Nadaljevanje iz: Grad Rihemberk, Branik, Rihemberški, rodbina Lanthieri, Miha Preinfalk, Helena Seražin, založba ZRC [1]

Rihemberk je bil eno od žarišč uporniškega gibanja kmetov leta 1713

Medtem je Gornji Rihemberk živel svoje življenje. Konec 17. stoletja so se Lanthierijem kot zemljiškim gospodom uprli njihovi podložniki, a večje škode niso naredili. Ponovno je podložniška kri zavrela leta 1713, v t. i. tolminskem kmečkem puntu, v katerem je bil Rihemberk eno od žarišč uporniškega gibanja. Podložniki so od graščaka Lanthierija zahtevali, da jim izroči rihemberški urbar. Uporne kmete je potem razgnala vojska krajišnikov iz Vojne krajine, doletele pa so jih sorazmerno mile kazni. Če so tolminske puntarje kot pobudnike fizično kaznovani, so rihemberški plačali »le« 1.500 goldinarjev. Novoodkriti dokumenti oziroma koncepti zaslišanj podložnikov dopolnjujejo in do določene mere spreminjajo plemiško-oblastno predstavitev upora, ki je doslej prevladovala v dosedanji historiografiji. Plemiška naracija je namreč upor predstavljala kot veliko večjo nevarnost, kot je dejansko bil.

Leta 1753 je rodbinska veja rihemberških Lanthierijev izumrla

Leta 1753 je rodbinska veja Lanthierijev s središčem na rihemberškem gradu v moški liniji izumrla. Skladno z oporoko zadnjega rihemberškega graščaka Janeza Ignaca se je zdaj rihemberška posest združila s posestjo vipavskih Lanthierijev. Ta je združeno posest vodila do začetka 20. stoletja, ko je leta 1910 umrl zadnji moški potomec rodbine Lanthieri, Karel (tudi Karel Friderik). Rodbinsko dediščino po njem je prevzela njegova edina hči Clementina, poročena z Erdmannom baronom Levetzowom. Njun sin Carlo je v znak spoštovanja do starodavne materine rodbine svojemu priimku dodal še njen priimek, ki pa ga ni več zapisoval »po starem« s črko h, torej Lanthieri, temveč brez nje, kot Lantieri. Družina Levetzow-Lantieri je nato na gradu Rihemberk gospodarila do konca druge svetovne vojne, ko je grad pripadel Jugoslaviji in bil nacionaliziran. Danes dediščino Lanthierijev ohranjata Carlovi hčeri Carolina (poročena Piccolomini) in Clementina.

Zadnji grajski oskrbnik Rihemberka pred uničenjem je bil Ivan Kolmann

Z zadnjimi predvojnimi lastniki Rihemberka je tesno povezano ime zadnjega grajskega oskrbnika. To je Ivan (Johann) Kolmann, po rodu Štajerec, ki ga je ljubezen med prvo svetovno vojno zadržala na Goriškem, po vojni pa so ga rihemberški graščaki vzeli v službo kot oskrbnika. Skoraj dvajset let je skrbel, da je na Rihemberku vse gladko teklo, iz njegovih pisnih poročil, ki jih je pošiljal v Gorico, pa danes lahko izvemo marsikaj zanimivega o Rihemberku v času pred in med drugo svetovno vojno. Tudi po vojni je ostal v Braniku in najstarejši domačini se ga še danes naklonjeno spominjajo.

Arhiv Lanthierijev je danes razglašen za kulturno dediščino

Lanthieriji so v svoji dolgi zgodovini za seboj pustili izredno pomemben rodbinski arhiv, ki ga danes hranijo v palači Lantieri v Gorici. Združuje dokumente, ki se nanašajo na rodbino in njene posesti, zlasti na Vipavo, Rihemberk in mestno palačo v Gorici. Delno je bil urejen že v 19. stoletju, ko sta arhivske popise naredila Jakob Alešovec in Simon Rutar, pozneje pa so ga urejali tudi sami Lanthieriji, zlasti zadnji grof Karel in v 50. letih 20. stoletja njegov vnuk Carlo Levetzow-Lantieri. Arhiv je danes razglašen za kulturno dediščino, njegovi dokumenti pa omogočajo rekonstrukcijo rodbinske in posestne politike Lanthierijev ter delno tudi stavbno zgodovino njihovih gradov.

