Pred sprejemanjem francoskega zakona o istospolnih porokah je francoska revija Famille Chrétienne na trditve zagovornikov poiskala temeljite strokovne odgovore, ki lahko ponudijo nove in poglobljene vidike tudi k razpravi pred našim referendumom.



»Tudi homoseksualci imajo pravico do ljubezni«
Kdo lahko dvema osebama istega spola, ki se imata radi, prepove poroko? Ali ne bi morali enakih pravic zagotavljati vsem državljanom?

1. trditev: »Zakon se sklene iz ljubezni. Če se imata dve homoseksualni osebi radi, zakaj bi jima želeli preprečiti sklenitev zakona?«
Res je, da se zakon sklene iz ljubezni, vendar gre več kot le za to. Zakon je tudi ustanova oziroma oblika življenja, s katero si družba želi zagotoviti dolgotrajen obstoj. V vseh kulturah je zakon osrednji dejavnik strukturiranosti družbe, katerega bistvo sta mož in žena, ki se trajno povežeta v obredu poroke in sta odprta za prihod tretjega člana, otroka.

V zakonu so razvidne tri osnovne različnosti, ki strukturirajo družino: različnost med možem in ženo, različnost med starši in otroki ter različnost med tistimi, ki se lahko, in tistimi, ki se ne morejo poročati. Na zakon ne moremo gledati le s čustvenega vidika, sicer bi popačili njegovo naravo in ga tako uničili.

2. trditev: »V imenu enakopravnosti vseh državljanov je treba dovoliti poročanje istospolnih oseb.«
Zmotno je misliti, da je homoseksualnost del človekove identitete, stanje posameznika – je le usmerjenost njegove spolne želje. Ni dveh kategorij ljudi, po katerih bi se nekateri prištevali med homoseksualce, drugi pa opredeljevali za heteroseksualce. To je ideološki konstrukt. »Spolni identiteti sta le dve, moška in ženska, veliko pa je spolnih usmerjenosti,« opozarja psihoanalitik Tony Anatrella. Ena od njih je tudi homoseksualna usmerjenost.

Po drugi strani pa ne moremo govoriti o državljanskih pravicah, ne da bi povezovali državo z njenim služenjem za skupno dobro. Zakon ni zasebna dobrina državljanov, njegova razsežnost je državljanska. Za nobeno družbo ni sprejemljivo, da bi ustvarili institucijo, ki bi pod vprašaj postavljala njeno prihodnost (homoseksualnost je po naravi nerodovitna) in ki ogroža samo strukturo njenega življenja (spolna različnost in rodovitnost te različnosti je temelj vsega družbenega življenja).

Zakon ni nekaj nevtralnega, s čimer bi lahko razpolagali, kot bi nam ustrezalo. »Če bi bilo tako, zakaj potem ne bi dovolili poročati se vsem, ki se imajo radi?« ugovarja Jean-Pierre Winter. »Zakaj ne bi dovolili bigamije ali poroke med brati in sestrami?« To vprašanje si zastavlja tudi kolumnist Jacques Julliard: »Brž ko odklonimo moralno tradicijo, ni več razloga, ki bi preprečeval razširitev zakona – kot je bilo rečeno že v razpravi o registraciji istospolnih razmerij – na incestuozne odnose med brati in sestrami, odnose med brati ter odnose med sestrami, celo na poligamijo.«

3. trditev: »Država mora upoštevati želje vseh državljanov.«
Država ni zadolžena za čustveno življenje državljanov, niti za to, da bi priznavala njihova čustvena in spolna nagnjenja. Država lahko institucionalizira le tisto, kar je pomembno zanjo, in sicer objektivno in univerzalno dobro.
Pravo ni instrument za urejanje zasebnih želja, ampak v zakonodaji besedno uveljavlja nekatere temeljne različnosti. »Namen prava je, da pokaže dejstva v jasni luči in v lestvico vrednot vnese hierarhijo,« pravi protestantska teologinja France Quéré.

»Zakonodaja se mora spreminjati«
Danes je večina naklonjena porokam istospolnih parov, zato bi se zakonodaja morala prilagoditi spreminjanju družbe in potrditi čustvene vezi parov, ne glede na njihovo vrsto.

