Tretjo knjigo iz zbirke Castellologica Slovenica, skupnega projekta Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU in Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, so namenili gradu Rihemberk v braniški dolini.

Večina prispevkov obravnava rodbino Lanthieri

Interdisciplinarno zasnovana monografija Grad Rihemberk (prva knjiga) predstavlja rihemberški grad kot eno najpomembnejših in najbolj markantnih grajskih arhitektur severne Primorske pa tudi širše regije. Prinaša ugotovitve o prvi poselitvi tega prostora v pozni bronasti dobi in obravnava zgodovinske okoliščine nastanka grajske stavbe v srednjem veku pod prvimi lastniki gospodi Rihemberškimi. Večina od enajstih prispevkov različnih avtorjev obravnava rodbino Lanthieri (po letu 1910 Levetzow-Lantieri), ki je kot lastnica gradu v novem veku vse do leta 1947 pomembno vplivala ne le na stavbni razvoj gradu in njegovo opremo, temveč tudi na življenje Branika ter širše goriške dežele.

Partizansko uničenje gradu Rihemberg in netopirji

Avtorji so podrobno predstavili pomembnejše, z gradom povezane zgodovinske dogodke, umetnostno in kulturno življenje na gradu ter vpetost njegovih nekdanjih prebivalcev v lokalno skupnost, njen zgodovinski spomin ter prizadevanja za prenovo in oživitev gradu, vključno z njegovimi sedanjimi krilatimi prebivalci netopirji.

Netopirji? Zakaj? Zato, ker so ga 23. julija 1944 minirali in požgali partizani Gradnikove brigade. S tem so uničili enega najbolj markantnih gradov na Primorskem. Uničili. O tem knjiga skoraj molči. Smo pač na Primorskem, kjer so italijanski fašisti negativci (za koga pa niso), slovensko komunistični partizani pa pozitivci. Zato o njihovih zločinih nočejo nič vedeti. Viri, skromni, a vendarle, o uničenju gradu Rihemberk so: Kronika Rihemberka – Branika (Branik 1994, str. 247), A. Ravbar, Kako je padla postojanka v Braniku (Borec, št. 12, 1959, str. 580–583), Boris Mlakar, Domobranstvo na Primorskem (Ljubljana 1982, str. 165–167) in Igor Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. Kras in Primorje (2011, str. 111).

Julija 1944 so partizani napadli grad, zajeli večino domobrancev, grad pa so zažgali in minirali. To so bile najhujše poškodbe, ki jih je grad utrpel v vsem svojem obstoju. Dvoriščna fasada severnega palacija. Vir: ZVKDS OE NG

Grad Rihemberk sodi med najstarejše gradove na Slovenskem

Poglobljeno napisani prispevki so obogateni tudi s kakovostnim slikovnim gradivom, ki v veliki meri izhaja iz tujih in zasebnih arhivov.

Urednika knjige Miha Preinfalk in Helena Seražin sta v uvodu spomnila, da grad Rihemberk sodi med najstarejše gradove na Slovenskem. Hkrati velja za eno najbolj slikovito raščenih grajskih stavb v Sloveniji s kakovostnimi sestavinami od visokega srednjega veka do 20. stoletja. »Grad dominira v prostoru že od svojega nastanka v zgodnjem 13. stoletju, vse do druge svetovne vojne pa je tektonsko sklenjen arhitekturni volumen gradu na obiskovalce naredil močan vtis,« sta zapisala.

Grad Rihemberk, ruševine po partizanskem uničenju gradu, ruševine dvoriščne fasade veznega trakta. Vir: ZVKDS OE NG

Grad je imel pomembno strateško funkcijo ob prehodu iz doline na kraško planoto

Graditelji gradu si lokacije niso izbrali naključno. Njegova okolica je bila poseljena že v prazgodovinski in pozneje v rimski dobi, saj je tam mimo takrat tekla cesta med Krasom in dolino Branice. Arheološke raziskave, ki so na različnih predelih grajskega kompleksa potekale v zadnjih treh desetletjih 20. stoletja, so potrdile domnevno prisotnost prazgodovinske naselbine (gradišča) in prinesle nove dokaze o obljudenosti griča v stoletjih pred izgradnjo gradu.

V začetku 13. stoletja so gospodje Rihemberški, ministeriali goriških grofov, na griču s tedaj verjetno še dobro vidnimi ostalinami stare naselbine, dali pozidati grad, vendar teh ostankov pri gradnji gradu niso vključili. Razlogi za poselitev lokacije v srednjem veku, podobno kot v stoletjih pred tem, so bili nedvomno povezani z njeno ugodno strateško lego. Graditelji gradu so se dobro zavedali naravnih danosti, ki jih je ponujala dolina, in so jih znali s pridom izkoristiti. Zato je imel grad vedno pomembno strateško funkcijo ob prehodu iz doline na kraško planoto in je hkrati mogel nadzorovati velik del Braniške in Vipavske doline.

