V tokratni številki Zaveze iz Arhiva Akademskega kluba Straža, ki ga hrani Nova Slovenska zaveza, objavljamo pismo, ki ga je 1. oktobra 1942 pisal Edvard Kardelj Ivanu Mačku - Matiji. Prepis tega pisma je shranjen v nekdanjem arhivu Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, ki je zdaj del Arhiva Slovenije.

Fotokopijo tega prepisa je pred časom objavil tudi Ivo Žajdela na spletni strani Družine, in sicer v prispevku z naslovom Edvard Kardelj in Ivan Maček Matija.

Edvard Kardelj na spomeniku sredi slovenske prestolnice, na Trgu republike in pred hramom demokracije. Prvovrstna nacionalna sramota. FOTO: Ivo Žajdela

... ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove

Čeprav so bili deli pisma že večkrat objavljeni, se nam ni zdelo odveč objavo ponoviti, saj gre za zelo avtentičen dokument, ki priča o tem, kdo je bil za partijo resnično sovražnik in kako je že v začetku oktobra 1942, se pravi samo dva meseca po ustanovitvi prve vaške straže, že zelo jasno pokazala svoje prave barve: »Belo Gardo uničujte neusmiljeno. Ne oklevajte in popuščajte. Udarci naj bodo zlasti spočetka taki, da bodo čutili našo moč. Pri tem seveda zapeljane kmete, ki se v naprej javijo in oddajo orožje, izpuščajte, toda tiste, ki se bodo uporno borili, postreljajte. /.../ Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce i.t.d. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove,« so bila nedvoumna navodila Kardelja Ivanu Mačku, ki je bil istega dne, se pravi 1. oktobra 1942, imenovan za komandanta glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Tudi ta Odlok o reorganizaciji Glavnega poveljstva slov. narodno-osvobodilnih partizanskih čet, s katerim je bil Ivan Maček imenovan za glavnega komandanta, hrani arhiv stražarjev.

Ivan Maček - Matija VIR: Ivo Žajdela

»Če bi jaz tebi takrat pripovedoval, kar sem jaz gori videl«

Čeprav je Ivan Maček med bralci Zaveze dobro znan, je kljub temu treba omeniti, da je bil po vojni kot načelnik Ozne za Slovenijo eden glavnih organizatorjev povojnih pobojev, znan po svoji krutosti, o kateri je pisal tudi Albert Svetina. Še danes pa odmevajo tudi njegove besede, ki jih je izrekel v intervjuju, ki ga je dal leta 1980 za takrat še Televizijo Ljubljana. Na vprašanje, zakaj že takrat, ko se je vrnil iz Sovjetske zveze, ni povedal, kakšne hude stvari je tam videl, je odgovoril, da se je odločil za molk, ker je menil, da bi razbijal partijo, če bi povedal resnico o tem, kako je v Sovjetski zvezi: »Če bi jaz tebi takrat pripovedoval, kar sem jaz gori videl, ti danes ne bi bil več v partiji, ti bi bil na drugi strani, bi bil naš sovražnik,« je takrat dejal vidno vznemirjen. Kljub temu da je bil odgovoren za pomore več deset tisoč ljudi, ni za svoje zločine nikoli odgovarjal, čeprav je umrl že v samostojni Sloveniji.

Boris Kidrič, za Kardeljem druga oseba komunistične revolucija, izrazit boljševik in uničevalec slovenstva. FOTO: Ivo Žajdela

