^»Ljubezen do Boga nas skloni k potrebam človeka-brata, ki nam ni več ovira na poti k Bogu, ampak odprta vrata, ki vodijo do srca nebes. Temu služi tudi Beseda med nami. Hvaležen sem vsem, ki se trudite skupaj z njo živeti, pa tudi tistim, ki omogočajo, da prihaja med nas … Naj bo ob zadnji številki že 15. letnika vsem zapisana beseda 'Hvala'.« Tako zapiše urednik Franci Petrič v uvodu v njeni zadnji letošnji številki.

Novembrski esej z naslovom Vse zmorem v Kristusu prinaša razmišljanje o eni najbolj opogumljajočih vrstic apostola Pavla v Novi zavezi: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč« (Flp 4,13). »Namenjena je tistim, ki mislijo, da zmorejo, in tistim, ki menijo, da ne zmorejo.« V prihodnjih dneh pri molitvi preverimo svoje vzgibe. Prosimo Jezusa za dar ponižnosti, da bomo bolj podobni apostolu Pavlu ter bomo neutrudno delali velike stvari za Boga, vendar z zavestjo, da so naši talenti in sposobnosti darovi, ki nam jih je Bog zaupal, da bi ga slavili. Če smo nagnjeni k dvomu ali strahu, pa je čas, da zavrnemo glasove obtoževanja in nesposobnosti.

Adventni esej Emanuel, Bog z nami odgovarja na vprašanje: »Zakaj je Jezus prišel živet med nas?« Potem ko je skoraj dva tisoč let ostajal blizu izvoljenemu izraelskemu narodu, je postal eden izmed nas in živel med nami kot človek, ki nam je bil podoben v vsem razen v grehu. »Spregovoril je božjo besedo na nov način. Prišel je, da bi na nov način razodel božjo ljubezen in se daroval za nas.« Bog želi, da bi tudi mi odkrili to ljubezen v božičnih praznikih, ob jaslicah. Toda naj nam Bog še tako želi storiti vse to, se bo zgodilo le malo, če ne bomo prišli predenj in ga prosili za milosti.

V pričevanju svetosti (napisal ga je Jim Manney) z naslovom Povsod moramo delati dobro pa spoznamo enega izmed ustanoviteljev jezuitskega reda, Petra Fabra. Po Duhovnih vajah, ki mu jih je dal Ignacij, se je počutil prenovljenega. Negotovi, tankovestni depresivnež je postal vesel, samozavesten Kristusov služabnik in cenjen prijatelj. Papež in njegovi jezuitski predstojniki so ga povabili, naj spodbuja prenovo Cerkve. Prepotoval je vso Evropo, sodeloval s študenti, več sto ali tisoč ljudi vodil skozi Duhovne vaje in sklepal prijateljstva, kamorkoli je šel. Fabrovo življenje nam daje upanje, da se hude osebne rane lahko zacelijo. Ko se vse bolj odpiramo milosti, dajemo Bogu priložnost, da nas še naprej spreminja.