Leta 1228 se je Folker Dornberški prvič poimenoval po Rihemberku

Stavbna zgodovina Rihemberka je najtesneje povezana z dvema družinama, ki sta ga posedovali najdlje, Rihemberškimi in Lanthieriji. Na obstoj gradu prvič posredno opozori listina iz leta 1228, v kateri se Folker Dornberški prvič poimenuje po Rihemberku. Vsaj v tistem času je torej grad že stal. Kot stavba pa se v virih prvič eksplicitno pojavi šele nekaj desetletij pozneje, leta 1296, ko je bil predmet zastave oziroma finančnih transakcij. Zaradi dobro ohranjenih arhitekturnih elementov je mogoče njegov stavbni razvoj sorazmerno dobro rekonstruirati.

Obsežni deli prvotnega grajskega zidu so se ohranili do danes

Grad je bil prvotno obzidan prostor s tlorisom v obliki dokaj pravilnega peterokotnika z okoli 1,2 metra debelim obodnim zidom. Obsežni deli tega prvotnega zidu so se ohranili vse do danes. Notranje dvorišče ni bilo ravno, ampak se je od vhoda dvigalo za kar pet metrov. Na njem so izkopali vodno cisterno, ki je zagotavljala nemoteno oskrbo z vodo.

Poleg obzidja je kot najstarejši del gradu nastal palacij, torej stanovanjski del, ki je poleg pritličja zelo verjetno imel še dve nadstropji. V zgornjem je bila bržkone viteška dvorana, ki je izginila šele leta 1962, ko so se ostanki palacija dokončno sesuli.

Grajski stolp ali bergfrid je visok kar 27 metrov

Nekaj desetletij pozneje, v drugi polovici 13. stoletja, so Rihemberški postavili najbolj prepoznaven arhitekturni element na gradu – grajski stolp ali bergfrid. Z njim so utrdili slabše zaščiteno južno stran grajskega obzidja, hkrati pa z njegovimi izjemnimi dimenzijami pokazali na moč in veljavo svoje rodbine. Stolp je visok 27 metrov, ima premer 13 metre in ob vznožju 3 metre debele zidove – s temi merami je prekašal celo stolp na goriškem gradu.

Grajski stolp ali bergfrid je visok kar 27 metrov, ima premer 13 metrov in ob vznožju tri metre debele zidove. Vir: knjiga Grad Rihemberk

Rihemberški stolp je še danes eden najmogočnejših na slovenskem ozemlju

Rihemberški stolp ali bergfrid je še danes eden najmogočnejših na celotnem slovenskem ozemlju. Sprva je bil pokrit s strmo kamnito streho, vanj pa je bilo mogoče priti samo skozi vrata v visokem prvem nadstropju, ki so bila povezana z obrambnim hodnikom obzidja. V tem času so podaljšali palacij, nedvomno zaradi stanovanjske stiske čedalje številčnejše rodbine Rihemberških. Takrat sta nastala tudi vhodni stolp pred vhodom v grajsko jedro in grajska kapela sv. Pankracija, ki je vse do danes kljub poznejšim baročnim prezidavam ohranila gotske elemente.

Zadnji večji gradbeni poseg gospodov Rihemberških pred njihovim izumrtjem v drugi polovici 14. stoletja je bila gradnja zunanjega obrambnega obzidja s cinami. Vhod so postavili tja, kjer je še danes, ter je bil sprva zelo verjetno zavarovan z obrambnim jarkom in dvižnim mostom. Po izumrtju rodbine Rihemberških leta 1371 do konca srednjega veka na gradu ni bilo pomembnejših gradbenih posegov.

Grad so utrdili s petimi obrambnimi stolpi s cinami in strelnimi linami

Sredi 15. stoletja so Goriški grad Rihemberg predali rodbini Thurn. Približno v istem času je okoli gradu nastal okrog šest metrov visok zaporni zid, ki je potekal od vhoda po pobočju grajske vzpetine do glavne ceste in se zaključil z mitnico. Ko je grad v začetku 16. stoletja postal habsburški, je bil deležen novih posodobitev, saj je postal pomembna mejna utrdba v bližini meje z Beneško republiko. Utrditi ga je bilo treba tudi zaradi turških vpadov in pojava ognjenega orožja. Ta utrjevalna dela so potekala celotno prvo polovico 16. stoletja. Do najvidnejše spremembe je prišlo na zunanjem obrambnem zidu, ki so ga utrdili in okrepili s petimi obrambnimi stolpi s cinami in strelnimi linami. Obrambo so dodatno okrepili z novim širokim obrambnim pasom, ki je na treh vogalih dobil izpostavljene okrogle bastije z ravnimi topovskimi ploščadmi. Tako je nastal zelo razgiban grajski kompleks, ki danes velja za eno najbolj monumentalnih utrdbenih arhitektur v slovenskem prostoru.