1. trditev: »Zakon je že stoletja ustanova, ki uzakonja odnose med spoloma z namenom ustanovitve nove družine. To je stvar preteklosti. Danes je zakon družbeno priznanje čustvene vezi. Zakaj ne tudi za homoseksualce?«
Prvič, ni razloga, ki bi potrjeval domnevo, da je institucionalna opredelitev zakona stvar preteklosti, ker je prokreacija temeljnega pomena za človekovo preživetje, ker vsaka družba skrbi za svoje preživetje in ker so vse civilizacije urejale področje spolnosti, da bi otrokom, ki so sad zakona, omogočile prednosti trdnega vzgojnega okvira.

Drugič, zmotno je govoriti, da do družbenega priznanja neke čustvene vezi pride s poroko. Nasprotno, priča smo vedno večjemu razvrednotenju javnih in slovesnih zaobljub poroke v korist tihega »priznavanja« čustvene zveze parov na osnovi dejstva, da živijo skupaj.

Torej temelj zahteve po »istospolnih porokah« ni »priznavanje« čustev, marveč institucionalno priznanje.

2. trditev: »Homoseksualci imajo pravico do priznanja svoje ljubezni, tako kot ga imajo drugi.«
To mnenje je ključno za razumevanje, kaj homoseksualci zahtevajo: priznanje.

Vsekakor so bivanjske težave, povezane s homoseksualnostjo, pogosto bolj izrazite zaradi prisotnega zavračanja in izključevanja. Problem pa je v tem, da ima lahko beseda »priznanje« več pomenov. Ali gre za preprosto sprejemanje oseb, ki želijo biti sprejete v svoji drugačnosti? Če bi bilo tako, zahteva ne bi imela političnega pomena. Ali gre za družbeno podporo skupnemu in solidarnemu življenju? Registracija istospolnega razmerja naj bi odgovarjala na to potrebo, in tisti, ki jo imajo za zastarelo, dokazujejo, da ne gre za nič drugega kot za enega od korakov v doseganju njihovih zahtev.

Gre torej za zahtevo po javni uveljavitvi, ki skuša doseči oblikovanje novega življenjskega modela s spolnim vidikom vred, ki bi ga simbolično potrdila država.

3. trditev: »Demokratična vlada ne more delovati proti mnenju večine, če ta meni, da je »poroka istospolnih« dobra.«
Izsledki anket kažejo na to, da se javno mnenje o tem vprašanju res spreminja. Za tem stojijo močan homoseksualni lobi, nasilje nad kulturo, uslužnost medijev, da sploh ne omenjamo dejstva, da ljudje ne vedo več, kaj poroka v resnici je.

Vendar »idejo istospolnih porok vzdružuje le močna in bogata manjšina, ki zastopa zgolj samo sebe,« ocenjuje psihiater Dominique Megglé. »Moji homoseksualni pacienti so glede tega zelo zadržani. Večina je zelo diskretna. Ne načrtujejo 'poroke', še manj pa, da bi s partnerjem imeli otroka.« V bistvu mi s tem govorijo naslednje: 'Treba je sprejeti dejstvo, da ne bo otrok. Živiva homoseksualnost, a brez vsiljevanja tega otrokom.' Zdravorazumsko razmišljajo. Ne smemo jih zamenjevati s propagandisti, ki jih gledamo po medijih.«

»Tudi homoseksualci lahko osrečijo otroka«
Za harmonično odraščanje otroka je bistveno, da je deležen nežnosti in ljubezni. Istospolni par mu to lahko nudi ravno tako kot drugi pari.

1. trditev: »Tudi v istospolnih zvezah živijo srečni otroci.«
Brez dvoma. Brez dvoma pa so tudi v poligamnih družinah otroci srečni, vendar bomo mar zato uzakonili poligamijo? Ne gre le za čustva, ampak za civilizacijsko vprašanje. Država ne more uzakoniti nečesa, kar je stvar zasebne, čustvene in spolne izbire. Homoseksualnost je zasebna stvarnost in ni temelj družbene vezi.