Za politkomisarja glavnega poveljstva je Kardelj imenoval Borisa Kidriča

Z istim Odlokom je bil za politkomisarja glavnega poveljstva imenovan Boris Kidrič (kot Peter Kalan), za Mačkovega namestnika Jaka Avšič (pod imenom Branko Hrast), Francu Leskošku - Luki ter Alešu Beblerju pa se je Izvršni odbor OF zahvalil za »njuno požrtvovalno delo, ki sta ga doslej izvršila v Glavnem poveljstvu« ter ob tem ugotavljal, da »je prva perioda rasti in razvoja slovenskega partizanstva bistveno povezana z njunim imenom«. Ta del odloka, v katerem se zahvaljujejo Alešu Beblerju in Francu Leskošku, je zanimiv predvsem zato, ker je iz pisma, ki ga objavljamo, razvidno, da vendarle nista žela takih simpatij pri vodstvu, kot bi morda kdo sklepal iz zgornjih vrstic. Kardelj o Primožu (partizansko ime Aleša Beblerja) tako zapiše: »Primož je po sedanjem sestavu štaba nemogoč, zaradi svojih znanih lastnosti.« Tovrstna primerjava dokumenta, namenjenega širši javnosti, in dokumenta, namenjenega osebni korespondenci, nas zagotovo opominja na previdnost oziroma zadržanost do dokumentov, ki jih je vodstvo KP namenjalo javnosti. Ko je Edvard Kardelj 15. septembra 1942 pisal Borisu Kidriču in Ivanu Mačku, je bil zelo jasen (podpisan je sicer tudi Franc Leskošek, vendar je vsebinski avtor pisma zagotovo Kardelj; Dokumenti ljudske republike Slovenije, 3. knjiga, str. 187): »Izdajte striktne ustne direktive! Kako je to dobro, se je pokazalo ne samo pri nas, ampak na tem sektorju, kjer smo mi sedaj, kjer kljub okupatorskem vestnem čiščenju niso našli niti ene stvari, a so precej številne. Dokaz, da gre! Na vašem področju bi se dalo naravnost sijano urediti.«

Pismo, v katerem je Kardelj pozival k streljanju

Kot že omenjeno, so bili odlomki iz tega pisma večkrat objavljeni: že med vojno (glej: Ivo Žajdela, https://www.druzina.si/clanek/edvard-kardelj-ivan-macek-matija-8), tudi že v prejšnjem režimu, kar je zagotovo zanimivo, saj kaže na to, da očitno niso kritično razmišljali o tem, da bi lahko kdaj prišel čas, ko taki pozivi ne bodo imeli več pozitivnega naboja, temveč bodo zanje predstavljali pomemben obremenilen dokaz. Del pisma, ne pa celote, v katerem je Kardelj pozival k streljanju duhovnikov, intelektualcev in večjih kmetov ter njihovih sinov, je tako že leta 1961(!) v knjigi Pregled zgodovine NOB v Sloveniji (II. knjiga) objavil zgodovinar Metod Mikuž, pri čemer se je skliceval na arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, ki je hranil to pismo (več o zgodovini arhiva: Metka Gombač, Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja). Prav ta del je omenjal tudi Aleksander Bajt v Bermanovem dosjeju, ki je izšel leta 1998, najdemo ga tudi pri več drugih avtorjih.

Pismo so v knjigi Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji izpustili

Vsekakor pa je zelo nenavadno ali zgovorno, da tega pisma ne najdemo v knjigi Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji (knjiga 3), ki je bila objavljena leta 1966, prinaša pa transkripcijo dokumentov, ki jih je pisal in objavljal partijski vrh v času od avgusta do oktobra 1942. Še posebej bode v oči umanjkanje objave tega pisma v tej knjigi, kjer so sicer objavljeni vsi drugi (znani) dokumenti, ki so nastali tistega dne:

– Odlok IO OF z dne 1. oktobra 1942 o reorganizaciji Glavnega poveljstva slovenskih narodno-osvobodilnih partizanskih čet,

– Odlok IO OF z dne 1. oktobra 1942 o kooptaciji tov. Petra Strugarja [Franca Leskoška] v Izvršni odbor OF,

– Pismo IO OF z dne 1. oktobra 1942 glavnemu poveljstvu slovenskih partizanskih čet ob reorganizaciji.

