Grad Vrbovec v Nazarjah. Foto: Ivo Žajdela

Obsežni arhitekturnozgodovinski oris gradu Vrbovec v Nazarjah

Igor Sapač je naredil obsežni arhitekturnozgodovinski oris gradu Vrbovec v Nazarjah. Na podlagi analiz ohranjenih grajenih struktur, starih upodobitev, starih fotografij, posestnozgodovinskih podatkov in z upoštevanjem ustreznih analogij je mu je bilo mogoče opredeliti glavne razvojne faze ene od najbolj prepoznavnih historičnih grajenih stvaritev v Zgornji Savinjski dolini. Grad je najverjetneje nastal v drugi polovici 12. stoletja in so ga v poznem srednjem veku najbrž vsaj trikrat razširili. V 16. stoletju je dobil zunanje obzidje s tremi valjastimi stolpi, v 17. stoletju pa so ga preoblikovali v renesančno rezidenco ljubljanskih škofov. Zatem v 18. in 19. stoletju ni bil več deležen ambicioznejših gradbenih posegov. V 18. stoletju so porušili srednjeveško grajsko jedro. Okoli leta 1900 so ga obnovili in mu med letoma 1917 in 1920 dodali historistično kapelo. Med drugo svetovno vojno so partizani grad razdejali, v drugi polovici 20. stoletja so ga postopno temeljito prenovili.

Grad Vrbovec leta 1920, v njem pa na veliki skali leta 1920 pozidana kapela sv. Jožefa. Vir: Kronika, št. 3, 2025, str. 551

Grad Vrbovec leta 1926, v njem pa na veliki skali leta 1920 pozidana kapela sv. Jožefa. Vir: Kronika, št. 3, 2025, str. 551

Nemci so maja 1941 grad Vrbovec zaplenili

V obsežni analizi o gradu Vrbovec (str. 501–572) je Igor Sapač prikazal tudi medvojno dogajanje v primeru tega gradu v Nazarjah (str. 550–555). Zapisal je, da so kmalu po začetku okupacije spomladi 1941 nemške zasedbene oblasti škofijsko posest z gradom Vrbovec 23. maja zaplenile v korist dežele Štajerske in za »učvrstitev nemške narodnosti«. Upravitelja Lojzeta Žumra so pregnali v Ljubljano. Gradu so odvzeli ime Marijin grad in sredi leta 1942 podrli kapelo sv. Jožefa, ta je dominirala na visoki skalni vzpetini v sredini grajskega kompleksa, kar je gradu dajalo značilno podobo.

Grad Vrbovec leta 1932, v njem pa na veliki skali leta 1920 pozidana kapela sv. Jožefa. Vir: Kronika, št. 3, 2025, str. 553

Kapelo sv. Jožefa v gradu Vrbovec so pozidali leta 1920

Kapelo so pozidali med prvo svetovno vojno. Sapač je napisal, da je v tistem obdobju, do leta 1919, grad Vrbovec za ljubljansko škofijo upravljal Jožef Šiška. Ta je po zaobljubi zaradi stiske škofu Antonu Bonaventuri Jegliču predlagal, da bi na vrhu velike skale na območju grajskega jedra pozidali novo votivno kapelo sv. Jožefa. Temeljni kamen so v navzočnosti škofa Jegliča položili 31. maja 1917. Kapelo so zidarji iz Jegličevih rojstnih Begunj zgradili po načrtu arhitekta in stavbnega mojstra Josipa Jakuscha, ki je deloval v okviru znanega velikega ljubljanskega gradbenega podjetja Tönnies. Leta 1920 so v kapeli postavili oltar in oltarno menzo, ki ju je po načrtu arhitekta Ivana Vurnika izdelal ljubljanski kamnosek Alojzij Vodnik. Kapelo je poslikal ljubljanski slikar Matej Trpin. Ljubljanski kipar Ivan Pengov je izklesal relief s sv. Jožefom in malim Jezusom ter izdelal križ. Škof Jeglič je novo kapelo posvetil13. septembra 1920.