»Republika izključuje vse oblike komunitarizma,« nadaljuje. »Zakonodajalec bi odprl Pandorino skrinjico, če bi uzakonil tisto, kar spada v zasebno življenje. Če bi bila homoseksualna spolna usmerjenost določena z zakonom, potem bi lahko z zakonom določili vse spolne usmerjenosti in vse meje bi izginile. Nizozemska stranka NVD celo zahteva legalizacijo spolnih odnosov med odraslimi in mladoletnimi osebami od dvanajstega leta naprej z razlogom, da te vrste »spolna usmerjenost« ni nič drugačna od drugih.«

2. trditev: »Nekateri istospolni pari so sposobni veliko večje nežnosti in človečnosti kot nekateri raznospolni pari.«
Lahko bi celo trdili, da lahko ljubeč, nežen in odgovoren istospolni par otroka vzgoji bolje kot neuravnovešen in izprijen raznospolni par. Vendar ne gre za potencialno sposobnost niti vrednost oseb. Vrh tega pa imamo tudi »istospolne pare«, ki so nevrotični in izprijeni, in raznospolne pare, ki jih zaznamuje zvesta in nežna ljubezen.

»Čeprav homoseksualci stremijo k stanovitnim in trajnim odnosom, izkušnje kažejo, da so njihovi odnosi pogosto nestanovitni in negotovi ter da so le izjemoma dolgotrajni,« ugotavlja psihoanalitik Tony Anatrella, »v njihovih zvezah pa se kaže čustvena nestalnost.«

Težava pravzaprav ni v tem. Ne gre predvsem za ljubezen. Otroka imajo lahko vsi radi, a le njegova oče in mati, ki ga spočneta v svoji različnosti, mu lahko nudita osnovni ustroj za življenje.

Ljubezen je vsekakor bistvena za otroka in le kako bi si lahko drznili soditi čustva nekega moškega ali ženske ter njuno sposobnost ljubiti? Toda kaj je pravzaprav ljubezen, o kateri govorimo?

V zdajšnjem prevladujočem sentimentalizmu naj se ne bi spraševali o njenem pomenu. Vendar ljubezen niso le čustva. Ljubezen je lahko zadušljiva. Ljubezen v družini je lahko dušeča, vodi v nejasnost ali pa posesivnost. Lahko je obarvana z incestom.

»Odnose med starši in otroki čedalje bolj krčimo na pojem ljubezni,« razlaga psihoanalitičarka Claude Halmos, avtorica knjige Zakaj ljubezen ni dovolj (Pourquoi l'amour ne suffit pas). »In veliko se sklicujemo na to, kar o ljubezni vemo na splošno, na čustva. Kljub temu pa je ljubezen do otroka zelo posebna vrsta ljubezni: to je ljubezen do nekoga, ki nikoli ni zares naša lastnina, in ki ga imamo radi, da bi nekoč lahko odšel od nas. V tem se ljubezen do otroka bistveno razlikuje od ljubezni med odraslimi. Če starševsko ljubezen skrčimo na čustva, pri tem pozabljamo na otrokov razvoj.«

Otrok se razvija zlasti s tem, da ponotranja razliko med spoloma.



3. trditev: »V vsakem človeku je 'moška' in 'ženska' razsežnost. Ker je 'očetovsko' povezano z 'moško' razsežnostjo in 'materinsko' z žensko razsežnostjo, lahko otrok najde očetovske in materinske lastnosti v vsakem odraslem, ki ga vzgaja, tudi če je istega spola.«
Res je, da v odnosu dveh moških, tako kot v odnosu dveh žensk, pridejo na dan tako moške kot ženske lastnosti.

Kljub temu pa ni nič manj res, da biti moški ali ženska ne pomeni le tega, da sta nekdo nosi »moške« ali »ženske« značilnosti. Spolna identiteta ni zgolj vsota psiholoških lastnosti: njene korenine so v človekovem telesu. Biti ženska pomeni roditi se iz bitja, ki je istega spola; biti moški pomeni roditi se iz telesa človeka drugega spola.