Gospodje Rihemberški sodijo med pomembnejše srednjeveške plemiške rodbine na Slovenskem

Gospodje Rihemberški sodijo med sicer manj znane, a nedvomno pomembnejše srednjeveške plemiške rodbine na Slovenskem. Njihov izvor je bil v preteklosti predmet različnih interpretacij. V 16. stoletju jih je Wolfgang Lazius povezoval z bavarskimi Greyfenbergi, ki so na Južnem Tirolskem pri Bolzanu posedovali grad Greifen (danes Greifenstein). Slovenski zgodovinar Milko Kos je njihov izvor iskal na južnotirolskem gradu Rifenstein, od koder naj bi leta 1230 kot ministeriali briksenskega škofa prišli na ozemlje Goriških.

Najnovejše raziskave pa kažejo nekoliko drugačno sliko. Rihemberški so res bili ministeriali grofov Goriških, vendar njihova osebna imena (npr. Folker) kažejo, da so bili pravzaprav veja Dornberških. To dokazuje tudi kasnejše dedovanje tega gradu. Njihov izvor tako iščejo na Koroškem, kjer so v 13. in 14. stoletju razpolagali z gradovoma Waidegg in Weidenburg ter obsežno posestjo in pravicami v dolinah rek Gail, Drau in Moll.

Postali so eni najpomembnejših ministerialov in zaupnikov grofov Goriških

Prvič se v virih omenjajo že sredi 12. stoletja, v istem času pa so v službi grofov prišli na Goriško in sem prenesli družinski sedež. Po Dornberku se prvič omenjajo leta 1201, slaba tri desetletja pozneje, leta 1228, pa se Folker Dornberški prvič pojavi z imenom novega gradu kot Folker Rihemberški.

Kmalu po prihodu na Goriško so Rihemberški aktivno posegli v tamkajšnje dogajanje ter postali eni najpomembnejših ministerialov in zaupnikov grofov Goriških. Sprva jih v virih zasledimo med pričami, a že leta 1249 Ulrik I. Rihemberški nastopa kot razsodnik med oglejskim patriarhom in goriškim grofom Majnhardom. Ulrikovo več kot 40-letno delovanje (1231–1277) pomeni zlato dobo rodbine Rihemberških, ki jo zaznamujejo njegova potovanja po Evropi, vse do dvora cesarja Friderika II., ter rodbinske poročne povezave s koroškim in tirolskim plemstvom.

Poroke hčera, ki so z dotami drobile posestno bazo družine

Po Ulrikovi smrti leta 1277 se je začel počasen zaton rodbine, ki sprva še ni bil tako očiten. Na ohranjanje ugleda kažejo poročne povezave z vplivnimi plemiškimi družinami iz Furlanije in celo Kranjske. Na prelomu iz 13. v 14. stoletje so Rihemberški zapadli v hudo finančno in politično krizo. Eden od razlogov so bile poroke hčera, ki so z dotami drobile posestno bazo družine. Med »najagresivnejšimi« rihemberškimi zeti je bil Tirolec Henrik Graland, med drugim vicedom na Kranjskem, ki je s svojimi zahtevami močno okrnil rihemberško posest.

Leta 1528 so Habsburžani Rihemberk podelili rodbini Lanthieri

Zadnji vzpon je rodbina Rihemberških doživela sredi 14. stoletja pod Ulrikom V., ki mu je uspelo obnoviti ekonomsko moč družine in ji povrniti ugled. Slovel je zlasti kot eden najpomembnejših in najaktivnejših najemniških vojskovodij v regiji. Pri tem je vodil pragmatično politiko in kršil vazalno zvestobo, kar ga je večkrat pripeljalo do konfrontacije z grofi Goriškimi, oglejskim patriarhom, Habsburžani in Beneško republiko. Z njegovo smrtjo leta 1371 je rodbina Rihemberških po moški strani izumrla in začel se je večletni boj za rihemberško dediščino. Rezultat tega boja je bil ta, da je Rihemberk pristal v sklopu goriških gradov, ki jih Goriški niso več podeljevali v fevd, temveč so na njih nastavljali svoje začasne gradiščane oziroma oskrbnike. Ob smrti zadnjega goriškega grofa Leonharda leta 1500 je vse goriške posesti, torej tudi Rihemberk, podedoval kralj Maksimilijan Habsburški. Leta 1528 so Habsburžani Rihemberk podelili v zastavo in pozneje prodali rodbini Lanthieri, v posesti katere (oziroma njenih naslednikov) je ostal do leta 1947.

