Helena Fojkar Zupančič ima dve izobrazbi, ki ju v polnosti uporablja v svojem poklicu zborovske dirigentke – je glasbena pedagoginja in hkrati akademska glasbenica solopevka. Kot učiteljica vokalne tehnike deluje v Zavodu sv. Stanislava, kjer vodi Dekliški zbor, kot asistentka (Z)mešani pevski zbor, v Litiji pa Zbor sv. Nikolaja. Je tudi članica žirij na državnih in mednarodnih tekmovanjih ter prejemnica številnih priznanj in nagrad.

Luči ugasnejo, se usmerijo na vas in zbor. Dvignete roke, dih zastane, tik preden boste začeli z dirigiranjem, dvorana se umiri … Kaj gre skozi vas?

Rečem si: »Sveti Duh, bodi z mano in z vsemi, ki smo tukaj!« (se ustavi ob čustvih, ki jo prevzamejo)

Polno čustev?

Ko pomislim na to, so čustva, ampak na odru se trudim, da sem odprta, prisotna in v stiku s tistim, zaradi česar sem tam. Toliko v sebi, da začutim, kaj se dogaja okrog mene. Maksimalno skoncentrirana. Prosim Svetega Duha za navdih in pomoč, da lahko vsi nastopajoči od sebe damo največ, kar v tistem trenutku zmoremo.

Kaj je tisto, kar kot pevci dajete?

Pevci poskušamo zvočno zgodbo, ki si jo je zamislil skladatelj, posredovati s svojim glasom. Z vsako zgodbo, pesmijo, ki gre skozi nas, se tudi v nas nekaj zgodi. Spomni nas na določene situacije v naših življenjih, vzbudi neka čustva. V glavnem gre za besedilo, pogosto pa tudi za harmonije, saj zvok močno vpliva na čustva. Z vsem, kar se v nas zgodi in kar se je našega pripelo na to glasbo, to potem poskušamo karseda iskreno predati poslušalcem.

Smisel našega dela je tudi to, da se poslušalca tisto, kar sporočamo, dotakne. Ni nujno, da gre za neka globoka besedila. Lahko gre samo za vzdušje, ki ga prenesemo. Naš namen je, da se poslušalec nahrani, ko pride na koncert.

Iz tega, kar pripovedujete, dobivam občutek, da je v vas močan pedagoški eros. Kako se je razvijala vaša pot poučevanja?

Ljubezen do glasbe sem prejela že v družini, kjer sta bila mama in oče zelo dobra amaterska glasbenika. Od nekdaj mi je bilo jasno, da bom šla v glasbo. Želela sem postati operna pevka, vendar me je kmalu potegnilo v zborovske vode. Že proti koncu osnovne šole sem vodila otroški zbor v domači župniji.

Zmagoslavno ob koncu Mednarodnega zborovskega tekmovanja Gallus. FOTO: FB Zbor sv. Nikolaja Litija

Kaj vas je potegnilo v to smer?

Že takrat sem začutila, da je to, da stojim pred skupino in jim nekaj dajem, tisto, kar bi v življenju rada počela. Proti koncu srednje glasbene šole sem se začela učiti tudi solo petje, kar je pomenilo malce daljšo pot do solopetja na akademiji. Tako sem doštudirala solo petje po tem, ko sem že zaključila študij glasbene pedagogike in diplomirala, ko sem bila že poročena, v službi in imela družino. Da imam dve različni smeri študija, mi je pri delu v veliko pomoč: bogato znanje solo petja mi pomaga pri tem, da lahko pevcem pokažem in razložim, na kakšen način naj uporabljajo svoje telo kot inštrument.

Imeti majhne otroke, obenem pa študirati in postavljati kariero na noge je moralo biti kar zahtevno.

Ko gledam nazaj, si rečem: »Helena, kako si ti to zmogla.« Občudujem Heleno iz tistih let, ki je tako premočrtno šla svojo pot in delala stvari, ki so se ji zdele prav in so jo veselile, in je zmogla, malo spala, imela polno energije, bila dobre volje.

Če pa se zdaj poskušam postaviti v tisto situacijo, se spomnim, da je bilo tudi težko. Še posebej, ko so bili otroci majhni in še niso spali celo noč. Moj primanjkljaj spanja je bil včasih kar hud, a se spomnim, da je vedno, ko sem stopila pred zbor ali razred v šoli, vse to odpadlo. Skupina pred menoj me je nekako privzdignila in navdihnila, da sem uro vedno dobro izpeljala.

