Avtor Duhovnega sveta Izaka Sirskega je Hilarijon Alfejev, eden najbolj prepoznavnih intelektualcev sodobnega pravoslavja, trenutno metropolit Ruske pravoslavne Cerkve v Budimpešti. Monografija prinaša sintezo spoznanj o klasičnem teološkem piscu Izaku Sirskem (613–700), prikazuje Izakovo življenje ter njegove poglede na kreposti, meništvo, mistiko in eshatologijo. Delo se posveča manj znani veji vzhodne krščanske dediščine, t. i. Orientalski Cerkvi, ki je v zgodnjem srednjem veku (pred uveljavitvijo islama) prevladovala na območju Sirije, Mezopotamije in Armenije. Izakova pronicljivost in življenjski zgled sta zaslužna, da ga za svetnika in duhovnega učitelja priznavajo orientalski, pravoslavni in katoliški kristjani. Knjiga je prvi prevod omenjenega avtorja in prvo sintetično delo o pomembnem predstavniku orientalskega krščanstva v slovenskem prostoru.

Nagovor Simona Malmenvalla o Izaku Sirskem na slovenskem patrističnem popoldnevu 7. 4. 2025, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Hilarijon Alfejev je od leta 2022 metropolit v Budimpešti

Hilarijon Alfejev, rodil se je leta 1966, je pred letom 2022, ko je postal metropolit v Budimpešti, opravljal službo vodje oddelka za zunanje cerkvene zadeve pri Moskovskem patriarhatu. Nekoliko poenostavljeno je mogoče reči, bil je človek številka dve v Ruski pravoslavni cerkvi. Njegova osnovna usmeritev je sicer znanstveno raziskovanje antičnih in srednjeveških krščanskih avtorjev, predvsem tistih z grško in sirsko govorečega okolja. Ravno knjiga Duhovni svet Izaka Sirskega, prvič je izšla leta 1998, v dopolnjeni obliki pa leta 2017, na kateri temelji tudi slovenski prevod, pomeni predelano in za širše bralstvo prilagojeno Hilarijonovo doktorsko disertacijo, ki jo je zagovarjal na Univerzi v Oxfordu. Njegovo najobsežnejše in najbolj prevajano delo, sestavljeno iz petih zvezkov, pa je posvečeno celovitemu pregledu zgodovine pravoslavnih Cerkva, njihovega liturgičnega izročila, dogmatike, kanonskega prava in umetnostnozgodovinskih lastnosti. Prav tako je vredno omeniti, da je metropolit Hilarijon po svoji prvotni izobrazbi skladatelj. Preden se je tik pred razpadom Sovjetske zveze odločil za meništvo, je na moskovskem visokem konservatoriju diplomiral iz kompozicije. Njegovo najbolj znano glasbeno delo je Oratorij evangelija po Mateju.

Izak Sirski je eden najpomembnejših krščanskih mistikov

Izak Sirski je eden najpomembnejših krščanskih mistikov in teologov na prehodu iz antike v srednji vek. Kot svetnika ga ne častijo zgolj pripadniki njegove domače Orientalske Cerkve, temveč tudi pravoslavni in katoliški verniki. Njegova misel in njegov zgled tako presegata kulturne in doktrinarne delitve. Njegovo življenje in delo sta tema Hilarijonove monografije, ki sistematično predstavlja Izakove uvide, ukoreninjene v meniškem življenju, asketizmu in eshatološkem upanju.

Odpovedal se je škofovski službi, posvetil se je kontemplaciji in molitvi

Obravnavana študija se najbolj posveča dvema glavnima korpusoma Izakovih spisov, to je njegovim pridigam ali govorom in zbirki z naslovom Poglavja o spoznanju. Izak je izviral z območja današnjega Katarja, deloval pa je kot menih in kratek čas tudi kot škof v Ninivah (današnji Mosul v Iraku). Kmalu po imenovanju se je odpovedal škofovski službi, saj je želel nadaljevati življenje v kontemplaciji in molitvi. Njegova dela, sprva zapisana v starosirskem jeziku, so hitro doživela prevode v grščino, od tod pa tudi v druge jezike, kar je omogočilo širjenje njegove duhovne dediščine.