Prvi ljubljanski župan je leta 1504 postal Janez Lanthieri

Rodbino Lanthieri zasledimo že v srednjem veku v severni Italiji, v okolici Bergama, od koder so se kot trgovci razselili po habsburških deželah. Že v 15. stoletju se pojavijo v Trstu in Gorici, pozneje na Ptuju, zlasti aktivni pa so bili kot trgovci z železom in usnjem v Ljubljani. Ko je kralj Maksimilijan I. leta 1504 Ljubljančanom dovolil, da volijo župana, je prvi ljubljanski župan postal Janez Lanthieri. Rodbina je imela v Ljubljani več hiš na Mestnem trgu, ki jih je prezidala v enotno palačo in jo obdržala do 18. stoletja.

Pot Lanthierijev med najpomembnejše goriške plemiške rodbine

Že v začetku 16. stoletja so se usmerili tudi na Goriško. Leta 1528 jim je kralj Ferdinand I. v zakup podelil Vipavo in Rihemberk, kar je sovpadlo s sprejetjem Lanthierijev v goriške deželne stanove. S tem se je začela njihova pot med najpomembnejše goriške plemiške rodbine. Njihovo delovanje sredi 16. stoletja je bilo v znamenju protestantizma. Lovrenc Lanthieri (umrl leta 1589) je sodil med najbolj goreče pristaše nove vere in je na svojem gradu gostil tudi Primoža Trubarja. Pozneje pa se je uklonil protireformacijskim pritiskom in se pokatoličanil.

Leta 1642 je cesar Lanthierije povzdignil v grofovski stan

V začetku 17. stoletja se je do tedaj sorazmerno enotna rodbina razdelila v dve veji, ko sta si sinova Lovrenca Lanthierija razdelila rodbinsko posest. Starejši Friderik je dobil Vipavo in je začetnik vipavske veje, mlajši Janez Gašper pa je obdržal Rihemberk in je tako začetnik rihemberške veje. Kmalu zatem je cesar Ferdinand II. omenjenima bratoma posest prodal. Pomemben mejnik za pripadnike rodbine Lanthieri je bilo leto 1642, saj jih je takrat cesar povzdignil v grofovski stan. To prelomnico so Lanthieriji obeležili tudi z obsežnimi predelavami svojih gradov, ki so jih v skladu s svojim novim statusom začeli spreminjati v reprezentativne podeželske rezidence. To je veljalo zlasti za Vipavo in Rihemberk, pa tudi za dvorec v Velikih Žabljah, ki je postal sedež ene od rodbinskih vej.

Tudi dvorec Spodnji Rihemberk v Braniku so uničili zaradi partizanjenja

Sredi 17. stoletja je prišlo do še ene večje posestne spremembe znotraj rodbine. Mlajši sin rihemberškega graščaka Janeza Gašperja, Janez Gašper II., je osnoval svojo rodbinsko vejo, tako da je v vasi pod gradom Rihemberk zgradil nov dvorec, ki je dobil ime Dolnji Rihemberk, stari grad na vzpetini pa je postal Gornji Rihemberk. Zapuščinski inventarji 18. stoletja kažejo, da je bil dvorec Dolnji Rihemberk luksuzno opremljen, čeprav ne tako kot Gornji Rihemberk ali mestna palača v Gorici. Kot sedež samostojne rodbinske veje je funkcioniral do srede 19. stoletja, ko se je po izumrtju dolnjerihemberške veje spet združil z rihemberško posestjo. Dvorec je takrat dobil povsem nove namene, čeprav je v lasti Lanthierijev ostal do 20. stoletja. Uničili so ga med drugo svetovno vojno in o njem danes priča le še del zidu s portalom in heraldičnim okrasjem.

Dvorec Spodnji Rihemberk v Braniku so 15. februarja 1944 požgali Nemci skupaj z vasjo Branik, kot povračilni ukrep zaradi partizanskega napada na nemško motorizirano oskrbovalno kolono v začetku februarja (Igor Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. Kras in Primorje, 2011, str. 53). Torej so bili tudi za uničenje tega dvorca krivi partizani.

Nadaljevanje v: Grad Rihemberk, Branik, Rihemberški, rodbina Lanthieri, Miha Preinfalk, Helena Seražin, založba ZRC [2]