Grad Vrbovec v Nazarjah, v središču poraščena velika skalna gmota, na kateri je med letoma 1920 in 1941 stala kapela sv. Jožefa. Foto: Ivo Žajdela

S podrtjem kapele so Nemci izbrisali spomin na predhodnega imetnika gradu

Menda so Nemci kapelo podrli zato, ker so na njeni lokaciji nameravali postaviti protiletalske topove. A gotovo je imela porušitev tudi političnoideološki pečat, saj so z njo poskusili zakriti slovenski sakralni značaj kompleksa in izbrisati spomin na predhodnega imetnika gradu. Od kapele je ostala samo izravnana in z betonom prekrita pravokotna ploščad ladje z nastavkom nekdanje apside na vzhodu. Zgodbo kapele je mogoče primerjati z usodo v tridesetih letih 20. stoletja zgrajenih pravoslavnih cerkva v Mariboru in Celju, ki so jih nemške okupacijske enote iz posebnih razlogov podrle že na začetku okupacije leta 1941. Opremo kapele so prenesli v bližnje poslopje opuščenega nazarskega samostana. V gradu je bila nato do poletja 1944 močna stalna nemška policijska posadka.

Velika skala znotraj kompleksa gradu Vrbovec, na kateri je med letoma 1920 in 1941 stala kapela sv. Jožefa. Foto: Ivo Žajdela

Partizansko uničevanje v Nazarjah le v enem stavku

Drugega avgusta 1944 so med ofenzivnim osvajanjem Zgornje Savinjske doline slovenski partizani grad požgali. V partizanski literaturi je v zvezi s tem objavljena samo kratka notica (Mirko Fajdiga, Zidanškova brigada, Ljubljana, 1975, str. 334): »Sovražnik se je zbal še za posadko v Nazarjah, pa je tudi tej ukazal 2. avgusta, naj se umakne v Mozirje. Partizani so bili o sovražnikovem umiku obveščeni. Zato je 1. bataljon Zidanškove brigade takoj zasedel Nazarje, porušil most na Dreti, zažgal graščino, miniral samostan in zaplenil osebni avtomobil.«

Partizanski pisec je v obsežni knjigi o Zidanškovi brigadi partizansko uničevanje v Nazarjah omenil v enem samem stavku. Toda uničevanje je bilo obsežno, s hudimi posledicami, partizani so namreč z s požiganjem in miniranjem uničili velik grajski kompleks gradi Vrbovec ter velik del samostanskega kompleksa na griču nad Nazarjami. Pri tem niso uničili le stavb, ampak predvsem izjemno kulturno-zgodovinsko dediščino tega območja v teh dveh velikih stavbah. Med požigom gradu Vrbovec so uničili tudi arhiv uprave Marijinega gradu (prim. Franjo Baš, Doneski k zgodovini Gornjegrajskega, I, ČZN, Maribor, 1938, str. 1).

Samostan v Nazarjah po partizanskem miniranju 3. avgusta 1944 (slika v samostanskem hodniku). Foto: Ivo Žajdela

Partizani so samostana Nazarje minirali 3. avgusta 1944

Fajdigovo notico je leta 1951 dopolnilo zapisano pričevanje nazarskega posestnika Maksa Turnška (Franc Kovše in Felicijan Pevec, Nazarje, zgodovinska pričevanja, Ljubljana, 2008, str. 76–77; prim. Aleksander Videčnik, Grad Vrbovec 1248–2008, v zborniku občine Nazarje, Nazarje, 2008, str. 8): »Osvoboditev. Leta 1944 v samostanu v Nazarjah ni bilo švabskih vojakov, ker so bili zaposleni drugod. Na Ljubnem je že tri dni potekal napad partizanov na trg, vendar brez uspeha. Prvega avgusta ob enajstih zvečer so partizani brez vsakršnega boja zasedli Nazarje in nam sporočili, da bodo točno čez dve uri zažgali tukajšnji Marijin grad /grad Vrbovec/, stranke pa naj do tega časa spravijo ven svoje imetje. Natanko ob enih ponoči so po podih gradu polili bencin in ga zažgali. Ker je bila naenkrat vsa graščina v plamenih, je zgorelo vse, kar je še ostalo notri: različno pohištvo, poslovne knjige, na podstrešju pa veliko konjske opreme, žita in drugih predmetov. Naslednji dan dopoldne so sporočili, da gredo podminirat samostan.« Mi­niranje samostana Nazarje 3. avgusta 1944 omenjajo: Grad Vrbovec, Nazarje, 1998, str. 42; Franc Kovše in Ambrož Mušič, Nazarje, slovenski Naza­ret, Ljubljana, 2006, str. 59; Franc Kovše in Felicijan Pevec, Nazarje, zgodovinska pričevanja, Ljubljana, 2008, str. 58, 62, 63, 77, 87.