4. trditev: »Model družine, ki ji pravimo 'nuklearen' (oče, mati, otrok), ni edini možni model.
Res je. Vendar nuklearna družina ni zgodovinsko naključje, ampak v zgodovini civilizacij prevladuje. Dokazano je, da je bil nastanek trikotnika mati-oče-otrok znaten kulturni napredek. Ta struktura je na primer močnejša in trdnejša kot tako imenovana 'stričevska' struktura (v kateri stric nadomesti očeta).

To, da sorodstvena vez med starši in otroki nastane prek spolne vezi, da ima prednost pred drugim krvnim sorodstvom in da oče dobi mesto v odnosu med materjo in otrokom, velja za dejavnik stabilnosti in socializacije. Kot je zapisal sociolog Edgar Morin: »Veličastni pojav, ki pripravlja evolucijo človeka, in za katerega verjamemo, da dovršuje bitje homo sapiens, ni 'umor očeta', ampak rojstvo očeta.«

5. trditev: »Istospolni par otroka uvede v rod, kar je zanj ključnega pomena.«
Ne uvaja ga v dva rodova, očetovega in materinega. Naš starševski sistem je nespremenjen že več tisočletij in sistema določanja sorodstvenih vezi ne spreminjamo niti v malenkostih, ker je skladna celota.

»Starševstvo homoseksualcev odpravlja telesno prepoznavnost izvora,« razlaga psihiater Vincent Laupies. »Otrok se ne more več umestiti v dva jasna rodova. Ko odrasli njegov izvor vzamejo v svoje roke, postanejo ničelna točka rodu. Ko odklanjajo normalno pot prokreacije in nadaljevanja rodu, potisnejo predhodne generacije v obstransko vlogo. Otrok jih ne more več jemati za svoje osebne korenine. Vsi ti vidiki mu pozneje otežijo lastno materinstvo in očetovstvo.«

»Tudi homoseksualci imajo pravico imeti otroke«
Ne bi bilo normalno, da bi istospolne pare, ki si resnično želijo imeti otroke, pustili brez odgovora. Sicer pa so ameriške študije o otrocih v homoseksualnih družinah spodbudne.

1. trditev: »Tudi homoseksualci imajo pravico imeti otroke.«
»Kljub novim metodam oplojevanja ne bo nikoli obstajala pravica do otroka, ostajajo le pravice otroka,« odgovarja francoski škof Michel Dubost. In med temi pravicami so tudi pravica do lastne zgodovine v rodovniku, do védenja, kdo sta otrokova oče in mati, ter do dostopa do enega kot drugega.

Ker se danes daje prednost svoboščinam staršev, se otrokom majejo tla pod nogami. Kako se otrok ne bi počutil negotovo, ko pri treh ali štirih letih ne ve, kdo so njegovi biološki starši oziroma kdo bodo njegovi 'starši-vzgojitelji'? V tem okviru se Cerkev odločno postavlja na otrokovo stran.

2. trditev: »Določene ameriške študije dokazujejo, da otroci, ki jih vzgajajo istospolni pari, niso bolj podvrženi psihičnim težavam kot tisti, ki jih vzgajajo tako imenovani 'raznospolni' starši.«
Zelo redki so tisti, ki so v resnici resno preučili slavne 'ameriške študije', na katere se vsi sklicujejo. Tisti, ki so to storili, so bili osupli nad tem, da te študije nimajo ničesar skupnega z znanstveno verodostojnostjo.

Po eni strani je število vprašalnikov v teh študijah izjemno omejeno, po drugi pa večina študij obravnava zelo majhne otroke. Poleg tega pa so anketiranci izbrani med starši, ki so tudi člani starševskih združenj gejev in lezbijk.
Razumljivo je torej, da Caroline Eliacheff obsoja instrumentalizacijo otroka kot orodja za dosego ciljev, k čemur takšno ravnanje pogosto vodi: »Otroci, na katere prelagamo odgovornost za potrjevanje spolnih izbir staršev, naj bi bili ob tem 'neprizadeti'.«

