Ingrid Patricia Boben se je leta 1970 rodila v Kopru. Leta 1997 je na Filozofski fakulteti končala študij nizozemskega jezika, na tujih univerzah je študirala še italijanski, angleški in pozneje še nemški jezik. Leta 2025 je izdala knjigo Ptice treh viharjev, ki je nastajala štiri leta. V njej je objavila 20 obširnih pričevanj domačinov z območja zgornje vipavske doline, življenjske zgodbe zavednih primorskih ljudi, ki so na svoji koži občutili krutost treh totalitarnih režimov, fašizma, nacizma in komunizma (zato naslov Ptice treh viharjev). Pričevalci so bili rojenih v letih 1926 do 1947, šest jih je v času po pogovorih že umrlo.

Ingrid Patricia Boben Foto: Ivo Žajdela

V kakšnem okolju ste odraščali?

Rodila sem se v Kopru, odraščala v Vipavi. Že od malih nog sem sanjarila o marsičem. Odkar se spominjam, sem čutila veliko ljubezen do jezikov. Vedno sem zelo rada pisala, tako sem v OŠ redno obiskovala literarni krožek, tudi risala sem rada, vendar se temu nisem posebno posvečala. Nobena stvar se ni mogla primerjati s strastjo do učenja jezikov. Moj prvi jezik je poleg slovenščine bila italijanščina, jezik, s katerim nas je večina otrok odraščalo preko italijanskih TV programov. Vedno sem imela rada naravo in občudovala njene neponovljive in vedno unikatne stvaritve. Rada sem urejala cvetlice in vrt, skrbela za lončnice itd. S sosedovimi otroki smo radi zahajali na konec ulice, na malce višje ležeči hribček, ki smo mu rekli Baronovka. Šele mnogo let pozneje sem izvedela, da je to ime pravzaprav pomenilo baronova posest, kajti v Vipavi je živela plemenita družina barona Johanna von Maasburga. O tem se v Vipavi ni govorilo, vedeli smo le za grofe Lanthierije, za zgornji in spodnji grad.

Za kaj ste se izšolali, kakšno delo opravljate?

Osnovno šolo sem obiskovala v domačem kraju, v Vipavi. Vedno sem si želela na srednjo šolo, kjer je bila možnost učiti se več jezikov, kajti matematično področje mi je predstavljalo trd oreh. Žal so se stvari obrnile drugače. Srednjo šolo sem obiskovala v Novi Gorici, takrat Naravoslovni srednješolski center. Za tem me je čakalo delo na kmetiji, vendar me je vedno vleklo v jezikovne vode. Tako močno, da sem se posvetila študiju ob delu. Na FF sem se posvetila nizozemskemu jeziku, poleg tega sem preko tujih univerz študirala italijanski in angleški jezik, pozneje sem se posvetila še nemškemu. Ker zelo rada poučujem, sem si nabirala kilometrino v nekaterih jezikovnih šolah, naposled pa že vrsto let poučujem odrasle na Ljudski univerzi Ajdovščina. Lahko rečem, da so jeziki moje življenje.

Kako se je oblikovala vaša ljubezen do zgodovine?

Ljubezen do zgodovine ni prišla kar v trenutku. Težko je opredeliti, kdaj točno sem se začela zanimati zanjo. Dejstvo je, da me je vedno navduševalo nekaj, kar je bilo zavito v tančico skrivnosti; mogočni gradovi, stare hiše v Vipavi, nenazadnje imamo Vipavci poleg ostalih zgodovinskih znamenitosti, tudi srednjeveški del Tabor in veliko zanimivih zgodb skozi stoletja grofovskih rodbin. Ko smo bili otroci, smo za pusta hodili po hišah, kjer pa so mojo pozornost bolj kot krofi in bonboni, vzbudila stara pročelja hiš, njihova notranjost, stene, na katerih so bile obešene fotografije, slike, staro pohištvo in kar je bilo naravnost čudovito: stare knjige.

Zakaj je vedenje o preteklosti pomembno?