Veliko oporo in podporo sem imela v družini in v pomoči moje mami – ko sem zvečer odhajala na pevske vaje, je ona popazila na otroke, saj sva bila oba z možem aktivna pri zboru. Kasneje so bili zraven tudi otroci, tako da je cela družina dihala z umetnostjo. Tudi na turneje so šli z nama, zraven pa še kdo, ki je popazil nanje. Zato se je to dalo.

S fakulteto je bilo podobno – bila sem pridna, delovna. Ne bi rekla, da sem točno vedela, kaj hočem ali celo moram doseči. Tega pri meni ni bilo nikoli. Tudi na vse uspehe, ki so prišli, sem gledala kot na nekaj, kar pride samo po sebi, če dobro delaš. Uspeh nikoli ni bil moj cilj. Mogoče mi je prav to pomagalo, da sem šla sproščeno po tej poti, saj pred seboj nikoli nisem imela nečesa, kar »moram« doseči.

Torej močna notranja motivacija in veselje?

Rada učim. Svoj pedagoški poklic čutim kot življenjsko poslanstvo. Ne to, da sem glasbenica, umetnica, dirigentka, ampak da sem pedagoginja. Ne glede na to, ali sem pred majhnimi otroki ali profesionalci, se vedno čutim kot pedagog. To, da sem dirigentka, da ljudi učim peti, to je pravzaprav moja metoda dela, orodje. Moj predmet poučevanja je zborovsko petje. Nanj potem pripnem še vse mogoče.

Tekmovanje Gallus je s koncertom otvoril Zbor sv. Nikolaja Litija. FOTO: FB Zbor sv. Nikolaja Litija

V zboru je nekdo kot posameznik del večje celote. Kako je z dojemanjem tega danes pri mladih?

Mladi, ki danes prihajajo v zbore, so seveda drugačni, ker so čas in okoliščine res tako drugačni kot pred 30 leti. Kljub vsemu pa so na nek način enaki: v zbor pridejo z ljubeznijo do petja, pogosto tudi zato, da bi se dokazali, uveljavili, kar je normalna potreba mladega človeka. V zboru se sicer izpostavijo, vendar je to varno, saj nikoli ni vse odvisno samo od posameznika, temveč od sinergije vseh. Če se želi nekdo v zboru samo stopiti z okolico, to nikomur nič ne prinese. V zboru se učimo stati vsak sam zase in se hkrati zavedati, da smo pomemben del večje celote. Mladi so tako kot včasih krhki in ranljivi, občutljivi. Mogoče je tega zdaj še več.

Na kakšen način?

Več je psihičnih stisk. To je trend, ki ga zaznavamo vsi, ki se ukvarjamo z mladimi, in se izrazi tudi pri zboru. Tu se ves čas dotikamo čustev in se zato stiske spontano izrazijo.

Umetnost zbuja čustva. Verjetno drugače kot poučevanje matematike. In v srečevanju z vsem tem ste na nek način tudi psihologinja.

Ja, čutim, da se spuščamo na druge nivoje. Hote ali nehote. Verbalno in neverbalno. Dejansko je odnos zborovodja-pevec še na neki drugi ravni. Gre za neko prvinsko telesno, čustveno in duhovno povezovanje, ki nam ga omogoča delo z glasbo, z zvokom, ki ima svojo presežno in hkrati povsem fizikalno naravo.

Kako to umetniško dinamiko urnikov z veliko večerne odsotnosti zmorete kot mama?

Moj delovnik se običajno začne ob 10. uri in sem v službi do poznega popoldneva, potem pa je en ali več večerov namenjen vajam. Veliko je delovnih vikendov. Ko sem imela majhne otroke, sem ravno zaradi tega delala na dveh šolah, ena je bila gimnazija v Litiji, da sem bila trikrat na teden doma že ob treh popoldne in sem lahko svoje otroke prevzela iz varstva. Tudi to, da jih je pazila moja stara mama, pa tudi moja mami, je bil luksuz, da sem se lahko ukvarjala z glasbo.

Koliko je bil to pomemben dejavnik, da ste lahko tlakovali svojo umetniško kariero?

Zelo! To, da sem bila z družino, mi je bilo zelo pomembno. Jutra, ki sem jih imela z otroki, dokler niso šli v šolo, so bila zelo dragocena, saj mi jih ni bilo treba zjutraj zgodaj buditi. Ko pa so šli vsi trije v šolo in imeli popoldne še verouk, skavte, glasbeno šolo …, je bilo zame izjemno naporno.

