Nadaljevanje iz: Grad Rihemberk, Branik, Rihemberški, rodbina Lanthieri, Miha Preinfalk, Helena Seražin, založba ZRC [2]

Slike Anne Borrini so bile poškodovane v partizanskem požaru leta 1944

Leta 1728, ko je Goriško obiskal cesar Karel VI., je v vodniku po Goriški grad opisal slikar Antonio Dall'Agata. Za grajsko stavbo je našel samo pohvalne besede in jo označil za eno najimenitnejših v deželi, kar ni nič nenavadnega, če vemo, da je bil tedanji lastnik, grof Livij Lanthieri, njegov glavni pokrovitelj. Dall'Agata se je med drugim navduševal nad tamkajšnjo galerijo dragocenih slik, bogato in vsestransko knjižnico, »kakršne se le redko najdejo v vsej Furlaniji«, in slavnostno dvorano s slikami velikega formata, ki jih je naslikala Anna Borrini, hči priznanega slikarja Giovannija Antonia Burrinija iz Bologne, ki je iz neznanega razloga prekinila stike z domačimi in se naselila na Goriškem. Lahko bi rekli, da je bila hišna slikarka Lanthierijev in je delovala zlasti pod okriljem grofa Livija. Vse do danes se je ohranilo nekaj njenih slik z upodobitvami antičnih božanstev, ki jih hranijo v mestni palači Lantieri v Gorici. Slike so bile poškodovane v požaru, ki je Rihemberk prizadel med drugo svetovno vojno, med njimi najbolj slikarkin domnevni avtoportret.

Grad Rihemberk, slikarka Anna Borrini, avtoportret, uničen od partizanskega ognja leta 1944, shranjena v Palači Lantieri v Gorici. Foto: Ferdinand Šerbelj

Umetnine so iz Rihemberka v veliki meri preselili v mestno palačo v Gorici

Grof Livij Lanthieri je bil pomemben umetnostni mecen in zbiratelj, ki je poleg slikarke Anne Borrini gostil tudi slavno beneško portretistko Rosalbo Carriero, ki se je v Gorici ustavila na Dall'Agatovo priporočilo in portretirala člane te rodbine. V njegovi zbirki poleg del najpomembnejših italijanskih umetnikov tistega časa najdemo dragocen krilni oltar renesančnega slikarja Marcella Fogolina.

Sredi 18. stoletja, zlasti v času grofa Livija Lanthierija, je grad Rihemberk doživel enega svojih zadnjih vrhuncev. Po smrti Livijevega nečaka Janeza Ignaca kot zadnjega člana rihemberške veje Lanthierijev se je posest združila z vipavsko vejo, umetnine pa so iz Rihemberka v veliki meri preselili v mestno palačo v Gorici. Rihemberk je takrat stopil v ozadje in je ves čas ostal v senci druge Lanthierijeve posesti, zlasti Vipave. O zatonu Rihemberka od druge polovice 18. stoletja med drugim pričajo zapuščinski grajski inventarji, ki razkrivajo veliko manj opreme kot v desetletjih pred tem.

Stolp je postal glavna atrakcija in je še danes glavni simbol Rihemberka

Kljub temu so Lanthieriji v grad še vedno vlagali. V 19. stoletju, v obdobju romantike, je bila tako grajska stavba deležna novih predelav. Lanthieriji so jo takrat v duhu romantike poskušali narediti bolj srednjeveško in so jo zato opremili s cinami, predvsem na glavnem stolpu in na jugovzhodnem obzidju. Vrh stolpa so zgradili vhodni stolpič, v stolpu pa uredili tudi t. i. kletko smrti, železno mrežo, ki so jo namestili pred starejšo vratno odprtino. O njej so zgodbic željnim obiskovalcem pripovedovali, da so ujetniki tu v srednjem veku čakali na smrt od lakote in žeje. Stolp je postal glavna atrakcija in je še danes glavni simbol Rihemberka.

Vzporedno z gradbenimi posegi na gradu je tudi zelena grajska okolica dobila novo podobo, ki je sledila slikovitemu in romantičnemu principu angleškega krajinskega parka. Ta je poleg novih oblikovalskih prijemov prinašal veliko zanimanje za nove, tujerodne rastline.

Menda so zaradi pomanjkanja kurjave pokurili velik del grajskega inventarja

Kljub številnim vojnam in oboroženim spopadom, ki so potekali v bližnji ali daljni okolici gradu Rihemberk ali celo na njem, ni bil nikoli poškodovan, vsaj huje ne. Tudi med prvo svetovno vojno se je izognil uničevanju številnih drugih gradov na Goriškem, ki so bili bližje bojni liniji in so zato za vedno izginili v vojni vihri. V njem je bil najprej internacijski tabor za tiste ljudi, ki so jih avstro-ogrske oblasti sumile protidržavnega delovanja. Iz Trsta so jih prepeljali na Rihemberk in nato v Ljubljano. Pozneje so v gradu vzpostavili bolnišnico, ki jo je označeval velik rdeč križ na strehi, v neposredni bližini pa so uredili še dve pokopališči. Menda so zaradi pomanjkanja kurjave pokurili velik del grajskega inventarja in arhiva.