Menim, da je védenje o preteklosti nadvse pomembno za obstoj nekega naroda, kajti če drevo ne bi imelo korenin, se ne bi moglo razvijati v deblo, veje, krošnjo in zaman bi čakali na plodove. Če hočemo ohraniti sedanjost in računati na prihodnost, se mora naš pogled ozreti tudi nazaj v preteklost. Naši predniki so nam zapustili izjemno ustno in pisno dediščino; zgodbe, izreke, pregovore, pesmi, izjemna literarna dela in še bi lahko naštevala. Na tem mestu me malce skrbi površnost nekaterih ljudi, posebno mladih, do maternega jezika. Premalo se zavedajo, koliko hudega so morali pretrpeti njihovi predniki, celo žrtvovati svoja življenja in kljubovati tujemu škornju, ki je teptal naše kraje predolgo časa. Primorci smo bili priključeni h Kraljevini Italiji dolgih 25 let. Koliko trpljenja in zaničevanja je napolnjevalo naš prostor, kjer so nadvse požrtvovalno delovali naši duhovniki in v nemogočih razmerah, predvsem za debelimi cerkvenimi zidovi, na skrivaj poučevali otroke v domačem jeziku. Slovenski jezik je najsvetlejši biser, ki ga dopolnjujejo še številna narečja. Vse to se ne bi ohranilo v tolikšni meri, če ne bi imeli tako požrtvovalnih ljudi. Poleg tega so zavedne družine ohranjale zgodbe iz roda v rod.

19. novembra 2025 so na Slovenski matici v Ljubljani predstavili knjigo Ptice treh viharjev: Renato Podbersič, Ingrid Patricia Boben, Mira Miladinović Zalaznik in oblikovalec knjige Lucijan Bratuš. Foto: Ivo Žajdela

Kako je na vas vplivala gospa Magda Rodman?

Gospa Magda Rodman je moja največja učiteljica zgodovine, spoštovanja osnovnih vrednot in življenja nasploh. Njej sem posvetila knjigo Ptice treh viharjev. Kot veste, je svoje življenje posvetila zbiranju podatkov in zapisovanju zgodb iz domačega kraja. Poleg številne družine in običajnih obveznosti, je vsako prosto minuto posvetila pisanju. Bila je vztrajna, hodila od hiše do hiše in zapisovala. Ljubezen do pisanja se je izražala v lepem, slovenskem jeziku, v katerem bralec čuti toplino prizanesljive matere, vendar tudi odločnost, nemalokrat kritičnost do dejavnikov, ki so delovali odklonilno do slovenskega, primorskega kmeta, delavca. V njej sem vedno videla moč, upanje, nadarjenost za pisanje, ki jo je podedovala po svojem stricu Dragu Bajcu, tigrovcu, ki je premlad izgubil bitko s fašističnim režimom.

Gospa Magda mi je pokazala pot do pisanja, skupaj sva oblikovali besedila in mnogo ur presedeli ob računalniku. Ti dragoceni trenutki ostajajo za vedno zapisani v srcu nekoga, ki je imel veliko srečo, pravzaprav dar, da je imel tako dobro vzornico in učiteljico. Odprla mi je vrata do pisanja, me povezovala s prvimi pričevalci, skupaj sva urejali stvari v etnografskem muzeju v Kebetovi hiši (danes Vipavska hiša), obiskovali starejše Vipavce in se nasmejali marsikateremu hudomušnemu pripetljaju. Kljub precejšnji razliki v letih sva postali veliki prijateljici in še danes ure in ure premlevava zgodovino Vipave, vse pomembne osebnosti, ki so krojile naš prostor, in še vedno je priložnost, da izvem kaj novega. Vedno mi poudarja: »Ko te prime, piši! Ni važno, koliko je ura, ti samo piši! Vse gre mimo, a zapisana beseda ostane.«

Prispevke o krajevni preteklosti objavljate v Vipavskem glasu in Mladiki. O čem pišete?

O krajevni preteklosti največ objavljam v krajevnem glasilu Vipavski glas, ki je začel izhajati novembra 1985. Torej točno štirideset let ga že imamo in upam, da ga bomo znali ohraniti še naprej. Vipavski glas je kot učbenik, v katerega imamo vpogled v krajevno zgodovino preko izjemnih krajevnih amaterskih piscev. Med njimi zavzema nedvomno prvo mesto gospa Magda, o kateri je malce pred tem tekla beseda. Ona je samo v našem glasilu objavila preko 250 člankov, pa tudi skupaj sva kakšnega napisali. Mislim, da sem svoj prvi članek objavila leta 2019, kjer je šlo za širšo raziskavo o Julianu Kendi in umrlih letalcih v prvi svetovni vojni. Pisala sem o skoraj že pozabljenih osebnostih Vipave, o starih stavbah in lastnikih, včasih pa zaobjamem zgodbe iz sedanjosti, dogodke, ki se v glavnem vedno navezujejo na zgodovino in izročilo. Ker sva s sodelavcem Lucijanom Bratušem skrbnika Arhiva župnije Vipava, imava vpogled v zgodovinske zadeve. Ko pišem članke in raziskujem za malce obširnejše stvari, je natančnost in verodostojnost podatkov ključnega pomena. Če gre za kakšno osebo, ki je tako ali drugače izstopala ali vplivala na življenje Vipavcev (ali širše), je to razlog več za poglabljanje v arhivsko gradivo. Objavljala sem tudi v Slovenskem zgodovinskem magazinu SLO, v kakšnem drugem lokalnem časniku na Primorskem, v zamejstvu pa so moje članke prijazno sprejeli in objavili v Mladiki in Novem glasu.