Vsi trije navedeni dokumenti izhajajo iz pisma oziroma so bili napovedani ter pojasnjeni v pismu, ki ga je istega dne pisal Kardelj Mačku (in ki ga v tej številki objavljamo). Če bi bilo to pismo objavljeno skupaj z drugimi tremi dokumenti, bi bralci zagotovo dobili vsebinski kontekst, ki bi jim pomagal razumeti sprejeta odloka pa tudi pismo, namenjeno glavnemu poveljstvu. Tudi pismo glavnemu poveljstvu, ki so ga podpisali Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Josip Vidmar, Tone Fajfar, Edvard Kocbek, Franc Leskošek, Jože Rus in Franjo Lubej kot predstavniki IO OF, prinaša zahtevo po neusmiljenem obračunu z »belo gardo«:

Termin »bela garda« je komunistična partija in z njo ves vrh Osvobodilne fronte uporabljala praktično od prvega dne okupacije oz. takoj, ko je ugotovila, da je prišel čas, ki ga lahko izkoristi za izvedbo komunistične revolucije. Na ta način je tudi v slovenski prostor vnesla terminologijo, ki so jo vzpostavili komunisti že v času oktobrske revolucije v Sovjetski zvezi (rusko carsko vojsko poimenujejo bela garda), pod ta pojem pa vključila vse, ki so nasprotovali komunistični revoluciji in so želeli organizirati odpor proti okupatorju zunaj diktata Komunistične partije.

Edvard Kardelj leta 1944. VIR: Ivo Žajdela

Glavno ostrino našega oboroženega udarca naperiti proti beli gardi

»Konkretno vas v zvezi z vašim prizadevanjem opozarjamo na naslednje politične momente:

1) Sedanja etapa našega boja je karakteristična po tem, da je B.G. prevzela del funkcije okupatorske vojske v borbi proti slovenskemu narodu. To pomeni, da je nemogoče uničiti okupatorsko vojsko, ne da bi uničili belogardistične tolpe. To pomeni dalje, da je v tem trenutku treba glavno ostrino našega oboroženega udarca naperiti proti beli gardi. Ta udarec mora biti odločne, mora biti odločno potrdilo naše nepopustljivosti. Zlasti v začetku je treba potemtakem stremeti za tem, da prizadenemo beli gardi čimvečje žrtve ne samo v materialu, marveč tudi v živi sili. Primeri neodgovornega izpuščanja belogardistov, ki so se zagrizeno borili proti nam, so danes izredno škodljivi. Kriza ni še rešena odločno v našo korist. Treba je izpuščati le tiste pripadnike b.g. formacij, ki so bili prisiljeni ali pa jih je zapeljal strah. Takih je sicer večina, vendar so bili v nekaterih primerih izpuščeni tudi belogardisti, ki tega niso zaslužili. Kontrolirajte dobro postopanje naših poveljnikov in političnih kom. in jim ne dovolite, da bi padali iz ekstrema v ekstrem. V sedanjem trenutku mora naša vojska pokazati tako svojo odločnost, in v kali zadušiti vsak poskus izzivanja in sodelovanja v državljanski vojni, kakor tudi svojo pripravljenost, dati zapeljanim delavnim ljudem možnost, da svoje zablode spregledajo.«

Odločno, sistematično in temeljito je treba očistiti vasi

»2) Zlasti je važno v boju proti beli gardi naslednje:

a. Čistiti je treba predvsem okolico Ljubljane zaradi velike važnosti, ki ga ima ta obroč za nas tako v političnem, kakor v materialnem pogledu (zveze, transporti).

b. Čistiti, odnosno razbijati je treba glavne centre b.g. tolp, ter najbolj zagrizena vaška gnezda, da bi te tolpe moralno omajali.

c. Odločno, sistematično in temeljito je treba očistiti vasi, oddaljene od osnovnih prometnih žil, da bi se s tem osigurala prehrana in zveze partizanskih čet.

V tem smislu je treba z akcijami čimbolj pohiteti. ...