Vischer, samostan oz. škofova rezidenca v Gornjem Gradu. Vir: Kronika, št. 3, 2025, str. 495

Partizansko uničenje škofovske rezidence v Gornjem Gradu

Partizani so grad Vrbovec požgali istočasno z uničenjem škofovske rezidence v Gornjem Gradu. Tam so partizani Zidanškove brigade 1. avgusta 1944 med napadom na v rezidenci utrjeno nemško posadko minirali del stavbe in nato večji del ostanka protestom domačinom navkljub zažgali. Gornjegrajska rezidenca je gorela še dva dni. Nemške enote so se po napadu na Gornji Grad umaknile še iz Nazarij in partizanom tako utrle pot za požig Vrbovca. Literatura o tem: Mirko Fajdiga, Zidanškova brigada, Ljubljana, 1975, str. 317–327; Edi Mavrič, Gornjegrajsko in njegov čas, Gornji Grad, 1998, str. 164–165; Zoran Tratnik, Gornji Grad med drugo svetovno vojno, Celje, 2000, str. 66, 143–147, 169.

Škofova rezidenca v Gornjem Gradu po partizanskem uničenju. Vir: Kronika, št. 3, 2025, str. 778

Partizansko požiganje po Zgornji Savinjski dolini

Poleg gradu Vrbovec, nazarskega samostana in gornjegrajske rezidence so partizani poleti 1944 na območju Zgornje Savinjske doline med drugim požgali še šolo, župnišče in prosvetni dom v Radmirju, župnišče in šolo v Rečici ter šolo v Ljubnem (prim. Kra­jevni leksikon Slovenije, III. knjiga, Ljubljana, 1976, str. 223, 234, 235; Zdravko Novak, Rečica z zaledjem, Rečica ob Savinji, 1999, str. 78).

Velika skala znotraj kompleksa gradu Vrbovec, na kateri je med letoma 1920 in 1941 stala kapela sv. Jožefa. Foto: Ivo Žajdela

Ostalo je samo partizansko uničenje. In številni mrtvi za njim.

Igor Sapač sicer zapiše, da razdejanje gradu za partizansko vojaško obrambo Zgornje Savinjske doline ni imelo posebnega pomena. Že 4. avgusta 1944 so nemške enote Nazarje ponovno zavzele in se utrdile v razrušenem samostanu, partizani pa so zatem pri požganem Vrbovcu minirali še nov armiranobetonski most. Nemške enote so se nato iz Nazarij umaknile, a v začetku septembra tu znova bile boje s partizani. 12. septembra so si partizani s pregonom nemških enot zagotovili nadzor nad vso Zgornjo Savinjsko dolino, ki je trajal do začetka nemške ofenzive 29. novembra 1944. 5. decembra so nemške enote Nazarje s požganim Vrbovcem brez posebnih težav znova osvojile in nato tu ostale do kapitulacije 9. maja 1945. Iz razpoložljivih virov ni mogoče razbrati, da bi si nemški vojaki kot nadomestilo za pogorele prostore v gradu morali postaviti šotorišča ali si urediti kakršnakoli druga provizorična bivališča.

Literatura o tem: Mirko Fajdiga, Zidanškova brigada, Ljubljana, 1975, str. 329, 334, 384, 391, 394, 560; Zoran Tratnik, Gornji Grad med drugo svetovno vojno, Celje, 2000, str. 169–171; prim. Franc Kovše in Felicijan Pevec, Nazarje, zgodovinska pričevanja, Ljubljana, 2008, str. 78. Za širši kontekst uničevanja grajske dediščine na Slovenskem med drugo svetovno vojno: Ivan Stopar, Sloven­ski gradovi – prezrta dediščina, revija Kronika, št. 3, 2012, str. 380–382.