3. trditev: »Lepo je, da otrok ni le sad 'želje', ampak tudi sad 'načrta'.«
Otrok ni izpolnitev naših načrtov. Plodnost ne sledi nujno želji; otrok je »spočet«, »pričakovan«, »rojen v ta svet« in ne »izdelan«. »Ko lezbijke hočejo imeti spermo, ne pa moškega,« opaža Maurice Godelier, »obstaja nevarnost, da pozabijo na to, da sperma prihaja iz moškega, ki ima za seboj neko preteklost, prednike, sanje, ki jih sanja, skratka, obstaja nevarnost, da bi spermo razčlovečili in bi postala čista genetska snov, ki jo na žalost nekaterih človek še ne zna umetno ustvariti in izdelati v laboratoriju.«

Rojstvo po združitvi moškega in ženske je za otrokovo temeljno človeško zavest nekaj temeljnega, iz česar odkriva lastno končnost. Če to zanikamo, če zanikamo ta človekov izvor, v najglobljem bistvu zanikamo spolno različnost. Združitev se dotika samega bitja v njegovem bivanju.

4. trditev: »Z veliko skrbjo gledamo na prihodnost otrok, ki jih posvojijo istospolni pari. Vendar pa prihodnosti človeka ni mogoče vnaprej zarisati.«
»V tej razpravi lahko govorimo le o tveganjih,« odgovarja psihoanalitičarka Corinne Daubigny. »Treba pa je tudi iskreno priznati, da so ob tveganjih , ki jih prinaša posvojitev, tudi kadar do nje pride v ugodnih pogojih, le še dodatna tveganja. Posvojitev tako za starše kot za otroke ostaja pustolovščina, ki je dostikrat težavna. Zato naj bo naša glavna skrb namenjena življenju teh otrok, ki jih ne smemo spreminjati v orodje za reševanje kakršnih koli že težav odraslih.«

»Raziskave v zvezi z določitvijo sorodstvenih vezi med otroki in starši, ki so otroka takoj po rojstvu zapustili, govorijo o mejah kulturalizma v psihološkem smislu in nerazdružljivi povezanosti z naravo,« je zapisal Jacques Julliard. »Ali lahko brez resnih posledic tako prekinjamo naravni red? Tukaj ni ničesar samoumevnega. Veliko jih dvomi o tem, tudi homoseksualci. V tem primeru bi morali upoštevati vsaj načelo previdnosti.«

5. trditev: »Zakon dovoljuje posvojitve poročenim parom. Diskriminacija bi bila, če jih ne bi dovolili tudi istospolnim parom.«
»Govori se o pravicah homoseksualcev, jaz pa zagovarjam pravice otrok do očeta in matere,« ugovarja psihoanalitik Jean-Pierre Winter. Otrok istospolnega para se bo vedno zavedal, da se ni mogel roditi iz odnosa med njima, da mora drugje iskati svoj izvor, svoje družinsko drevo. Vendar istospolni pari – to vidimo v sredstvih, ki jih uporabljajo za spočetje (semenska banka, nadomestna mati ali prehodni starši) – težijo k izločitvi tistega, ki je prispeval svoje gene zato, da imajo otroka, ki ga želijo imeti radi in ga vzgojiti. Protislovno je, da v trenutku, ko staršem, ki potomcev niso obdržali ali so jih oddali v posvojitev, želimo olajšati iskanje otrok, organiziramo tip družine, iz katere je starš izločen.

Za Jean-Pierra Winterja pa je »še huje, da otroku odvzamemo možnosti za to, da bi lahko poimenoval svoje sorodnike. Kako bo klical spremljevalca svojega očeta, spremljevalko svoje mame, svoje brate, sestre? Odgovarjajo, da se bodo za to že našle besede. Vendar bodo te besede nedvomno poteptale resničnost družinskega debla. Govoriti o pravici do otroka za istospolne pare pomeni vedno znova zanikati pomembnost določanja sorodstvenih vezi v duševnem razvoju otroka. To ne more ostati brez posledic.«

Luc Adrian in Xavier Lacroix
Luc Adrian je časnikar, Xavier Lacroix pa profesor filozofije na Katoliški univerzi v Lyonu in član francoskega državnega etičnega odbora.
Objavljeno v Famille Chrétienne, 21. 11. 2012, prevedla I. M.