Zdaj, ko so otroci odrasli in sem stara čez 50 let, je situacija popolnoma drugačna. Ob tem, kar počnem, čutim mir, nikoli slabe vesti, da jemljem doma in dajem drugje. Ta občutek sem prej večkrat imela in se s tem tudi ukvarjala, da nisem bila zaradi tega destruktivna do sebe.

Tudi ko sem otroke, ko so bili starejši, vprašala, kako so oni to čutili, so odgovorili, da so se imeli dobro, ko jih je »merkal ata«. Takrat sem tudi delala manj kot danes.

Glasba lahko izrazi vse tisto, česar besede ne morejo. Kaj trenutno izraža pri vas?

V različnih življenjskih obdobjih je glasba skozi mene različno govorila. Ko človek v življenju zori, mu glasba drugače govori. Skladbo, ki sem jo pred 20 leti podajala, danes drugače doživljam in interpretiram, hkrati imam tudi več strokovnega znanja in samozavesti. V vseh teh letih sem se naučila tudi bolj prepuščati. Ne imeti vsega pod nadzorom. Tako delam bolje in bolj lahkotno. Na ta način glasba skozi mene najbolj verno govori.

Helena Fojkar Zupančič že leta vodi tudi Dekliški zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije. FOTO: Tatjana Splichal

Začenja se novo šolsko leto. Bi staršem priporočili, da svoje otroke vpišejo v pevski zbor?

Absolutno. Svetovala bi, da se vključi čisto vsak otrok. Tudi vsakemu odraslemu bi priporočila, da bi pel. Zbor je pomemben dejavnik pri psihosocialnem razvoju otroka, mladostnika, odraslega. Hkrati pomembno spodbuja, krepi in ohranja naš mentalni potencial. Ne samo zaradi tehničnih veščin, ki jih pevec pridobiva: da se uči ritma, melodije, da upošteva dirigentove znake, poje v različnih jezikih, krepi svoj glas in se ob tem uči javnega nastopa. Vsak, ki je v zboru, se uči tudi socialnih veščin. Levo in desno od sebe ima sopevca, ki mu ni nujno podoben ali mu je celo diametralno nasproten. Uči se poslušati, sodelovati, biti strpen in odprt za drugega. Sebe kdaj utišati na račun drugega ali poprijeti, kadar sopevec ne zmore.

To je delo na zavedni in nezavedni ravni. Na zavedni se moramo potruditi, da stopimo naproti sočloveku, da upoštevamo dirigentova navodila, smo redno na pevskih vajah. S tem se učimo vztrajnosti, zvestobe, discipline. Vemo, da ni rezultata z danes na jutri. Za vrhunske rezultate je treba trdo garati. To pevci vejo. Ob tem gradijo osebno disciplino in se osebnostno krepijo. Poleg vsega pa petje v zboru daje občutek sprejetosti in lastne vrednosti. To pa je eden od pomembnih dejavnikov za zdrav razvoj mladih, ki so danes pod neznosnim pritiskom idealnega oz. idealiziranega, kar vsiljuje svetovni splet.

Na nezavedni ravni pa pevec v zboru ob vsem tem hkrati poglablja svojo tenkočutnost in občutljivost ter razvija občutek za lepo in se ves čas dotika presežnega.

Vam to kdaj povedo tudi nekdanji pevci, ko se srečajo z vami?

Ne samo, ko se srečajo z menoj. Pred leti sem dobila pismo od bivše pevke na sedmih straneh. Vsebinsko zelo strukturirano, bogato in ganljivo. Ko sem ga pokazala možu, je rekel: »To je credo tvojega dela.« Napisala je, česa vsega se je naučila v zboru in kaj ji je zbor dal za življenje. Pred meseci sem dobila mail od bivšega pevca, v katerem mi je napisal, da je prebral knjigo Jordana Petersona: 12 pravil za življenje in da sem jih jaz v zboru spodbujala točno k temu, o čemer govori knjiga. (smeh) Splošne življenjske veščine.

Kaj je tisto, kar ljudi vedno znova vabi in navdihuje, da pridejo v pevski zbor?

V osnovi je to druženje zaradi ljubezni do glasbe, nekje globlje pa verjetno tisti občutek harmonije, sozvenenja, povezanosti, ko skupaj zapojejo. To, da se njihovi glasovi, dihanje in čustvovanje zlijejo v eno in postanejo en inštrument, eno telo in en duh. Občutek zlitosti, pripadnosti, varnosti. To človeka pomirja in ga hkrati odpira k presežnemu.