Norman Ohler, avtor uspešnice Popolna omama. Droge v tretjem rajhu, je v knjigi Harro in Libertas (oba prevoda je izdala založba Mladinska knjiga) ustvaril literarni portret para Hanna in Libertas, pozabljenih idealistov, ki sta kljubovala Hitlerju. Njuna tragična zgodba ponuja edinstven vpogled v svet mladih in liberalno usmerjenih Berlinčanov, katerih življenjski slog je bil vse bolj ogrožen, ko so nacisti zaostrovali oblast.

Odporniško omrežje, ki se je zoperstavilo nasilju nacistov

Kljub temu, da sta navzven ustrezala zahtevam nacistične diktature – Harro Schulze-Boysen je delal v obveščevalni službi ministrstva za letalstvo Reich, njegova žena Libertas Hass-Heye pa je bila družinska prijateljica Hermanna Göringa – sta se skupaj s široko mrežo prijateljev in zaveznikov odločila, da se upreta širjenju nacizma.

Postopoma je zraslo odporniško omrežje, ki se je zoperstavilo nasilju nacionalsocialistične države, podpiralo je preganjane Jude in politične nasprotnike, razširjalo letake in izvedlo spektakularno akcijo lepljenja lepakov.

Med več kot sto petdesetimi člani so bili delavci, uradniki, intelektualci, umetniki, mladi in starejši. Dve petini je žensk, kar je posebnost v nemškem odporu.

Obenem sta imela Libertas in Harro svobodomiseln življenjski slog in ljubezensko zvezo, ki ju nista bila pripravljena podrediti rigidni nacionalsocialistični morali.

Libertas Haas-Heye in Harro Schulze-Boysen, tlakovca na gradu Liebenberg. VIR: splet

Dostop do arhivskega gradiva, ki ga zgodovinarji še niso obravnavali

Pri nastajanju te dokumentarne biografije berlinskih upornikov je bil avtorju Normanu Ohlerju v veliko pomoč dostop do arhivskega gradiva, ki ga zgodovinarji še niso obravnavali, vključno z osebno zbirko družine Schulze-Boysen in kopijami ruskih dokumentov v arhivu KGB v Lubjanki.

Ti dokumenti so mu omogočili, da ni ustvaril le literarnega portreta uporniškega para, ampak tudi portret Berlina, mesta, za katerega sta se s prijatelji borila in pri tem umrla.

Spominska plošča v Berlinu. VIR: splet

Norman Ohler: »Zgodovina je predragocena, da bi jo prepustili zgodovinarjem«

Novinar in pisatelj Norman Ohler je obiskoval hamburško šolo za novinarje ter študiral kulturologijo in filozofijo.

Njegov prvenec Količinski stroj (Quotenmaschine) iz leta 1995 velja za prvi roman, objavljen na spletu.

Napisal je še dva romana, Sredina (Mitte) in Mesto zlata (Stadt des Goldes), ter nekaj filmskih scenarijev.

Po uspešnici Popolna omama, ki odkriva odkritja o zlorabi drog v tretjem rajhu, je avtor nadaljeval raziskovanje nacizma.

Renia Spiegel: Renjin dnevnik

V letu, ko mineva 80. let od nastanka Dnevnika Ane Frank, je v zbirki Odisej založba Mladinska knjiga izdala Renjin dnevnik v prevodu Jane Unuk.

Dnevnik je Renia Spiegel začela pisati tik pred nemško in sovjetsko invazijo na Poljsko leta 1939 in ga pisala do julija 1942.

Renia Spiegel je bila živahna in bistra petnajstletnica, rojena v judovski družini na Poljskem leta 1924 (v mestu Uhrynkowcen, danes v zahodni Ukrajini).

Leta 1938 jo je mati s sestro Ariano poslala živet k starim staršem v Przemyśl na Poljskem.

Ko so Nemci julija 1942 v Przemyślu ustanovili geto, se je tam znašla tudi Renia Spiegel, skupaj s 24.000 drugimi Judi. Po približno dveh tednih jo je Zygmunt Schwarzer, sin uglednega judovskega zdravnika, s katerim sta bila par, ki je sodeloval z mestnim odporom, na skrivaj pretihotapil iz geta in jo skupaj s svojimi starši skril na podstrešje stričeve hiše.

Skrivališče je izdal neznani obveščevalec in 30. julija 1942 so osemnajstletno Renio ubili na ulici.

Renia Spiegel in dnevnik. VIR: splet

Med 15. in 18. letom je na več kot 700 straneh pisala o svojih vojnih vtisih

31. januarja 1939 je 15-letno judovsko dekle začelo v šolski zvezek pisati o svojem življenju. Pogrešala je mamo, ki je živela daleč v Varšavi, enako očeta, ki se je zadrževal na kmetiji, kjer je nekoč živela njena družina. Pogrešala je dom, kjer je preživela najsrečnejše dni svojega življenja.

Renia je med 15. in 18. letom na več kot 700 straneh pisala razmisleke o prijateljicah, naravi, starših, fantu ter o srhljivem vojnem dogajanju.

Mati je obtičala na nacistični strani, hčerki čez mejo, pod sovjetskim nadzorom. V naslednjih letih je oče Bernard izginil, pozneje so domnevali, da je bil ubit v vojni. Renijina mati, sestra in Schwarzer so vojno preživeli in emigrirali v Združene države.

Dnevnik Renie Spiegel. VIR: splet

Po dolgih desetletjih je dnevnik leta 2012 odkrila Renjina nečakinja

Renjini zapiski, prepredeni s presenetljivo zrelo poezijo, so del družinske zapuščine družine Bellak.

Dnevnik je med vojno in po njej hranil Renjin fant Zygmunt Schwarzer in ga leta 1950 predal Renjini materi v ZDA. Leta 1969 je prišel v posest Renjine sestre Elizabeth (rojene Ariana) Bellak, ki ga je do leta 2012 hranila v bančnem trezorju. Gre za sedem šolskih zvezkov, ki so med seboj povezani.

Po dolgih desetletjih je dnevnik leta 2012 odkrila Renjina nečakinja Alexandra Renata Bellak ter ga objavila.

Pričevanje mlade Poljakinje je hitro postalo uspešnica v ZDA in so ga prevedli v številne tuje jezike.

Renjin dnevnik je izšel v letu, ko obhajamo 80. obletnico nastanka kultnega Dnevnika Ane Frank, in v letu, ko duh vojne ponovno straši po Evropi (ruski napad na Ukrajino), zaradi česar je knjiga žal še preveč aktualna.