5) Uredite intenzivno politično delo med partizani. To delo naj se vrši pod vodstvom in kolektivno kontrolo političnih komisarjev ter vseh njegovih pomočnikov. Kolektiv teh štirih tovarišev mora biti resnično poverjeništvo IOOF pri našem Gl/avnem/ poveljstvu za kontrolo političnega dela v četah.« /Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 3, str. 299. Eno od kopij tega pisma je tudi v Arhivu Akademskega kluba Stražarjev./

Ustvarjalna moč Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča

Pismo, ki ga je Edvard Kardelj pisal 1. oktobra 1942 in v njem naročal, da morajo »duhovne v četah vse postreljati, prav tako oficirje, intelektualce i.t.d. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove« boste tudi zaman iskali v knjigi Jesen 1942, v kateri je Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani objavil korespondenco Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, ki je nastala jeseni 1942. Knjiga je bila izdana leta 1963 in ima skoraj 650 strani! Zdi se skoraj noro, da je bilo v le nekaj mesecih sproduciranih toliko pisem ... Uvod v knjigo sta prispevala Lidija Šentjurc in Franc Kimovec, v njem pa med drugim preberemo (Jesen 1942, str. VI–XI): »V najtežjih okoliščinah prihajajoče zime je bilo potrebno vojaško in politično razbiti belo gardo, še preden bi se za silo utrdila. V tem usodnem času se je ponovno izrazila ustvarjalna moč Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča ... ki sta s sodelavci prav v tem času ustvarjalno nadaljevala politiko, ki jo je KPJ zasnovala in vodila že vrsto let pred drugo svetovno vojno« /.../ Nemoč italijanskega aparata v prvih mesecih okupacije zelo ilustrativno označuje ugotovitev Edvarda Kardelja, ki je ob neki priložnosti dejal, da nikdar prej ni tako brezskrbno hodil po Ljubljani, kakor v teh dneh. /.../ OF je med drugim z vso odločnostjo nastopila proti razpoloženju, ki so ga v Ljubljani širili nekateri begunci s Štajerskega, češ da naj Ljubljana ostane mirna, naj ne izziva terorja italijanskih okupatorjev, da bo mogla dajati zatočišče beguncem. Zaradi pogostih napadov, ki sta jih izvajala NZ in VOS s hitrimi naleti s kolesi, je spomladi 1942 okupator prepovedal ves promet s kolesi itd.«

Ukvarjali so se samo z »belo gardo«, ki jo je treba popolnoma uničiti

Kot je razvidno tako iz teh besed kot tudi iz pisma Kardelja Mačku, okupator ni bil glavna skrb partije, temveč tisti Slovenci, ki so se uprli izvedbi revolucije v najbolj temnih časih slovenskega naroda, ko so si slovensko zemljo razdeliti štirje okupatorji. Tako kot v pismu Kardelja Mačku se tudi v drugih pismih in korespondencah partijsko vodstvo praktično ukvarja samo z »belo gardo«, ki jo je treba popolnoma uničiti. Torej, njihova prva skrb je bila, da bi uničili vsakogar, ki bi se organiziral mimo njihovega nadzora in oblasti. Da bi to dosegli, so že od jeseni 1941 začeli izvrševati umore zavednih Slovencev. Številka je do ustanovitve prve vaške straže dosegla tisoč ljudi, med njimi tudi otroke in starčke. To je treba vedno znova ponavljati, ker se preveč rado pozablja, kdo je začel bratomorno vojno in zakaj.

Pomen propagande, ko je šlo za politične umore

Kardelj in tudi celotno revolucionarno vodstvo se je zelo dobro zavedalo pomena propagande, ko je šlo za politične umore. Kardelj je bil pri navodilih zelo natančen: »Toda masovne likvidacije – razen na part. terenu – pa pridejo v poštev šele potem, ko je pripravljen politični teren. In to nalogo ima vršiti zlasti 'Poroč'.« (Kardelj v pismu Zdenki Kidrič, Slovenski razkol, str. 74.)

Slovenski poročevalec je bil dejansko časopis, namenjen za revolucionarno propagando. Politično delo je Kardelj zahteval tudi znotraj partizanskih enot, vendar očitno v začetku oktobra 1942 z njim ni bil zadovoljen. »Politično delo med partizani je bilo pod psom. Naše dosedanje ugotovitve to jasno potrjujejo,« je pisal Mačku.

