Dr. Anton Jamnik je v knjigi Med vagabundom in romarjem, ki jo je izdala založba Družina in v kateri predstavlja svoje poglede na slovensko samostojnost, liberalizem, vero in etiko, zbral različne prispevke, eseje, znanstvene razprave, predavanja in objave na tujih univerzah, skoraj polovica besedila pa je napisana na novo. Kot je dejal na današnji predstavitvi, pisanje takšne knjige pravzaprav ni bil njegov cilj, a je slednjič to nalogo sprejel kot svojo dolžnost – zlasti dolžnost do pokojnega nadškofa Šuštarja, ki je imel ključno vlogo v zgodovini Cerkve na Slovenskem in slovenske nacije v celoti. Njemu je – poleg staršev – ob peti obletnici smrti (29. junija 2007) tudi posvetil knjigo in z njo izpostavil državotvorno, povezovalno vlogo človeka, s katerim je bil leta tesno povezan bodisi kot njegov tajnik ali pozneje kot sosed v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano.

Knjigo Med vagabundom in romarjem so v javnost pospremili ugledni gostje. Predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Jože Trontelj v Jamnikovi knjigi vidi uresničitev treh ambicioznih nalog: »Prva je ta, da nas postavlja v središče aktualnih dogajanj v svetovni filozofski misli, z vso njeno pestrostjo, konfliktnostjo in zmedo, ki ni samo navdušujoče bogata, ampak je tudi begava in je lahko celo nevarna in uničevalna. Druga je, da nam postavlja zrcalo, v katerem uzremo svoj odnos do slovenske najbližje preteklosti in sedanjosti. Tretja pa je nevsiljivo povabilo, da znova poiščemo izgubljeno ravnotežje in spet najdemo oporo v večnih zakonih etike, počlovečenih v krščanski duhovnosti, omehčanih z ljubeznijo.« O avtorju pa je dejal, da se bo, tudi zaradi najnovejše knjige, »zapisal v slovensko filozofsko in teološko literaturo kot neutruden iskalec smisla in upanja, vere in Boga, kot premišljevalec o življenjskih poteh, ki jih ubiramo ljudje bodisi kot vagabundi, to so brezciljni popotniki, ali kot romarji-iskalci, ki vedo ali vsaj slutijo, kam želijo priti. Le romarji imajo pred seboj cilj. Ta cilj pa je edini tako velik in tako pomemben, da zmore že na poti izpolniti človekova največja pričakovanja.«

Novinarka in zgodovinarka dr. Rosvita Pesek poseben pomen knjige vidi v dejstvu, da jo je napisal človek, ki je bil tako blizu nadškofu Šuštarju in je bil zato tesno vpet v dogajanja ob prelomu z nekdanjim režimom in ob postavljanju nove slovenske države. Cerkev se takrat prav po zaslugi tedanjega ljubljanskega nadškofa ni bala stopiti na nacionalne okope, pozvati k udeležbi na prvih volitvah, h glasovanju na plebiscitu, zastaviti svojo besedo za mednarodno priznanje Slovenije, podpreti spravna prizadevanja. Vse to so sporočila, ki jih skozi prizmo pričevalca v slovenski prostor zdaj prinaša Jamnikova knjiga.

Dr. Anton Jamnik pri objavah svojih besedil sodeluje z različnimi mediji, tudi s Sobotno prilogo Dela, ki jo ureja Ali Žerdin. Ta vrednost knjige vidi predstavem v tem, da v poplavi informacij ponuja sistematično etično misel: misel, ki prestavlja zlasti nizanje relevatnih vprašanj, na katera ponuja tudi svoj odgovor. Ali takšni zapisi sodijo v medij, ki ga ureja, je bilo vprašanje, ki mu je bilo večkrat zastavljeno. Odgovor je pozitiven, ker Jamnikova besedila zadostijo štirim ključnim Žerdinovim uredniškim merilom: gre za relevantne teme, ubesedene v lepem jeziku, dobro utemeljene in za bralstvo zanimive.

Med prvimi bralci knjige je bil tudi dr. Janez Juhant, predstojnik katedre za filozofijo na teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, katere član je dr. Jamnik. Tudi on posebno vrednost knjige vidi v odpiranju etičnih vprašanj, ki so za današnji, s krizo zaznamovani čas, bistvena. Prav etika je tisto področje, ki se mu bomo morali po Juhantovem prepričanju v prihodnosti še bolj posvečati, a se ob iskanju skupnega etosa zavedati, da posameznik tu hodi po osebnih poteh, poglobljenih z lastnimi uvidi, ki pa imajo nujno presežno naravnanost. Človek v iskanju lastne etičnosti tako, kot potrjuje tudi Jamnikova knjiga, ne živi le za to, kar ima pred seboj, ne dopušča, da »vse gre«, kot pravi liberalno leporečje sodobnega sveta, temveč išče globlje temelje in izvire.

Tudi avtor sam je pri pisanju številnih prispevkov, kot je dejal na predstavitvi, izhajal iz prepričanja, da je jedro vsakega človeka, tudi če ni veren, metafizično. To jedro je treba odkrivati in odkriti, kar je tudi naloga krščanstva. Prav do njega – natančneje: do evropskega krščanstva –, pa je dr. Jamnik tudi kritičen, saj je postalo nekoliko zatohlo, naveličano in utrujeno. Povedano s papeževimi besedami: Nevarno je, če krščanstvo postane poceni moraliziranje ali pa arogantni dogmatizem. Tem čerem se je Jamnikova knjiga, sodeč po prvih bralskih odzivih, uspešno izognila.