tudi videla, da gre za izkušnje, ki jih ni preprosto ozavestiti, kaj šele ubesediti.

Kar so zmogli povedati, je bilo predvsem to, da jim je v gozdu lepo, kadar tam nekaj zanimivega počnejo skupaj z drugimi, ko se v gozdu skupaj z drugimi igrajo; samotno umirjanje v gozdu (po katerem očitno bolj hrepenimo odrasli) jim ni posebej blizu. Desetletnik je priznal, da mu je dolgčas, če je v gozdu sam. A če tja odnese knjigo, se zavleče v miren kotiček in bere, uživa. Možnosti za igro pa gozd ponuja veliko – lahko se skrivaš (med mladimi bukovimi listi menda še posebej dobro), loviš, koplješ luknje, postavljaš utrdbe in baze, se obmetavaš s storži, plezaš, gugaš, drsaš po blatu (cela jesen in pomlad vsakodnevnega pranja blatnih oblek), ustvarjaš z naravnimi materiali, kuhaš, nabiraš kostanj (celo jesen ga dobivamo iz šole namesto iz trgovine), borovnice, gozdne jagode in palice (imamo celo zbirko), predvsem pa – kuriš ogenj. Ta ima za fante še posebno moč.

Gozd ponuja veliko možnosti za igro.

Ubesedili so še, da jim je všeč, ker je prostor velik, prostran, brezmejen in zrak svež. In da se v gozdu včasih umirijo, včasih pa postanejo živahnejši. Ptičje petje? Včasih prijetno, včasih pa tudi nadležno, če se hočeš med seboj dobro slišati. Seveda v gozdu včasih obupno zebe v prste in nos, težko je že pojesti kosilo, je mokro; pikajo komarji, grizejo klopi; so opraskani in pobutani, sovražijo preoblačenje blatnih oblačil …

Oni pač v gozdu samo so

A če zares dobro pomislijo, bodo gozd pogrešali ali ga že sedaj malce (tisti, ki so že nekaj let v navadni šoli). Morda najpomenljivejša je bila izjava petnajstletnika (ki se v tem trenutku navdušuje nad urbanimi športi in se zdi precej mestni otrok): »Tudi svoje otroke bi dal v gozdno šolo, ne morem si predstavljati, da njim ne bi dal te izkušnje, saj sem sam toliko dobrega doživel v gozdu.« In skozi vse skupaj počasi ugotavljam, kako zgrešena (in tudi zelo ženska) so morda moja pričakovanja, da bodo otroci (sploh pa fantje) odkrito priznavali navdušenje nad gozdom in dajali odraslim všečne pocukrane izjave o tem, kako neizmerno veliko jim pomeni in kako si ne predstavljajo življenja brez njega, kako v njem oživijo in kako zaživi njihova ustvarjalnost, kako se v gozdu umiri njihova duša in prebudi čudenje …

Ugotavljam, kako zgrešena so morda moja pričakovanja, da bodo otroci odkrito priznavali navdušenje nad gozdom.

Otrokom so takšne izjave (tudi s preprostejšimi besedami) gotovo tuje in odveč, kar pa ne pomeni, da vsega tega ne doživljajo. Gozd je zanje čisto preprosta, naravna in samoumevna danost, ki jim omogoča, da na tak način bivajo, se srečujejo, umirjajo in ustvarjajo, ne da bi o tem posebej razmišljali in to dejavno iskali. Oni pač v gozdu samo so in te čudno gledajo, ko jih o tem povprašaš, kot bi človeka, ki ga dihanje ohranja pri življenju, vprašal, kaj mu pomeni zrak. Vse in nič. Normalnost, o kateri ne razmišljamo, a je vendarle temeljna. In normalnost, ki je sodobnemu človeku zelo manjka. In slutim in upam, da je tudi za moje otroke gozd takšna normalnost, ki se je večino časa niti niso zavedali, jim je pa morda vendarle dala okus nečesa, kar je globoko v nas položil Bog. In da je konec koncev to tudi okus po Njem.

Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje (3/2026). Spremljajte spodbudne misli iz Božjega okolja na Facebook profilu Verujem.

1/1