Da ne bodo ljudje česa narobe razumeli

Morda bi vas, preden se lotite branja tega pisma, opozorila še na en, navidezno nadvse nepomemben, vendar še kako pomemben detajl v pismu. »Revnim in srednjim kmetom ter delavcem tolmačite, kaj delajo.« Navodilo tolmačenja da v tistem delu, kjer ukazuje neusmiljeno uničevanje bele garde, streljanje duhovnikov in intelektualcev ter večjih kmetov. Tu je jasno: partija je tista, ki mora ljudstvu oz. revnemu kmetu tolmačiti, za kaj gre. Da ne bo česa narobe razumelo.

Ivan Maček - Matija, Broz Josip Tito, sklanja se Aleksandar Ranković, na ljubljanskem gradu 29. maja 1945, v času množičnega uničevanja nasprotnikov komunistov. VIR: AS 1549, zbirka fotografij I-6

Pismo Edvarda Kardelja Ivanu Mačku - Matiji

Dragi Matija! /Ivan Maček - Matija/ 1. 10. 1942

Pred vsem naj Ti sporočim dve stvari. O prvi morda že itak že veš. V nekem odloku Vrh. Št. sem prebral med podpisi članov Vrh.Št. dve imeni: Ivan Maček in Franc Leskošek. Čestitam k kooptaciji. Ne jezi se radi imen, zdi se mi, da je v bistvu vendar le prav, če tudi so, tu veliko drugačne razmere. Borba je prišla v tako fazo, da so take garanzije z legalnimi imeni nujne tudi za ceno žrtev. Sicer je pa tudi za nas ostale tako. Jaz sem že prej sklenil, da se bom jel podpisovati z legalnim imenom. »Slovenec« itak o Petru /Boris Kidrič/, Luki /Franc Leskošek - Luka/ in meni prinaša cele strani s točnim(!) opredeljevanjem funkcij. (Napravili so nam veliko reklamo?) Zato bi bilo napačno, če bi se še dalje skrivali, na star način. Drugo pa je, priloženo pismo od Lale. Odprl ga nisem jaz, ampak nekdo drugi, ker je pač mislil, da je sam Štab. Mislim, da boš vesel, nekam blizu Ti je prišla! Zdaj pa k stvari!

Potrebna je največja politična budnost in največji vojaški napor

Iz priloženega pisma vidiš, kako in kaj smo odločili. Jaz sem se v zvezi namenil pisati Ti še nekaj osebnih pripomb. Zdi se mi to nujno potrebno zaradi položaja, v katerem se mi nahajamo, zlasti na vojaškem področju. Ta položaj je težak, tako v objektivnem, kakor v subjektivnem pogledu. (Kadri!)

Kar se našega objektivnega položaja tiče, nikakor ne gre podcenjevati vlogo in uspehe »Bele garde«. Ni mogoče ne videti, da je uspela ustrahovati s pomočjo Italijanov znaten del naše vasi. Jasno je, da je Slovenska vas po svoji ogromni večini ostala z OF, toda so te simpatije ostale še pasivne in to omogoča »BG«, da se utrjuje v vaseh in da se bistveno otežuje prehrano, gibanje, zveze i.t.d. partizanskih čet. Nastaja s tem nevarnost drobljenja naših čet, takega položaja, da se bodo naše čete neprestano izčrpavale v boju za svoj goli obstanek vse dotlej, dokler ne pretvorimo te pasivne simpatije mas znova v aktivno pomoč (in sodelovanje!). Potemtakem krize še nismo prebredli in je potrebna največja politična budnost in največji vojaški napor, da se izvijemo iz nje.

Pismo z navodili Edvarda Kardelja novemu komandantu Ivanu Mačku - Matiji, glavnega partizanskega štaba 1. oktobra 1942. VIR: Arhiv Akademskega kluba Straža