Gradu so prezidali v ugledno rezidenco ambiciozne plemiške rodbine

Ko je v tridesetih letih 16. stoletja grad Rihemberk prišel v roke rodbine Lanthieri, se je zanj začelo novo obdobje. Lanthieriji so ga iz srednjeveškega gradu prezidali v ugledno rezidenco ambiciozne plemiške rodbine in mu tako nadeli njegovo današnjo podobo. Že takoj ob pridobitvi gradu v prvi polovici 16. stoletja so prenovili stanovanjski del – palacij, ker so bili tam stalno naseljeni in so ga hoteli urediti po svojih načrtih, preuredili pa so tudi grajsko kapelo, ki so jo leta 1533 dali obokati z zvezdastim rebrastim obokom. Gradbena dela so zaključili leta 1537, ta letnica je bila namreč vklesana v (danes poškodovano) grbovno ploščo družine Lanthieri nad vhodom v grad.

Grad Rihemberk je eden najpomembnejših zgodovinskih spomenikov v širšem prostoru. Med prvo svetovno vojno. Vir: AT OStA

Vhod nima para z nobenim drugim grajskim vhodom na Slovenskem

V 17. stoletju so Lanthieriji grad končno odkupili in se lotili prezidave v udobno novoveško rezidenco. Prezidali so vse trakte, jih povezali in oblikovno poenotili. Zgradili so vhodno poslopje in ga povezali s povišanim stolpom. Takšen vhod nima para oziroma ga ne moremo primerjati z nobenim drugim grajskim vhodom na Slovenskem.

Na novo so izravnali ploščad in do nje zgradili strme stopnice. Tam je živel grajski upravitelj. Preoblikovali so tudi stari vhodni stolp, mu odvzeli obrambni značaj in prizidali dodatno stavbo ter ga okrasili s svojimi grbi in grbi sorodstvenih rodbin. V dveh nivojih so izravnali notranje dvorišče.

Francoski slikar Giovanni Donat je naslikal oltarno sliko s sv. Pankracijem

Zaradi nasipavanja so dvignili tudi palacij in srednjeveško viteško dvorano v njem spremenili v baročno slavnostno dvorano, katere stene je s freskami poslikal francoski slikar Giovanni Donat. Slikar, ki je na gradu in v goriški palači Lanthierijev bival dlje časa ter najverjetneje s freskami poslikal tudi Lanthierijev dvorec v Vipavi in vilo Belvedere na Zemonu, je naslikal tudi oltarno sliko s sv. Pankracijem za novi, leta 1676 izklesani oltar preurejene grajske kapele, ki so ga naročili pri goriškem kamnoseškem mojstru Antoniju Torreju. Dozidali so stavbo v jugovzhodnem delu in spremenili streho glavnega stolpa, ki je postala manj strma (v 18. stoletju so jo povsem odstranili in uredili razgledno ploščad).

Jugozahodno ob gradu so uredili velike vrtne površine

V času baroka so ob gradu uredili velike vrtne površine jugozahodno od grajske stavbe. Veliki reprezentativni vrt na uravnavi pod gradom je imel geometrijsko zasnovo v trapezasti tlorisni ploskvi. Vhod vanj je bil na severozahodni strani vrtnega zidu ter je bil oblikovan kot polkrožen kamnit porton s sklepnim kamnom in letnico 1622, ki je označevala dokončanje del. Vrt je obdajal visok vrtni zid, ki je deloma ohranjen še danes. V sklopu baročnih prezidav je bila ureditev manjšega vrta na severovzhodni strani, ki je verjetno nastal še pred 17. stoletjem in je imel funkcijo zelenjavnega oziroma kuhinjskega vrta. Vsaj v zgodnjem 18. stoletju so imeli ob gradu urejene sprehajalne poti.

Konec v: Grad Rihemberk, Branik, Rihemberški, rodbina Lanthieri, Miha Preinfalk, Helena Seražin, založba ZRC [3]