Ploščad na skali gradu Vrbovec, kjer je stala kapela sv. Jožefa. Foto: Ivo Žajdela

Med vojno so na Štajerskem uničili šest gradov

Kot piše Igor Sapač je grad Vrbovec v partizanskem požigu »izgubil vse strehe in propadle so lesene stropne konstrukcije nad prvim nadstropjem zahodnega in severnega trakta ter nad drugim nadstropjem vzhodnega trakta. Zidovje severnega trakta se je zaradi razmeroma tankih sten in konstrukcijskih napak, ki so izhajale zlasti iz površne predelave prvotne arkadne galerije, kmalu po požaru sesulo. Dokaj masivno in čvrsto obodno zidovje zahodnega in vzhodnega trakta je z vogalnimi stolpi in obočnimi konstrukcijami spodnjih etaž vred zdržalo brez katastrofalnih poškodb. Vrbovec se je tako skupaj z rezidenco v Gornjem Gradu, dvorci Vinarje pri Slovenski Bistrici, Jurklošter in Ruda blizu Sevnice ter gradom Vurberk uvrstil v žalostno vrsto šestih med drugo svetovno vojno na slovenskem Štajerskem razdejanih kulturnozgodovinsko pomembnih grajskih stavb.«

Ploščad na skali gradu Vrbovec, kjer je stala kapela sv. Jožefa. Foto: Ivo Žajdela

Fenomen porušitve ostalin gornjegrajske škofov­ske rezidence

Po koncu druge svetovne vojne je požgani grad Vrbovec v obnovljeni jugoslovanski državi postal tako imenovano splošno ljudsko premoženje. Drugače kakor v primeru rezidence v Gornjem Gradu, kjer so zaplenjeni požgani del leta 1947 z »veliko skrbnostjo« do tal podrli, čeprav je projektant Josip Stojan junija 1946 po naročilu Okrajnega ljudskega odbora Mozirje izdelal natančen in realen načrt za obnovo pogorele strehe in sesutih stopov, se tu komunistična oblast ni odločila za porušitev in popolno odstranitev ostalin. Odstranili so zelo razdejani severni trakt, zahodni in vzhodni trakt ter obzidje in ostanke jedra pa ohranili. »Fenomen porušitve ostalin gornjegrajske škofov­ske rezidence je, denimo, mogoče smiselno primerjati z odstranitvijo ostalin mestnega gradu v Berlinu leta 1950,« je dodal Sapač.

Literatura o tem: Prim. Ivan Stopar, Grajske stavbe, četrta knjiga, Ljubljana, 1993, str. 30–34; Edi Mavrič, Gornjegrajsko in njegov čas, Gornji Grad, 1998, str. 164; Jože Tlaker, Trg Rečica in škof Tavčar v Evropi 16. stoletja, Rečica ob Savinji, 2009, str. 38. Načrt Josipa Stojana z dne 7. 6. 1946, izdelan v merilu 1:100, je ohranjen v zbirki Janeza Mavriča v Gornjem Gradu.

Igor Sapač, rekonstrukcijska risba gradu Vrbovec, stanje okrog leta 1920. Velika skala znotraj grajskega kompleksa, na njej pa kapela sv. Jožefa. Vir: Kronika, št. 3, 2025, str. 547

Grad Vrbovec so obnavljali še zelo dolgo po vojni

»Vrbovec po vojni za nove oblastnike s političnoideološkega zornega kota ni bil tako zelo problematičen grajeni simbol, kakor monumentalna gornjegrajska škofovska rezidenca, in že nemške okupacijske oblasti so tu s porušitvijo dominantne kapele škofa Jegliča stavbnemu kompleksu v precejšni meri odvzele značaj, za katerega si je ljubljanska škofija prizadevala od 17. stoletja,« razmišlja Igor Sapač

Kmalu po vojni, najverjetneje okoli leta 1950, so obnovili zahodni grajski trakt, ki je bil najmanj poškodovan in je imel zaradi svoje lokacije ter zasnove največji uporabni pomen. Kasneje so postopoma obnavljali še druge dele gradu.

Igor Sapač, rekonstrukcijska risba gradu Vrbovec, stanje okrog leta 1945, po partizanskem požigu gradu in uničenju kapele sv. Jožefa na skali znotraj grajskega kompleksa. Vir: Kronika, št. 3, 2025, str. 554

Uničevalci Nazarij so pred vhodom v grad Vrbovec postavili spomenik uničevalcem. Foto: Ivo Žajdela

1/6