Kardelj je ustvaril še trojko pomočnikov političnim komisarjem

Še skoraj težje je vprašanje našega komandnega kadra sploh in kadra GL=POV= še posebej. Objasnjevati Ti to, bi bilo brez potrebe, ker itak že veš in smo o tem dostikrat diskutirali, zlasti pred našim odhodom. Mnogo smo si belili glave in prišli do sklepa, ki ga sporočamo v priloženem pismu. Prav dobro se zavedamo, da je tak izhod slab, toda boljšega si človek v naših razmerah ne more izmisliti. Bistveno je, da sta izpadla Luka ter Primož /Aleš Bebler/, in da je zožen na vsega štiri ljudi. Glede prvega dejstva menim, da Ti je jasno, in da je odnos med IO in GL.ŠT. postal nezdrav, v veliki meri po Lukovi krivdi. Primož je po sedanjem sestavu štaba nemogoč, zaradi svojih znanih lastnosti. Pa to ni glavno. Gre tudi zato, da s svojo ranjeno nogo ne moremo več Primoža prepustiti takim štrapacem. Dali ga bomo na poličično /politično/ partijsko delo, ko se z njim pogovorimo. Če se bo strinjal, bi ga eventuelno poslali na Primorsko. Z drugo stvarjo se boš pa itak strinjal in ni treba objasnjevati. Štab /mora biti/ gibljiv in ekspeditiven. Za Petrovega namestnika smo predlagali Bolkota.

/Jože Brilej. Bil je prvoborec NOB (od 1941) in je v času 2. svetovne vojne opravljal številne vodilne vojaške funkcije, mdr. kot pomočnik političnega komisarja Glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. Bil je tudi politični komisar. Ko so vaške stražarje, ki so bili zajeti pri Turjaki, zaprli v silos pri železniški postaji v Velikih Laščah, jim je dr. Brilej govoril, da si zaslužijo smrt. Jože Možina, Slovenski razkol, str. 446./

Toda ker so zavezniki hoteli imeti svoje ljudi v Štabu in bi se stvar brez koristi spet razvlekla, smo sprejeli predlog KR.ŠT., da se ukine namestništvo in se ustvari trojka pomočnikov političnim komisarjem, ki bi imela nekako nadzorstvo in vodstvo nad političnim delom (skupaj s Petrom) v vojski, vendar ne bi bila člana ŠT. Menim, da je tako celo bolje, kajti Bolko končno vendar le ne spada v GL.ŠT. na tako važni funkciji. O tem kako si predstavljam njegovo delo, mu bo pisal Peter. O vseh ostalih nalogah Ti pišem v priloženem pismu IOOF. Vzemi to pismo kot linijo Partije v sedanjem času.

V interesu učvrstitve enotnosti

Tu mislim govoriti predvsem o Tebi osebno. Na Tebi leži sedaj pravzaprav vsa odgovornost za pravilnost in kolektivnost dela v Štabu. Vem, da bo Peter svoje naloge izvrševal in da bo delo GL.ŠT. dobro pod pogojem, če boš Ti pazil nase in na svoj odnos do svoje okolice. Mi smo veliko utrpeli zaradi tega, ker je v takšni meri padel Lukov ugled (pa tudi Tvoj) v očeh vodilnih zaveznikov, ker cela vrsta stvari ni bilo pravilno rešenih, zlasti zaradi »NAPLJEVATELJSKEGA« odnosa do IOOF. Čital si Titovo pismo, kjer opozarja na potrebe zdrževanja zveze z kolebljivimi zavezniki na vsak način. GL.ŠT. je bil največja nevarnost za rušenje te enotnosti v vrhovih. Mi smo sedaj te spremembe morali napraviti ravno v interesu učvrstitve te enotnosti. Od Tebe je sedaj vse odvisno, ali boš prekinil s sedanjo prakso (na kateri si bil tudi Ti v znatni meri udeležen), ali pa boš potisnil ugled Št. in s tem tudi naš odnos do zaveznikov še bolj v težaven položaj.

Politično delo med partizani je bilo pod psom

Ko že govorim o teh stvareh, moram odkrito povedati, da ni po dosedanjih izkušnjah nobenega dvoma več, da si tudi Ti sam s svojimi pomanjkljivostmi v znatni meri pripomogel k zaostrevanju odnosov in k slabemu stanju nekaterih partizanskih čet. Pred očmi imam zlasti dve:

1) Politično delo med partizani je bilo pod psom. Naše dosedanje ugotovitve to jasno potrjujejo. Ne očitam ti toliko dejstva samega, kajti zanj smo več ali manj krivi mi vsi. Kar pa izredno pade nate, je popolna odsotnost vsake Tvoje kontrole nad tem, kar se v četah dogaja. Zdaj vidimo marsikaj, kar prej nismo videli. Ti si se preveč spuščal v prakticizem, v majhne stvari na majhnem sektorju, a nisi osigural kontrole v celoti. To kontrolo morata sedaj s Petrom spostaviti in dejansko imeti pred očmi celo vojsko po vsej Sloveniji.