Tudi dvorec Spodnji Rihemberk v Braniku so uničili zaradi partizanjenja. Vir: knjiga Grad Rihemberk

Najhujše poškodbe, ki jih je grad utrpel v vsem svojem obstoju

Za grad je bila »usodna« /kakšen nemogoč izraz, ki ga uporabljajo takrat, ko treba kaj prikriti/ šele druga svetovna vojna, v kateri je prav tako imel aktivno vlogo. V njem je bila najprej nastanjena manjša nemška postojanka. Nadomestila jo je italijanska fašistična in nazadnje domobranska posadka, ki so jo sestavljali prisilni mobiliziranci v nemško vojsko iz okoliških krajev na Goriškem, t. i. goriški Landschutz.

Julija 1944 so partizani napadli grad, zajeli večino domobrancev, ki so se jim pozneje pridružili, grad pa so zažgali in minirali. To so bile najhujše poškodbe, ki jih je grad utrpel v vsem svojem obstoju.

Komunisti so grad »nacionalizirali« in obnovo ustavili

Po partizanskem napadu je grad v celoti ostal brez strehe, nekaj traktov (npr. zahodni) je bilo do tal podrtih. Že naslednje leto sta zavezniška vojaška uprava in italijanska spomeniška služba v Trstu naredili načrt za popolno rekonstrukcijo. S sodelovanjem družine Levetzow Lantieri so grad že začeli obnavljati. Tako je bil na dobri poti, da znova dobi nekdanjo veličino. Ko pa sta Goriška in z njo Rihemberk postala del Jugoslavije, je bil kraj preimenovan v Branik, grad pa so nacionalizirali /pokomunistili/ in obnovo ustavili. Še več, ponovno se je začelo propadanje gradu, čeprav je bil leta 1952 razglašen za kulturni spomenik.

Gre za enega najpomembnejših zgodovinskih spomenikov v širšem prostoru

Prve večje obnovitvene posege je grad doživel šele v 60. in 70. letih 20. stoletja, ko so ga postopoma restavrirali. Želeli so ga rekonstruirati v celoti, saj so konservatorji, predvsem Nataša Štupar Šumi, ugotovili, da gre za enega najpomembnejših zgodovinskih spomenikov v širšem prostoru. Nekatere dele gradu so popravili v drugi polovici 80. let, ko so na njem snemali film Zaročenca.

Zatem so dela ponovno zastala in vse do danes niso bila izvedena po načrtih. Prenova gradu z dvaj­setletno prekinitvijo poteka že šestdeset let. Med dolgotrajno prenovo so se spremenili konservatorski pristopi, ki se kažejo v uporabi drugačnih materialov in v odnosu do pozidave manjkajočih delov.

Po letu 2016 je grad spet postal javno dostopen. Iz zapuščenega grajskega kompleksa se je v razmeroma kratkem času in kljub razmeroma skromnim finančnim vlaganjem spremenil v eno najzanimivejših in najprivlačnejših kulturno-turističnih lokacij širšega goriškega prostora. Kulturnovarstveni vidiki obnove in revitalizacije kulturnega spomenika so bili strnjeni v novem konservatorskem načrtu za grad Rihemberk, ki je osnova za vse nadaljnje posege na gradu.

Partizani so »omogočili«, da v gradu zdaj živi devet vrst netopirjev

Grad Rihemberk igra pomembno vlogo tudi v življenju domačinov, Braničanov. Čeprav je stavba le ena od znamenitosti Branika, pa je gotovo najbolj impozantna – do nje imajo domačini poseben, čustven in celo zaščitniški odnos. Želijo si, da bi revitalizacijska dela, ki so jih vodile lokalne in državne oblasti ter stroka, potekala hitreje in da bi bili tudi sami vključeni v njihov potek.

Vse od konca druge svetovne vojne grad Rihemberk ni stalno naseljen. Vendar je osamljen samo na videz. V njem je našlo dom več rastlinskih in živalskih vrst, med najzanimivejšimi so nedvomno netopirji. Od 28 trenutno prisotnih vrst netopirjev v Sloveniji so v gradu do zdaj opazili kar devet vrst, na dvoriščih pa so zabeležili še dve dodatni vrsti, kar kaže na to, da grad Rihemberk netopirjem nudi ugodno okolje in da je po številu vrst, ki posamično zgradbo uporabljajo za zatočišče, v Sloveniji na drugem mestu, takoj za Gradom na Goričkem.