Vaša knjiga Ptice treh viharjev je zelo pomembna, s časom pa bo vedno bolj.

Sem take narave, da se ne maram postavljati zaradi svojega dela. Dobro se zavedam, da je veliko ljudi, ki so vredni hvale in jih tudi spoštujem prav zaradi sposobnosti, da so kljub izjemnim uspehom, številnim izdanim knjigam in uspešni poklicni poti, uspeli ohraniti trdna tla pod nogami. Ostali so preprosti, dostopni, prijazni. Knjiga Ptice treh viharjev je nastajala v štirih letih, od prve zamisli do trenutka, ko smo zagledali prvi tiskani izvod. Vsak, ki piše knjige, ve, s kakšnim pričakovanjem se vedno znova razveseli novega knjižnega dela. To presega materialne dobrine, čeprav seveda igrajo pomembno vlogo; a ko veš, da si v delo vložil preko tisoč ur zbiranja materiala, obiskov ljudi, arhivov, knjižnic, spletnega raziskovanja, posvetov s strokovnjaki, samoizobraževanja, da ne omenjamo vseh poti do raznih ustanov in posameznikov, in vidiš, da ljudje sprejemajo tvoje delo, potem enostavno veš, da si naredil nekaj dobrega.

Ko mi je neka gospa zaupala, da je njen vnuk v šoli dobil petico pri zgodovini prav zaradi podatkov iz moje knjige, mi je ta simpatičen dogodek prav polepšal dan. Srčno upam, da bodo po njej radi segali tudi mlajši bralci, sploh šolarji, saj se iz modrosti pripovedovanja starejših lahko naučijo marsikaj poučnega. Naj Ptice treh viharjev ponosno razprejo svoja krila in svobodno poletijo visoko v nebo. V uk in poduk sedanji in prihodnjim generacijam.

Ljudje upajo, da boste z vašim raziskovanjem in pisanjem o lokalni zgodovini nadaljevali.

Ko se prepustim pisanju, izgine čas. Za nekaj ur se ustavi ves svet. Takrat poletim kot ptica, letim svobodno in prsti tečejo po tipkovnici ter oblikujejo misli v besedilo. Ta čas je moj. Hic et hoc.

Poleg vseh vsakodnevnih obveznosti imam včasih občutek, da bi morala imeti čarobno paličico, s katero bi odmerjala čas za delo in čas za počitek. Ko me kdo na ulici ali v trgovini ustavi in mi pove, da rad bere članke izpod mojega peresa, me razveseli. Prav tako je kritika dobra, če je konstruktivna in se zaradi nje naučiš nekaj novega. Dokler bom lahko pisala, bom to počela z zanosom in veseljem. Dum spiro, scribo. Tako nekako bi prilagodila znan latinski izrek. Trenutno imam polno pisarno knjig, novih idej, zapiskov, pa tudi pisma iz italijanskih taborišč, ki me čakajo za prepis. Ljudje mi prinesejo marsikaj zanimivega. Ne bojim se, da bi mi postalo dolgčas.

Kako sodelujete v lokalni skupnosti?