2) Tvoja kadrovska politika ni bila niti zdaleč taka, ko bi morala biti. Preveč si se motil v ljudeh! V bodoče tega ne sme biti več. Ne delaj v tem pogledu več nobenih sklepov na lastno roko in se sporazumevaj z nami.

Da pomisliš na interes Partije in premagaš svojo naturo

Drugo pa je vprašanje tvojega osebnega položaja v ŠT. Od Tvojega ravnanja je predvsem odvisno, koliko bo ŠT. svoje naloge izvrševal. Sam boš priznal, da nimaš tistih vojaških izkušenj in znanj, ki bi Te mogla usposobiti za resničnega komandanta. /Nujno; V izvodu pisma, ki je shranjen v Arhivu kluba Stražarjev, tu manjka beseda, medtem ko je v prepisu dopisa, ki ga hrani Arhiv RS, besedilo v celoti ohranjeno/ potrebno je zato, da delate kolektivno. Tebe bomo klicali na odgovornost, če delo ŠT. ne bo kolektivno! Potrudi se, da boš znal najti način iskrenega in tovariškega sodelovanja z Doretom /Edo Mihevc. Bil je prvoborec, od leta 1941 je sodeloval v NOB, kjer je bil član Glavnega štaba NOV in POS ter poveljnik Gubčeve brigade./ in Jako /Jaka Avšič/.

Daj jima vso možnost inicijative, obveščaj jih o vsem, dajaj jima vso pošto, ki jo potrebujeta, občuj tovariško, upoštevaj njihove predloge i.t.d. To Ti pripovedujem zato, ker poznam Tvojo naturo in vsem, da hudičevo hitro prideš v konflikt. Apeliram nate z vso odločnostjo, da pomisliš na interes Partije in premagaš svojo naturo, kadar Te sili k prepiranju. Nikar ne dopusti, da se ponovi primer z Luko. Za Partijo bi bil to največji udarec. Te stvari vzemi tako resno, kakor Ti jih pišem. Če se provališ še Ti, potem smo na tem področju na psu. Ostani skromen in pusti sodelavcem, da se uveljavijo. Kar se sodelavcev tiče še tole: dali smo Doreta v GL. ŠT., čeprav smo svestni njegovih slabosti. Jaz sem na pr. tu že prišel z njim v nasprotje, zaradi njegove nagnjenosti k formalizmu in pretvarjanju partizanskih čet v šole (čeprav morajo biti tudi šole) vendar se mi vkljub temu zdi, da bo v ŠT. poraben zlasti kot inštruktor in za kontrolo notranje zgradnje čet. Brusi ga, a vendar glej, da boš z njim dobro delal. Jaka je človek z velikimi izkušnjami, ki bo zlasti sedaj uveljavljal svoje znanje (brigade, koncentracije). Med potjo sem videl, da ste ga vi večkrat podcenjevali in da je on dobra moč. Pusti ga, naj se uveljavi. Daj mu možnost odločanja. Obenem ga kontroliraj in tovariško opozarjaj. Preizkusi oba tako, da jima prepustite vodstvo posameznih večjih operacij. Ne glej ju kot dodatek, ampak kot Tvoja glavna pomočnika! Jaz verjamem, da sta oba sposobna svoje naloge izvršiti. Kjerkoli je le mogoče, ne prinašaj odlokov brez njih. Ne pošiljaj jih okoli kratkomalo po Tvoji komandi, ampak po kolektivni odločitvi. Čeprav boste precej narazen, vendar glej, da boste čim pogosteje prišli vsi skupaj in p/r/etresli položaj in naloge. Mislim, da me razumeš, kaj hočem reči. Povdarjam še enkrat, da bomo Tebe smatrali za odgovornega za vaš odnos in če se /ne/ boste pretopili v čvrst kolektiv, bo to predvsem Tvoja krivda.