Partizani so »omogočili«, da v gradu Rihemberk zdaj živi devet vrst netopirjev. Kotišče netopirjev na gradu je najštevilčnejše v zahodni Sloveniji. Vir: knjiga Grad Rihemberk

Kotišče netopirjev na Rihemberku je najštevilčnejše v zahodni Sloveniji

Najbolj množično sta v gradu prisotni vrsti veliki podkovnjak (Rhinolophus ferrumequinum) in vejicati netopir (Myotis emarginatus), ki grajske prostore uporabljata za kotišče. Glede na število obeh vrst, ki tu kotijo, je kotišče na Rihemberku najštevilčnejše v zahodni Sloveniji. Po prezimovanju, katerega lokacija je za zdaj še neznana, se posamezniki v grad priselijo v prvi polovici maja, lahko že v začetku aprila, grad pa skoraj popolnoma zapustijo v začetku avgusta.

Najbolj priljubljeni prostori, ki jih naseljujejo netopirji, so vhodni stolp, vzhodna klet severnega palacija, tri rondele in t. i. hlev. Prav zaradi kotišč netopirjev je grad Rihemberk uvrščen v območje Natura 2000 Dolina Branice (SI3000225) in na seznam ključnih podzemnih zatočišč netopirjev v okviru sporazuma EUROBATS (sporazum v okviru Bonske konvencije – Konvencije o varstvu selitvenih vrst prostoživečih živali).

Zaradi netopirjev so ustavili obnovitvena dela na vhodnem stolpu

Zaradi nenaseljenosti gradu in le občasnega povečanega obiska so razmere za netopirje skorajda idealne. Seveda pa se postavlja vprašanje, kaj bi za to živalsko vrsto pomenila popolna obnova gradu in s tem povečan obisk turistov. Do zdaj so zaradi netopirjev že ustavili obnovitvena dela na vhodnem stolpu. Poleg hrupa lahko netopirje vznemirjajo fizične ovire in prekomerna osvetljava. Zaradi vseh teh motečih dejavnikov iščejo tudi nadomestna zatočišča za netopirje. Kot možne rešitve se ponujajo okoliške kraške jame, vendar pa je kljub njihovi obilici težko najti takšne s primerno visoko temperaturo. Grad je torej za netopirje še vedno najidealnejše domovanje – ne nazadnje so si ga izbrali sami –, zato je za njihovo ohranitev v ugodnem statusu nujno ohraniti tudi zatočišča na gradu Rihemberk.

Čeprav se zdi, da sta dolina Branice in grad Rihemberk daleč od civilizacije

Čeprav danes rihemberški grad nima več nekdanje vojaške in stanovanjske vloge, je še vedno izjemna razgledna točka, saj ponuja pogled na naselje Branik, v daljavi pa se na obzorju rišejo Čaven, Trnovski gozd in Vipavska dolina. Čeprav se zdi, da sta dolina Branice in grad Rihemberk odročna in daleč od civilizacije, je videz varljiv. Grad je lahko dostopen ter sorazmerno blizu večjim mestom in drugim turističnim atrakcijam. Od Nove Gorice je oddaljen le 20 km, prav tako sta sorazmerno blizu Ljubljana in Trst. Celo Benetke kot ena najbolj obljudenih turističnih destinacij v severni Italiji so oddaljene le 150 km. Vse to daje Rihemberku velik turistični potencial.

»Ustvarjalci knjige upajo, da bo pripomogla k boljši ozaveščenosti o zgodovinskem pomenu gradu Rihemberk in olajšala premisleke o njegovi prihodnosti. Carolina Levetzow Lantieri je ves čas spremljala nastanek knjige. Velikodušno je odprla vrata svoje palače v Gorici ter omogočila vpogled v rodbinski arhiv,« sta še dodala urednika knjige Grad Rihemberk Miha Preinfalk in Helena Seražin.

Šestdeset let prenove gradu Rihemberk

Po tem uvodu urednikov knjige, Mihe Preinfalka in Helene Seražin, sledi besedilo Počasi, a ne preveč – melodija spominov potomke nekdanjih lastnikov gradu Caroline grofice di Levetzow Lantieri Piccolomini. Ana Kruh je prikazala sledi prazgodovinske poselitve na griču z gradom Rihemberk. Aleksander Panjek je osvetlil gospostvo in skupnost Rihemberk v dinamičnem 16. stoletju.

Neva Makuc je raziskala grad Rihemberk in Lanthierije v novoveških historiografskih in spominskih virih iz Beneške republike. Ferdinand Šerbelj je šel po sledi Anne Borrini, slikarke goriške družine Lanthieri. Tanja Gomiršek je na osnovi analize segmentov inventarnih popisov prikazala rezidence Lanthierijev v Gorici in na Rihemberku konec 18. stoletja. Ines Babnik se je »sprehodila« po vrtovih gradu Rihemberk.

Lucia Pillon je predstavila Lanthierijev arhiv v Gorici. Jasna Svetina je opisala šestdeset let prenove gradu Rihemberk. Jasna Fakin Bajec piše o kulturni dediščini Branika in pomenu vključevanja domačinov v njeno ohranjanje in razvoj. Jana Laganis in Astrid Ličen sta predstavili naravovarstveni pomen gradu Rihemberk za njene stalne prebivalce netopirje.