Kolikor morem, sodelujem v lokalni skupnosti. Največja težava je primanjkovanje časa za vse, kar me veseli. Z gospo Magdo Rodman in gospodom Jožetom Kebetom sodelujem že nekaj let. V Kebetovi hiši, natančneje, v delu, kjer sta živela njegova stara starša Terezija in Josip Petrovčič (bil je eden izmed vipavskih županov), so pridni Vipavci z vsem svojim navdušenjem in s svojo zagnanostjo za ohranjanje krajevne zgodovine ustanovili etnografski muzej. Sprva je zaživel kot razstava zbirke stare opreme leta 1993, polagoma pa se je Kebetova hiša spremenila v pravi muzej. V tem muzeju sta me oba nekdanja lokalna vodnika podučila o zgodovini in običajih naših ljudi, o starih predmetih ter njihovi vlogi v vsakdanjiku Vipavcev, ki sega v drugo polovico 19. stoletja. Uredila sem napise s pripadajočimi podatki o posameznem predmetu, dala natisniti lične tablice s poimenovanjem sob v muzeju, skupaj smo pospravili in počistili prostore.

Leta 2022 naju je s prof. Lucijanom Bratušem naš tedanji župnik Lojze Furlan vprašal, če bi uredila župnijski arhiv. Seveda sva takoj pristala na to. V sebi sem čutila izjemno veselje, da bom lahko delala nekaj tako koristnega in poučnega. Čakalo naju je natanko 120 svežnjev arhivsko (še »po starem«) opremljenih dokumentov; najstarejši so iz leta 1644. To je bilo izjemno veselje, pregledala sva vse dokumente. Pri urejanju se mi je utrnila ideja, da se popiše vsebina dokumentov in se kronološko uredi, ustrezno numerira škatle. Tako imamo zdaj preko 164 popisanih in urejenih škatel ter izdelano arhivsko brošuro za interno rabo. Prav gotovo se ne morem meriti s strokovnjaki arhivarji, saj sem se dela lotila popolnoma amatersko, a z velikim veseljem. No, zdi se mi, da sva svoje delo vseeno dobro opravila. Arhiv redno urejava in dopolnjujeva, moj del je popisovanje in dokumentiranje, sodelavec pa skrbi za napise in grafične zadeve.

Renato Podbersič, Ingrid Patricia Boben in Mira Miladinović Zalaznik. Foto: Ivo Žajdela

Kako boste obhajali adventni čas?

Adventni čas je najlepši čas v letu. Takrat se človek umiri in najde več časa zase in za svoje domače. Osebno menim, da so advent v zadnjem času preveč spremenili v živopisane in potratne luči in okraske v trgovskih centrih in to že sredi novembra. Ko smo bili otroci, v šoli ni bilo govora o adventu, kaj šele o božiču. Na primer, ko sem hodila v osnovno in pozneje v srednjo šolo, božični dan ni bil dela prost dan. Tedanja oblast nam je na svoj način »voščila« božič in »slučajno« smo ravno na ta dan prejeli »darilo« v obliki matematičnega testa ali kaj podobnega.

Lepo je, da zdaj lahko obhajamo advent in praznujemo božič na primeren način. Malce manj utripajočih lučk in hrupne glasbe v javnosti in več iskrenega pogovora. Verjetno beganje po mestu in vročično iskanje daril ne prinaša sreče, kaj ni veliko lepše praznovati v miru, v krogu svojih domačih? Na bližnje seveda ne pozabimo, spomnimo se ji s kakšno malo pozornostjo. Zame je advent resnično nekaj posebnega, vesela sem, ko se končno vsi zberemo doma, okrasimo božično smrečico, postavimo jaslice in preživimo čas skupaj. Za vsako stvar si je treba najti prostor in čas, za veselje in resnost, za sanjarjenje in realnost, za družbo in mir, tako tudi za molitev in premišljevanje, zase in za bližnjega.

Nadaljuje delo svoje vipavske vzornice Magde Rodman

Dr. Renato Podbersič Foto: Ivo Žajdela

Dr. Renato Podbersič, zgodovinar: Ingrid Patricia Boben je že uveljavljeno ime v kulturniških krogih v Zgornji Vipavski dolini. Priznana jezikoslovka, neutrudna zapisovalka krajevne zgodovine, publicistka in urednica se vedno znova trudi pozabi iztrgati pričevanja posameznic in posameznikov iz domačega okolja. V svoji zadnji knjigi Ptice treh viharjev je objavila dvajset pričevanj, ki so pravi kalejdoskop primorske preteklosti 20. stoletja, saj prinašajo tudi trpko pripoved o treh totalitarnih sistemih, ki so dušili svobodo in človekovo ustvarjalnost ter dostojanstvo, tudi na Primorskem. S tem nadaljuje delo svoje vipavske vzornice Magde Rodman, ki že desetletja neutrudno zbira krajevno kulturno dediščino in objavlja zgodbe domačinov.

1/5