Pri delu vam bomo mi pomagali kolikor bomo mogli. Peter naj se ne angažira toliko v vojski, da ne bi mogel vršiti tudi svoje dolžnosti kot član CU in sekretar IOOF. Ne vpregaj ga v malenkosti. Pomagajte si s tremi pomočniki. Četudi ti pomočniki niso člani ŠT., vendar naj nasproti tem velja isti odnos kot proti prvim. Ker sta zaveznika dobra, si boste lahko zares pomagali z njima za mnoge stvari.

Duhovne v četah vse postreljajte

Končno še nekatere splošne stvari:

1) Belo Gardo uničujte neusmiljeno. Ne oklevajte in popuščajte. Udarci naj bodo zlasti spočetka taki, da bodo čutili našo moč. Pri tem seveda zapeljane kmete, ki se v naprej javijo in oddajo orožje, izpuščajte, toda tiste, ki se bodo uporno borili, postreljajte. Ko boste začutili, da so si partizani priborili rešpekt, potem celo lahko popuščate proti takim, ki so se borili, a dajejo garancije, da se ne bodo več. Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce i.t.d. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove. Revnim in srednim kmetom ter delavcem tolmačite, kaj delajo.

2) Zaradi večje konspirativnosti nam sporočite, kako naj pošto naslavljamo. Za sedaj bomo pisali: Matija. Če hočeš drugače javi.

3) Slišal sem, da je Stevo v Beli Krajini. Ne vem ali je /to/ res, vendar mi takoj sporoči, kako je s tamkajšnjo »Golobjo Grupo« /izraz golob je bil psevdonim za radio oz. radijsko zvezo. Iz tega je mogoče sklepati, da gre za skupino ljudi, ki se je ukvarjala z vzpostavljanjem in delovanjem radijskih povezav ter aparatov/ in njihovim delom. Enega od njih (Miho) nam pošlji čim prej sem, ker ga potrebujemo za isto delo. Če Stevo, sploh če ni še odšel, a namerava, mi sporoči, da bomo mi kmalu vzpostavili aparat, vendar je še prezgodaj, da bi ga zval sem. Če misli oditi za dalj časa, naj Tebi izroči šifro in mu Ti daj osebno jamstvo, da bom to samo jaz dobil v roke. Ker bi itak bilo dobro, da prideš kmalu tudi Ti sem na razgovor (ko se vrne Peter), prinesi s seboj. Najbolje pa bi bilo, če Stevo /Josip Kopinić/ gradi v Beli Krajini. Mi aparate imamo – že gotove!! Naj pove svoje mnenje. Po mojem naj se samo Mala /žena Josipa Kopinića Marija/ vrne, Stevo naj pa ostane.

4) Naš položaj tu je zanič. Če nam ne bo uspelo poboljšati stanja, se bomo morali umakniti. Kam? Misli Ti nato in gradi!!! To vprašanje je hudičevo resno za nas vse in ga imej zares pred očmi. Do skrajnosti je treba hiteti (dobesedno za dneve gre!!) drugače se utegne zgoditi, da bomo s treskom zgrmeli. Pogovori se z Bolkom in mu eventuelno daj to nalogo.

5) Zdržuj zveze s Hrvaško!! Na vse strani!

6) Pošljite čimprej brigade v bližino Ljubljane, da počistijo Belo Gardo. Tu je najtežje, ker je tu naš živec. Če nas tu pritlačijo k tlom, bo težko.

Pri tebi doma je vse v redu. R. me sprašuje za svojega »mulca«, ker je menda pri Tebi, mu reci, da ji kaj piše!

Na koncu še enkrat povdarjam: Ugled Partije na vojaškem področju je sedaj v Tvojih rokah. Glej, da boš upravičil zaupanje Partije! Želim Ti veliko uspeha v Tvojem novem delu! In pazi nase!

Prisrčno Te pozdravlja Krištof /Edvard Kardelj/

SMRT FAŠIZMU – SVOBODA NARODU

1/8