»Miha ni ničesar načrtno shranjeval, pisal ali zbiral o sebi, o svojem delu, zato to delamo drugi,« pravi avtor že druge knjige o njem. Knjiga bo pomoč in vodilo pri pripravi letošnje misijonske nedelje, ko bo v središču lik pokojnega misijonarja v Zambiji.

Selitve – redovniška pokorščina

Čeprav p. Janez Šamperl nikoli ni misijonaril v deželah tretjega sveta, je podobno, kot opisuje p. Miha, tudi sam pri oznanjevanju evangelija »neutrudno trgoval z mnogimi talenti in tekel daleč, daleč naprej«. Na 40-letni duhovniški poti je v redu Frančiškovih manjših bratov minoritov sprejemal odgovorne službe in puščal sledi v različnih samostanskih skupnostih: od domačega Ptuja do ljubljanskega »bogoslovnega« Sostrega, starodavnega Pirana in Marijine Ptujske Gore, po šestletnem bivanju v Assisiju pa se je pred nekaj meseci iz Umbrije vrnil v osrčje Haloz.

P. Šamperl se je po šestletnem bivanju v Assisiju pred nekaj meseci iz Umbrije vrnil v osrčje Haloz.

»Selitve so posebna razsežnost redovniške pokorščine. Kakšno bogastvo, kakšen privilegij je, ko je redovnik poslan v drug kraj, drug samostan, med nove ljudi. Tudi sv. Frančišek je pošiljal brate po svetu,« pravi p. Janez: »Vsak nov kraj je zame kot novi biser in je izjemna priložnost za nov 'osebni' začetek.«

Tišina edino ob glini 

Da bo postal pater, je vedel že zelo zgodaj; odraščal je v senci ptujskega samostana, bil je vesten ministrant in v kloštru je še danes poznana anekdota, da je, ko so se v zakristiji pogovarjali, koliko patrov gre popoldne na Ptujsko Goro, ministrant Janezek rekel, da jih bo pet – sebe je kar samoumevno prištel k patrom. Še danes mu ni povsem jasno, pravi p. Janez, »od kod sem jemal moč in voljo, da sem vsak dan pred začetkom pouka ministriral pri maši, do cerkve in šole sem imel štiri kilometre hoda.«

Že zelo zgodaj je vedel, da bo postal pater.

Prav tako si ne zna razložiti, kako so ga v tistih komunističnih časih, ko so učitelji še pregledovali torbe, kdo ima v njej katekizem, pustili, da je tudi med poukom hodil na pogrebe ministrirat. »Nikoli za to nisem dobil neopravičenih ur,« se spominja. Med najbolj živahnimi in klepetavimi v razredu je utihnil le takrat, kadar so delali iz gline ali plastelina, njegov sejalec s širokim zamahom in veliko sejačo, podoben očetu, ko je sejal pšenico, je bil v šoli na vidnem mestu. Pa vendar ni razmišljal o poklicu lončarja, čeprav z glino, če mu pride pod roko, še danes za svojo dušo rad ustvarja. »Svojih mojstrovin nikomur ne kažem, niso preveč posrečene,« se pošali.

»Gospodje, pišite!« 

Še ena strast ima korenine v domači družini: ljubezen do pisane besede. »Knjigo imaš s seboj?« ga je vsakič, ko je odhajal na pašo, vprašala mama. Za branje in pisanje ga je navduševala tudi starejša sestra Kristina, po izobrazbi umetnostna zgodovinarka: »Janez, piši. Kar je zapisano, ostane.« Ob nedeljskih popoldnevih, ko se na kmetiji ni delalo, ga je peljala v kakšno cerkev ali na grad in sta raziskovala »umetniške sloge«; pred leti, po njeni smrti, je o sestri napisal knjigo.

Za branje in pisanje ga je navduševala starejša sestra Kristina, spodbudo pa je dobil tudi pri študiju teologije.

Spodbudo za pisanje je dobil tudi pri študiju teologije. »Gospodje, pišite! To je vaša sveta dolžnost,« je bodočim duhovnikom govoril prof. Mirko Mahnič. »Z leti in desetletji se je veselje do pisanja prelevilo v neko notranjo potrebo po opisovanju dogajanj v samostanih, kjer sem živel. Prek pisane besede se izražam in mi pomeni lepo priložnost za oznanjevanje evangelija v sodobnem času,« pravi p. Janez, ki je v dobrih 30 letih izdal že prek 30 knjižnih naslovov.

Steletov nagrajenec 

Sestrine »učne ure« umetnostne zgodovine je poglabljal tako rekoč na vseh krajih, kamor je bil kot redovnik poslan, povsod se je srečeval s sakralno dediščino, restavratorstvom, obnovami. Ko je leta 1992, to je dvanajst let po novi maši ter službovanju na Ptuju in v Sostrem, prišel v Piran, je bil znameniti samostan sv. Frančiška še v rokah države, v njem pa zdravstvena šola in pokrajinski muzej. Prizadeval si je, da so z denacionalizacijo samostan postopoma, po delih vračali. »Desetletja ni nihče vlagal vanj, zgradba je bila v zelo slabem stanju,« se spominja. Dokončanje obnove so načrtovali za leto 2001, ko je samostan praznoval 700-letnico; za vodenje rekonstrukcije in restavratorskih posegov je p. Šamperl prejel Steletovo priznanje.

P. Šamperl je šest let kot edini Slovenec bival z brati z vsega sveta v srčiki Frančiškovega mesta.

Iz Pirana je bil poklican na Ptujsko Goro – pripravljali so se na 600-letnico Marijinega svetišča in vodil je obnovo božjepotnega kraja; ob jubileju je papež gotski biser z Marijo, Zavetnico s plaščem razglasil za baziliko, p. Janez Šamperl pa je postal njen prvi rektor. In to ostal do odhoda v Assisi, ko je kot edini Slovenec bival z brati z vsega sveta v srčiki Frančiškovega mesta in Duha Assisija tudi prek knjig in razstav, predvsem pa člankov v Družini prinašal tudi med Slovence.

»Ker moram ljubiti« 

Ob vsem, kar dela in ustvarja, pa je p. Janez najprej duhovnik, misijonar v srcu Cerkve. »Opustimo staro miselnost, da so misijonarji samo v Afriki. Vsak od nas je misijonar, sedaj in tukaj,« pravi dobrodušni pater, »očak bratstva, Melkizedek, kralj miru«, kot ga je označil nekdanji kustos Svetega samostana v Assisiju, kardinal Gambetti. P. Janez je misijonar, kjerkoli se pojavi, oznanja z besedami p. Miha v srcu: »Ker moram ljubiti! Ne zato, da bom ljubljen, ampak ker sem ljubljen od Boga.«

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (42/2021).