Osrednje mesto v Izakovem nauku zavzema eshatologija

Hilarion Alfejev poudarja, da Izakova misel temelji na osebni duhovni izkušnji, ne na vključevanju v teološke spore glede osebe Jezusa Kristusa. Ti spori so že sredi 5. stoletja na ozadju vesoljnega cerkvenega zbora v Halkedonu povzročili delitev na osrednji ali halkedonski tok krščanstva s svojima središčema v Konstantinoplu in Rimu (s stališčem, da je Kristus hkrati pravi Bog in pravi človek) ter orientalskim krščanstvom na sirsko-arabsko-perzijskem območju (s stališčem, da je Kristusova narava enotna in božanska). Osrednje mesto v Izakovem nauku zavzema eshatologija, to je pričakovanje večnega božjega kraljestva, ki presega zemeljsko življenje. Ta usmeritev je strnjena v znameniti Jezusovi izjavi iz Janezovega evangelija: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« V sodobnem evropskem kontekstu lahko ta izjava nagovarja kristjane, ki se soočajo z upadanjem obiskovanja obredov in družbeno odrinjenostjo, s čimer poudarja obrnitev k bistvenem. Izak Sirski v svojih spisih izpostavlja tri ključne vrednote: hvaležnost, božje usmiljenje in eshatološko upanje. Po njegovem prepričanju je že samo bivanje dar, posledica Božje ljubezni in njegove svobodne odločitve za stvarjenje. Ljudje živijo v pričakovanju odrešitve, ki bo dosežena ob Kristusovi vrnitvi v slavi, ko bo obnovljeno celotno stvarstvo. Obenem poudarja, da je Bog usmiljen in da človeka nenehno vabi k sebi, vse do končne sodbe.

Orientalska teologija je bolj pesniška in izpovedna

Orientalsko krščanstvo, kateremu je Izak pripadal, se je razvilo zunaj grško- rimskega sveta in temelji na semitski tradiciji. V tem pogledu se razlikuje od katolištva in pravoslavja predvsem v načinu izražanja verskih resnic. Medtem ko sta katoliška in pravoslavna teologija oblikovani skozi natančno filozofsko terminologijo pod vplivom predkrščanske grške kulture in rimskega prava, je orientalska teologija bolj pesniška in izpovedna. Te razlike niso toliko doktrinarne, kolikor jezikovne in kulturne. Sirski jezik, v katerem je pisal Izak, verske resnice pogosto izraža meditativno in z literarnimi podobami. Izakova dela so pomembno vplivala na krščansko mistiko in meništvo, posebej v pravoslavnem svetu, ki mu sicer uradno ni pripadal. Njegova besedila so se širila in prepisovala, dosegla so tudi zahodno krščanstvo. Njegova splošna veljava se je potrdila konec leta 2024, ko je bilo Izakovo ime vključeno v rimski martirologij, s čimer je postal svetnik celotne Katoliške Cerkve, ne le tistih delov nekdanjih orientalcev, ki so se v 16. in 17. stoletju ob ohranitvi lastne avtonomije pridružili katolištvu.

Izak Sirski, miniatura, Atos, 1389. VIR: Ruska državna knjižnica v Moskvi. VIR: old.bigenc.ru

Sporočilo Izaka Sirskega poudarja pomen notranjega duhovnega življenja

Osrednje sporočilo Izaka Sirskega ostaja aktualno še danes. Poudarja pomen notranjega duhovnega življenja, hvaležnosti do Boga in usmerjenosti k večnosti. Njegovo dojemanje božjega usmiljenja presega meje človeških predstav o pravičnosti in koncu zgodovine ter izraža upanje, da bo na koncu vse stvarstvo združeno z Bogom v večnem življenju. Gre za eno od različic t. i. teorije apokatastaze ali popolne obnovitve, ki pa na drugi strani ne zanika nujnosti človeškega truda in skrbi za ohranjanje odnosa z Bogom prek izpolnjevanja zapovedi. Toda po Izakovem prepričanju je še pomembneje, da Bog nikoli ne obupa nad človekom, ne glede na njegove padce in grehe. To pomeni, da ima vsak posameznik vedno možnost vrnitve k Bogu, saj je božje usmiljenje močnejše od katerekoli človeške zmote. Izakov vpliv je tudi danes mogoče čutiti v meniških skupnostih in pri posameznikih, kjer njegova besedila služijo kot vodilo za tiste, ki želijo poglobiti svoje duhovno življenje. Med drugim je Hilarijon prav v Izaku našel duhovnega vodnika na zahtevnem začetku svoje meniške moti. Njegova dediščina tako ni zgolj zgodovinski pojav, temveč živa misel in živa izkušnja. Še več, skozi stoletja so se Izakova besedila širila po različnih krščanskih izročilih, kar govori v prid čistosti in prepričljivosti njegovega nauka.